Narodna radikalna stranka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Narodna radikalna stranka (NRS; tudi: Radikalna stranka) je bila srbska in po 1918 jugoslovanska politična stranka.

Stranka v Srbiji[uredi | uredi kodo]

Stranka je bila ustanovljena 1881 v Srbiji. Do prve svetovne vojne se je ob osrednji osebnosti stranke Nikoli Pašiću iz naprednejše meščanske politične stranke spremenila v izrazito zagovornico velikosrbstva, ki so jo podpirale premožnejše družbene plasti in dinastija Karađorđevićev, kateri je pripomogla do prestola. Že zgodaj se je pokazal prepad med strankinimi pristaši in njenim vodstvom. Leta 1901 se je iz stranke izločila skupina, ki je ustanovila Samostojno radikalno stranko.

V Jugoslaviji[uredi | uredi kodo]

V Kraljevini SHS je bila NRS najmočnejša politična grupacija z zelo pomembno vlogo v političnem življenju. Bila je nosilec unitaristično-centralistične koncepcije državne ureditve z idejnih pozicij velikosrbske hegemonije. Svojo organizacijo je razširila po vsej državi. Od 24 vlad do leta 1929 so radikali – samostojno ali v skupnosti z drugimi strankami – sodelovali v 21 vladah, od tega so njihovi predstavniki v 20 primerih bili predsedniki vlad. Po Pašićevi smrti (1926) je na čelo stranke stopil Aca Stanojević. Tedaj je postal proces delitev znotraj NRS še intenzivnejši. Za časa šestojanuarske diktature so v stranki, razbiti na več frakcij, glavni skupini tvorili radikali okrog glavnega odbora – ti so bili v opoziciji – in radikali, ki so sprejeli kraljev osebni režim. Slednji so sodelovali v šestojanuarskih vladah in se včlanili v JNS. Radikali okrog glavnega odbora pa so 1935 s SLS in JMO – ob sodelovanju režimskih radikalov – sestavili skupno vlado in JRZ. Glavni odbor NRS in Stojadinović sta se nato kmalu razšla.

Nove delitve med radikali, ki so vstopili v JRZ, so nastopile po Stojadinovićevem padcu 1939, med takrat opozicijskimi radikali pa z vstopom Lazarja Markovića (v Beogradu je ustanovil Državni glavni akcijski odbor NRS) v Cvetković-Mačkovo vlado. Na predvečer druge svetovne vojne je bila tako Radikalna stranka samo skupni naziv za kakih deset frakcij. Predstavniki radikalov so sodelovali tudi v Simovićevi vladi in v emigrantskih vladah.

Delovanje v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Narodni radikali (tudi Narodnoradikalno dijaštvo) so bili že struja v Narodnonapredni stranki (1904-14), ki so se zavzemali za radikalno preobrazbo slovenskega dijaštva in celotne družbe. Prevzeli so geslo Tomáša Masaryka o koristnosti "drobnega dela", ki je temelj preobrazbe. Načelo "iz naroda za narod" so uresničevali z glasilom Omladina, ustanavljenjem potujočih knjižnic, organiziranjem predavanj, zavzemanjem za vgojo in samovzgojo slovneskega dijaštva, prizadevali so si za ustanovitev slovenske univerze, dotlej pa obiskovanje slovanskih univerz, predvsem češke v Pragi ter pripisovali velik pomen manjšinski problematiki ter stikom z dijaškimi in študentskimi društvi vseh avstrijskih Slovanov. Leta 1909 so se opredelili za rešitev slovenskega narodnega vprašanja v duhu jugoslovanske ideje. Med balkanskimi vojnami in nastopu gibanja preporodovcev so večinoma izgubili vpliv in pomen med dijaki.

V Sloveniji NRS med vojnama ni dosegla posebnega razmaha. Zagovarjala je širšo samoupravo v občinah, okrajih in oblasteh. V Kočevju je 1921 odvetnik Ivan Sajovic (kasnejši župan) ustanovil okrajni odbor NRS ter tam izdajal najprej štirinajstdnevnik Radikal (1921-23) in nato polmesečnik Nova samouprava (1927-29), oboje v slov. in nemščini. V Ljubljani je začelo delovati poverjeništvo NRS, ki ga je vodil Niko Zupanič, ki je bil decembra 1922 pritegnjen v homogeno radikalsko Pašićevo vlado. Delo stranke v Sloveniji so v dvajsetih letih hromila notranja nesoglasja in čeprav se je občasno povezovala s strankami in frakcijami iz liberalnega tabora, aprila 1924 pa se združila z Narodno napredno stranko, si na parlamentarnih volitvah v Sloveniji ni zagotovila niti mandata. Med radikalskim tiskom je bil najbolj znan dnevnik Jutranje novosti (1923 izhajal v Ljubljani), pa tudi tednik Samouprava (izhajal 1922-23 v Gornji Radgoni v uredništvu Leopolda Lenarda v januarju in februarju 1925 in v istih mesecih 1927; ur. Ivan Verce). Poleg Ivana Sajovica (edini član Banskega sveta Dravske banovine od začetka do konca njegovega obstoja 1930-41) in Zupaniča so bile pomembne radikalske osebnosti še Emil Stefanovič, Vladimir Ravnihar, Ljuba Jurković in Rudolf Ravnik. Po uvedbi diktature in razpustu stranke 1929 se je osnovala močnejša radikalska skupina okrog glasila Slovenska beseda, ki ga je od 1937 izdajal Dinko Puc, predsednik istoimenskega društva pa je bil Janko Köstl. 1939 je v Ljubljani začel delovati Akcijski odbor NRS za Slovenijo s predsednikom Milanom Korunom. 1941 se je NRS vključila v Odbor naprednih strank, ob začetku vojne v Narodni svet, med njo pa so posamezniki iz NRS sodelovali v vodstvih meščanskih političnih taborov.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]