Pojdi na vsebino

Mojmirovci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Temelji grajskega kompleksa Valy pri Mikulčicah, ki je pogosto identificiran kot sedež moravskih vladarjev

Mojmirovci[1] (latinsko Moimarii, slovaško in češko Mojmírovci) ali Mojmiridi so bili velikomoravska vladarska dinastija, ki je vladala zgodnjesrednjeveškemu Moravskemu cesarstvu v 9. stoletju in na začetku 10. stoletja. Ime dinastije izhaja po eni strani iz njenega prvega zgodovinsko znanega vladarja Mojmirja I., po drugi strani pa so kot taki zgodovinsko dokumentirani v pisni pritožbi bavarskih škofov, napisani julija 900.[2]

Štetje Mojmirja I. za ustanovitelja dinastije je zdaj sporno, razvoj dinastije po letu 906 pa je predmet ugibanj. Mojmiridi so vladali predvsem na današnjem Češkem, Slovaškem, v Spodnji Avstriji in na severnem Madžarskem, občasno tudi na sosednjih ozemljih.

Družinsko drevo Mojmirovcev

[uredi | uredi kodo]

Družinsko drevo temelji na zgodovinskih virih in kasnejšem izročilu.

 
 
 
 
Mojmir (I.)
knez Moravcev
nedokazan
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Mojmir I.
knez Moravcev
(ok. 830–846)
 
 
 
 
 
Boso-Hos
nedokazan
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Rastislav
moravski knez
(846–870)
 
 
 
 
 
Bogislav
nedokazan
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Slavomir
knez Moravcev
(871)
 
 
 
 
 
Svetopolk I.
knez Moravcev
(870–894)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Predslav
knez Moravcev
nezanesljiv
 
Mojmir II.
knez Moravcev
(894–902/7)
 
Svetopolk II.
sovladar kneza Moravcev
(894–899)

Sporni vladarji

[uredi | uredi kodo]

Johannes Aventinus v svoji Bavarski kroniki navaja, da je leta 805 moravski knez Vratislav na rimskih ruševinah obnovil Bratislavski grad in ga po sebi preimenoval v Wratisslaburgium (Vratislava). Ali je bil Vratislav povezan s poznejšimi Mojmirovci, ni jasno.

Sporen je tudi zgodovinski obstoj Predslava (latinsko Predezlauz), domnevnega tretjega sina Svetopolka I., ki je vladal tudi v današnji Bratislavi in naj bi jo po sebi poimenoval Brezalauspurc (Preslavvaspurch, PRESLAVVA CIV[ITAS]).

Prenos oblasti

[uredi | uredi kodo]

Pri legitimaciji in prenosu oblasti je mogoče ugotoviti nekaj posebnosti. Zdi se, da je bila oblast domena cele dinastije in se ni prenašala z očeta na sina, kar kaže na elemente načela seniornosti, ki je bilo razširjeno v vzhodni Evropi, vendar se je na večini ozemelj oblikovalo šele v 10. in 11. stoletju. Zdi se, da so pri nasledstvu pomembno vlogo igrala dejanja kandidata in njegovo premoženje.[3].

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Pivko, Ljudevit. »1«. Zgodovina Slovencev. str. 22. Pridobljeno 3. avgusta 2024.
  2. Karl der Grosse und das Erbe der Kulturen. Akademie Verlag, 2001, str. 120. Arhivirano iz izvirnika 19. oktobra 2013.
  3. Martin Wihoda: After Avars: The Beginning of the Ruling Power on the Eastern Fringe of Carolingian Empire In: Rulership in Medieval East Central Europe. Power, Rituals and Legitimacy in Bohemia, Hungary and Poland. Brill, Leiden, Boston 2022, ISBN 978-90-04-50011-2, str. 67f.
  • Dušan Třeštík: Vznik Velké Moravy. Moravané, Čechové a střední Evropa v letech 791-871 [Die Entstehung Großmährens. Mährer, Böhmen und Mitteleuropa in den Jahren 791–871.] Nakladatelství Lidové noviny, Prag 2001, ISBN 80-7106-482-3, str. 384.
  • Lubomír Emil Havlík: Kronika o Velké Moravě. Brno-Jota, 1992, ISBN 80-85617-06-4, str. 339.