Rastislav Moravski
Rastislav | |
---|---|
Velikomoravski knez | |
Vladanje | 846–870 |
Predhodnik | Mojmir I. |
Naslednik | Svetopolk I. |
Rojstvo | cca. 820 Velikomoravska |
Smrt | 870 Regensburg, Vzhodna Francija |
Rodbina | Mojmirji |
Rastislav ali Rostislav, znan tudi kot sv. Rastislav, (latinsko Rastiz, grško Ῥασισθλάβος / Rasistlábos)[1] je bil drugi znani vladar Moravske, ki je vladal od leta 846 do 870,[2][3] * okoli 820, Velikomoravska, † 870, Regensburg, Vzhodna Frankovska.
Svojo vladavino je začel kot vazal Ludvika Nemškega, kralja Vzhodne Frankovske in utrdil svojo oblast do te mere, da je po letu 855 odbil vrsto napadov Frankov.[4] Na njegovo pobudo sta brata Ciril in Metod, ki ju je leta 863 na Moravsko poslal bizantinski cesar Mihael III., prevedla najpomembnejše krščanske liturgične knjige v slovanščino.[5] Rastislava je s prestola vrgel njegov nečak Svetopolk I. Moravski in ga izročil Frankom.[6] Vzhodna pravoslavna cerkev ga je leta 1994 razglasila za svetnika.
Zgodnje življenje
[uredi | uredi kodo]Po pisanju v Fuldskih letopisih je bil Rastislav nečak Mojmirja I., prvega znanega vladarja Moravske.[7][8] Rastislavova kariera pred letom 846 ni znana,[op 1] vendar je možno, da je kot talec za svojega strica služil na dvoru Ludvika Nemškega.[7] Ludvik je leta 846 vdrl na Moravsko, odvzel Mojmirju I. prestol in postavil Rastislava za novega moravskega kneza.[10] Zdi se, da je bil ob prihodu na prestol že krščen, nedvomno pa je bil krščen leta 846 kot del pogojev za podporo vzhodnofrankovskega kralja.[10][11]
Pot k neodvisnosti
[uredi | uredi kodo]V prvih osmih letih Rastislavovega vladanja ni nobenega poročila o uporu na Moravskem, kar kaže, da je ostal zvest vazal Ludvika Nemškega.[7] Zdi se, da je v tem obdobju pridobil nova ozemlja na vzhodu in vzpostavil mejo s Prvim bolgarskim cesarstvom.[12] Po pisanju Sanbertinskih letopisov je zahodnofrankovski kralj Karel Plešasti leta 853 podkupil Bolgare, da so se povezali s Slovani, očitno Moravci, in skupaj napadli kraljestvo Ludvika Nemškega.[13]
Med bolgarsko-moravskim napadom je Ludvik Nemški odstavil prefekta Vzhodne marke Ratboda, ki se je kmalu zatem povezal z Rastislavom.[13][14] Rastislavovo zavezništvo z Bolgari kaže, da se je v tem času počutil dovolj močnega, da se je uprl frankovski nadoblasti.[15]
Leta 855 je vzhodnofrankovski kralj zbral veliko vojsko za napad na Moravsko.[16][17] Njegova vojska se je ustavila pred obzidjem ene od Rastislavovih utrdb, morda Mikulčic, zdaj na Češkem, za katero se zdi, da je bila nekaj let pred tem obnovljena.[18] Ker kralj ni bil pripravljen na dolgotrajno obleganje, se je umaknil.[19] Med umikom je njegova vojska premagala veliko moravsko vojsko, ki je napadla njegov tabor.[19] Rastislavova vojska je kljub temu zasledovala Franke in izropala številne njihove posesti ob Donavi.[20]
Leta 856 je Ludvik Nemški predal poveljstvo nad jugovzhodnimi mejami svojega kraljestva svojemu sinu Karlmanu z nalogo, da ima Moravce pod nadzorom.[21] Po pisanju v Fuldskih letopisih je Karlman leta 858 vodil nov pohod proti Rastislavu, vendar je tudi ta spodletel.[21] Karlman je nato celo sklenil zavezništvo z Rastislavom proti svojemu očetu.[22]
Pribina, slovanski knez Spodnje Panonije, je leta 861 padel v bitki z Moravci, kar kaže, da je Karlman Rastislavu prepustil tudi to ozemlje.[23][24] Kot odgovor na dolgotrajen upor svojega sina in Rastislava se je Ludvik Nemški začel pogajati o zavezništvu z Borisom I. Bolgarskim.[25] Kralj se je navidezno odpravil na nov pohod proti Rastislavu in se v zadnjem trenutku obrnil proti Karlmanu, ki ni imel druge izbire, kot da se preda.[25]
Misijon svetega Cirila in Metoda
[uredi | uredi kodo]Rastislav je poskušal omejiti dejavnosti frankovskih misijonarjev v svojem kraljestvu.[14] V ta namen se je okoli leta 862 obrnil najprej na Rim.[26] Ker v Rimu ni bil uspešen, se je obrnl na Carigrad[26] in prosil za učitelje, ki bi Moravce izobraževali za duhovnike.[26] Njegovi poslanci so poudarili, da bi učitelji morali znati poučevati v slovanskem jeziku.[27]
Rastislavova prošnja je bila uslišana. Leta 863 sta na Moravsko prišla brata Konstantin in Metod, ki sta se naučila slovanskega narečja, ki so ga govorili v okolici Soluna v Grčiji.[14][28] S seboj sta pripeljala nekaj svojih učencev. Poučevala in maševala sta v slovanskem jeziku. Konstantin je celo ustvaril pisavo glagolico, prirejeno za slovanski jezik.[26] Frankovska duhovščina je kmalu spoznala, da dejavnosti obeh bizantinskih bratov predstavljajo grožnjo njihovemu vplivu.[29] Ker so bizantinski misijonarji uživali Rastislavovo zaščito, je Ludvik Nemški poslal konstanškega škofa Salomona v Rim, kjer je opisal, kako se je škofija Passau »razdrobila in propadla zaradi prebega Moravcev«.[30]
Ludvik Nemški je načrtoval velik pohod proti Rastislavu in računal na podporo carja Borisa I. Bolgarskega.[31] Bolgarski car se je v zadnjem trenutku umaknil, Ludvikov pohod pa je bil kljub temu uspešen.[32] Ludvik je avgusta 864 vdrl na Moravsko in prečkal Donavo, da bi osvojil civitas Dowina, verjetno grad Devín pri Bratislavi na Slovaškem.[33][34] Kralj je očitno presenetil Rastislava in ga ujel v trdnjavo.[34] Ker se Rastislav ni mogel upreti frankovskemu obleganju, se je predal, predal številne visoke talce in kralju znova prisegel zvestobo.[34]
Kraljev pohod ni pomenil Rastislavove podreditve.[35] Po pisanju v Sanbertinskih letopisih je Ludvik leta 865 ponovno poslal svoje čete proti »Vendom« (Slovanom), Fuldski letopisi pa poročajo, da je bil isto leto pred kralja poklican Werner, grof v Zgornji Panoniji, obtožen zarote z Rastislavom.[36][37]
Konec leta 866 sta Konstantin in Metod odpotovala z Moravske v Benetke, kjer so ju papeževi odposlanci prepričali, naj odideta v Rim.[38] V Rimu je papež Hadrijan II. odobril njune slovanske prevode Svetega pisma. Njune slovanske učence je posvetil v duhovnike in jim celo dovolil peti slovansko bogoslužje v rimskih cerkvah.[39][40]
Zadnja leta
[uredi | uredi kodo]V začetku leta 868 se je Ludvikov sin Karlman Bavarski dvakrat uspešno spopadel z Rastislavom in se vrnil domov s plenom.[41] Avgusta je nameraval ponovno vdreti na Moravsko kralj Ludvik, vendar je nenadoma zbolel.[41] Pohod je zato vodil Ludvikov najmlajši sin Karel Debeli, požgal vse Rastislavove utrdbe, zaplenil zaklade in premagal vse, ki so mu prišli nasproti.[42] Po pisanju Fuldskih letopisov je nečaku Svetopolku prepustil »njegovo mesto« in vladal iz svoje »neopisljive trdnjave«, verjetno v Mikulčicah na Češkem.[41]
Leta 869 se je papež Hadrijan II. odločil oživiti nadškofijo v Iliriku. Metoda je posvetil nadškofa v Sirmiju (Sremska Mitrovica, Srbija) in papeškega legata vseh Slovanov na ozemljih, ki so jim vladali Rastislav, Svetopolk in Pribinov sin Kocelj.[29][43]
Svetopolk se je medtem brez Rastislavove vednosti pogajal s Karlmanom in sprejel Karlmanovo nadoblast nad njim osebno in njegovim kraljestvom.[44] Nečakova izdaje je Rastislava tako razbesnela, da je sklenil na banketu Svetopolka zadavili.[45] Slednji je bil na to opozorjen in se je banketu izognil z izgovorom, da gre na lov.[45] Rastislav se je s svojimi vojaki odpravil na lov za nečakom, vendar ga je Svetopolk ujel in ga v okovih poslal Karlmanu.[46]
Rastislava so zastraženega poslali v Regensburg, Karlman pa je napadel Rastislavovo kraljestvo in osvojil vse njegove trdnjave.[47] Rastislava so obsodili na smrt zaradi izdaje, vendar mu je kralj kazen spremenil v oslepitev in zapor.[48] Rastislav je v ječi umrl.[49]
Leta 1994 je češkoslovaška pravoslavna cerkev v Prešovu razglasila Rastislava za svetnika.[50]
Opomba
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Havlík 2013, str. 362
- ↑ Spiesz et al. 2006, str. 20.
- ↑ Goldberg 2006, str. 138
- ↑ Spiesz et al. 2006, pp. 20-21.
- ↑ Spiesz et al. 2006, str. 22.
- ↑ Spiesz et al. 2006, str. 21.
- ↑ 7,0 7,1 7,2 Goldberg 2006, str. 140
- ↑ Reuter 1992, str. 25
- ↑ S.J. Kirschbaum 2005, str. 26; Kirschbaum 2007, str. xxiv, 207, 238.
- ↑ 10,0 10,1 Bowlus 1995, str. 104
- ↑ Vlasto 1970, str. 24
- ↑ Kirschbaum 2005, str. ;26–27
- ↑ 13,0 13,1 Goldberg 2006, str. 242
- ↑ 14,0 14,1 14,2 Kirschbaum 2005, str. 27
- ↑ Goldberg 2006, str. 243
- ↑ Goldberg 2006, str. ;243–244
- ↑ Bowlus 1995, str. 115
- ↑ Goldberg 2006, str. ;244–245
- ↑ 19,0 19,1 Goldberg 2006, str. 245
- ↑ Goldberg 2006, str. 246
- ↑ 21,0 21,1 Bowlus 1995, str. 119
- ↑ Goldberg 2006, str. 266
- ↑ Goldberg 2006, str. ;266–267
- ↑ Bowlus 1995, str. 125
- ↑ 25,0 25,1 Goldberg 2006, str. 269
- ↑ 26,0 26,1 26,2 26,3 Sommer et al. 2007, str. 222.
- ↑ Vlasto 1970, str. ;27–28
- ↑ Barford 2001, str. ;109–110
- ↑ 29,0 29,1 Kirschbaum 2005, str. 31
- ↑ Goldberg 2006, str. ;271–272
- ↑ Goldberg 2006, str. 271
- ↑ Goldberg 2006, str. 272
- ↑ Bowlus 1995, str. 140
- ↑ 34,0 34,1 34,2 Goldberg 2006, str. 273
- ↑ Bowlus 1995, str. 154
- ↑ Bowlus 1995, str. ;154–155
- ↑ Goldberg 2006, str. 275
- ↑ Goldberg 2006, str. ;280–281
- ↑ Goldberg 2006, str. 281
- ↑ Spiesz et al. 2006, p. 23.
- ↑ 41,0 41,1 41,2 Goldberg 2006, str. 284
- ↑ Bowlus 1995, str. 161
- ↑ Goldberg 2006, str. 282
- ↑ Bowlus 1995, str. 164
- ↑ 45,0 45,1 Goldberg 2006, str. 286
- ↑ Goldberg 2006, str. ;286–288
- ↑ Goldberg 2006, str. 288
- ↑ Goldberg 2006, str. 300
- ↑ Goldberg 2006, str. 300
- ↑ Maříková-Kubková, Jana. »7«. The Slavs, Great Moravia and Us: Canonisation of Prince Rastislav. Academia.edu. str. 75. Pridobljeno 31. oktobra 2013.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Barford, Paul M. (2001). The Early Slavs: Culture and Society in Early Medieval Eastern Europe. Ithaca: Cornell University Press. ISBN 0801439779.
- Betti, Maddalena (2013). The Making of Christian Moravia (858-882): Papal Power and Political Reality. Leiden-Boston: Brill. ISBN 9789004260085.
- Bowlus, Charles R. (1995). Franks, Moravians, and Magyars: The Struggle for the Middle Danube, 788-907. Philadelphia: University of Pennsylvania Press. ISBN 9780812232769.
- Goldberg, Eric J. (2006). Struggle for Empire: Kingship and Conflict under Louis the German, 817-876. Ithaca, NY: Cornell University Press. ISBN 9780801438905.
- Kantor, Marvin (1983). Medieval Slavic Lives of Saints and Princes. The University of Michigan Press. ISBN 0-930042-44-1.
- Kirschbaum, Stanislav J. (2005). A History of Slovakia: The Struggle for Survival. Palgrave. ISBN 1-4039-6929-9.
- Kirschbaum, Stanislav J. (2007). Historical Dictionary of Slovakia. Scarecrow Press, Inc. ISBN 978-0-8108-5535-9.
- Nelson, Janet L. (1991). The Annals of St-Bertin. Manchester: Manchester University Press. ISBN 9780719034251.
- Reuter, Timothy (1992). The Annals of Fulda. Manchester: Manchester University Press. ISBN 9780719034589.
- Reuter, Timothy (2013) [1991]. Germany in the Early Middle Ages c. 800–1056. London and New York: Routledge. ISBN 9781317872399.
- Sommer, Petr; Třeštík, Dušan; Žemlička, Josef; Opačić, Zoë (2007). Bohemia and Moravia. In: Berend, Nora (2007); Christianization and the Rise of Christian Monarchy: Scandinavia, Central Europe and Rus’, c. 900–1200; Cambridge University Press; ISBN 978-0-521-87616-2.
- Spiesz, Anton; Caplovic, Dusan; Bolchazy, Ladislaus J. (2006). Illustrated Slovak History: A Struggle for Sovereignty in Central Europe. Bolchazy-Carducci Publishers, Inc. ISBN 978-0-86516-426-0.
- Vlasto, Alexis P. (1970). The Entry of the Slavs into Christendom: An Introduction to the Medieval History of the Slavs. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 9780521074599.
Rastislav Moravski Rojen: 820 Umrl: 870
| ||
Vladarski nazivi | ||
---|---|---|
Predhodnik: Mojmir I. |
Velikomoravski knez 846–870 |
Naslednik: Svetopolk I. |