Mindaugasi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Mindaugasi (litovsko Mindaugo giminė) so bili prva kraljeva družina Velike litovske kneževine, imenovana po Mindaugasu, prvem znanem in nedvomnem suverenu Litve (živel 1203-1263).

Mindaugas je bil leta 1253 okronan za kralja Litve in deset let pozneje umorjen. Znani del njegove družine se konča z njegovimi otroki in vnuki. O njegovih pravnukih ali kakršnih koli vezeh z Gediminoviči,[1] dinastijo vladarjev Litve in Poljske, ki se je začela z Butigeidisom okoli leta 1285 in končala s Sigismundom II. Avgustom leta 1572, ni nobenega podatka.

Zgodovinarji so morali zaradi izjemno redkih pisnih virov o zgodnji zgodovini Litve v rekonstrukcijo njihovega družinskega drevesa vložiti veliko napora in predpostavk. Rekonstrukcijo so dodatno zapletki rodovniki iz 16.-17. stoletja, med katerimi je najbolj znana Bihovska kronika, ki so legende in dejstva pomešali v eno celoto.[2] V teh rodoslovjih so precej priljubljene in razširjene legende o Palemonidih, plemiški družini iz Rimskega cesarstva, ki se je naselila v Litvi in ustanovila vojvodino. Pravi zgodovinski podatki izhajajo iz ruskih in livonskih kronik, med katerimi je najpomembnejša Ipatska kronika.

Družinsko drevo[uredi | uredi kodo]

Mindaugas in njegov brat Dausprungas sta bila prvič omenjena med petimi velikimi vojvodami leta 1219 v sporazumu z Galicijo-Volinijo. Ker sta bila takrat oba relativno mlada, pomeni, da sta svoj visok položaj podedovala.[3] Edini vir, ki omenja njunega očeta, je livonska Rhimedova kronika, ki pravi, da je bil močan veliki vojvoda (ein kunic grôß). Kronike iz 16.–17. stoletja, ga imenujejo Ringold (litovsko Rimgaudas) in ga umeščajo v legendo o Palemonidih.[3] V sporazumu iz leta 1219 sta med petimi visokimi vojvodami omenjena dva para mladih bratov, Mindaugas in Dausprungas ter Daujotas in Vilikaila, za katere je zgodovinar Edvardas Gudavičius trdil, da so bili zelo verjetno sinovi močnih litovskih vojvod Daugirutisa in Stekšisa, ubitih leta 1213 in 1214.[4]

Dausprungas ni omenjen nikjer drugje, znano pa je, da je imel Mindaugas dva nečaka, Tautvilasa in Gedvidasa, ki sta se vojskovala proti svojemu stricu. Ker zgodovinarji nimajo podatkov o drugih Mindaugasovih bratih, se na splošno domneva, da sta bila brata Dausprungasova sinova.[5] Med državljansko vojno 1249–1252 sta Tautvilas in Gedvidas za pomoč prosila svojega svaka Daniela Galicijskega. Ta podatek kaže, da sta imela tudi sestro. Sestra je bila druga Danielova žena in z njim ni imela otrok. Dausprugasova žena je morala biti sestra vojvode Samogitija Vikintasa, saj je bil Vikintas Tautvilasov in Gedvidasov stric.[5] Verjame se, da je Gedvidas umrl leta 1253 v pohodu na Češko, saj je zadnjič omenjen prav takrat.[6] Tautvilasa je ubil njegov bratranec Treniota leta 1263. Nekateri zgodovinarji domnevajo, da je imel Tautvilas sina Konstantina, ki je vladal Vitebsku.[7] Drugi se z njimi ne strinjajo in trdijo, da bi njegov sin lahko bil Ajgust, ki ga je Novgorod leta 1271 poslal v Pskov.[8]

Domneva se, da je imel Mindaugas tri žene, čeprav o prvi ni nič znanega. Domneva je nastala, ker je imel Mindaugas dva starejša otroka, sina Vajšvilkasa in hčerko neznanega imena, ki sta že živela samostojno, medtem ko so bili otroci, ki jih je imel Mindaugas z Morto, mladi in še vedno odvisni od očeta.[9] Vajšvilkas je postal tako vdan pravoslavec, da se je prostovoljno odrekel naslovu velikega vojvode Litve v korist svojega svaka Švarna in umrl brez naslednika.[10] Edina znana Mindaugasova hči je s poroko s Švarnom leta 1255 postala galicijska kraljica (1255–1264) in kneginja Hełmska (1264). Po enem viru naj bi po Švarnovi smrti njegov brat Lev Galicijski poročil vdovo Ramono, ki je bila brez otrok, s svojim zaveznikom grofom Hujdom. Njuni otroci so bili začetniki plemiške družine Sas v zahodni Ukrajini in na Poljskem.[11]

V komentarju sporazuma z Galicijo-Volinijo iz leta 1219 je zapisano, da je Mindaugas vzel za svojo ženo Vismantasa iz družine Bulionis. Domneva se, da sta Vismantasova žena in Morta ista oseba.[9] Znano je, da je Vismantas umrl leta 1252 v bitki proti Mindaugasu, datum Mindaugasove poroke z Morte pa ni znan. O tem, koliko otrok je imela Morta, se mnenja razhajajo. Kronike iz leta 1261 omenjajo sinova Replisa in Gerstukasa, kronike iz leta 1263 pa sinova Ruklisa in Rupeikisa, umorjena skupaj z Mindaugasom. Ker sta na razpolago samo tadva podatka, gre lahko za ista brata s popačeno zapisanimi imeni ali za dva para bratov.[9] Podatkov o tekmecih za litovsko krono po umorih ni, razen o Vajšvilkasu in Tautvilasu. To bi lahko pomenilo, da sta dva ali štirje bratje umrli v mladosti.[9]

Po Mortini smrti leta 1262 je Mindaugas vzel za ženo njeno sestro, katere ime ni znano, čeprav je bila poročena z Daumantasom. To dejanje je Daumantasa spodbudilo, da je sklenil zavezništvo z Mindaugasovovim nečakom Trenioto in s pomočjo svojih sinov Mindaugasa ubil. Domneva se, da je bil Daumantas sin ali vojvode Samogitija ali Vikintasa ali Erdvilasa.[5] Če je bil njegov oče Vikintas, je obstajala dvojna poroka: Vikintasova sestra se je poročila z Dausprungasom, Dausprungasova (in Mindaugasova) sestra pa z Vikintasom.[5] Erdvilas je v sporazumu iz leta 1219 omenjen le enkrat. Drugi nečak, Lengvenis, je igral pomembno vlogo v litovski državi v letih 1242–1260. [12]

Prednik Otroci Snaha/zet Vnuki
 
            Hčerka
  Soprog: Danijel Galicijski, kralj Galicije-Volinije
Dausprungas     Neznano ime     Tautvilas
  Omenjen samo leta 1219 Vikintasova sestra   Umrl leta 1263
    Gedvidas
  Umrl okoli leta 1253
  Vaišvilkas
  Neznano ime
(prva žena)
    Veliki vojvoda Litve 1264–1267
   
  Hčerka
    Poročena s Švarnom, kraljem Galicije
    Replis
      Omenjen samo leta 1261
      Gerstukas
Mindaugasov oče     Mindaugas     Morta
(druga žena)
    Omenjen samo leta 1261
Legendarni Ringold   Veliki vojvoda/kralj Litve 1236–1263   Vismantasova žena, umrla okoli leta 1262
  Ruklis
      Umrl leta 1263
      Rupejkis
      Umrl leta 1263
    Neznano ime
(tretja žena)
  Žena Daumantasa Pskovskega, Mortina sestra
  Hčerka     Neznano ime     Lengvenis
    Vojvoda Nalšije Umrl po letu 1260
  Hčerka     Vikintas ali Erdvilas     Treniota
  Vojvoda Samogitije Veliki vojvoda Litve 1263–1264

Glavni vir: Kiaupa, Zigmantas; Jūratė Kiaupienė; Albinas Kunevičius (2000) [1995]. The History of Lithuania Before 1795 (English izd.). Vilnius: Lithuanian Institute of History. str. 67. ISBN 9986-810-13-2.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Nikžentaitis, Alvydas (1989). Gediminas (litovsko). Vilnius: Vyriausioji enciklopedijų redakcija. str. 8.
  2. Jonynas, Ignas (1935). "Bychovco kronika". V Biržiška Vaclovas (ur.). Lietuviškoji enciklopedija (litovsko). Vol. III. Kaunas: Spaudos Fondas. str. 875–878.
  3. 3,0 3,1 Kiaupa, Zigmantas (2002). Baltų žemių vienijimosi priežastys. Gimtoji istorija. Nuo 7 iki 12 klasės (litovsko). Vilnius: Elektroninės leidybos namai. ISBN 9986-9216-9-4. Pridobljeno 11. marca 2007.
  4. Gudavičius, Edvardas (1998). Mindaugas (litovsko). Vilnius: Žara. str. 177. ISBN 9986-34-020-9.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 Ivinskis, Zenonas (1937). "Dausprungas". V Biržiška, Vaclovas (ur.). Lietuviškoji enciklopedija (litvansko). Vol. VI. Kaunas: Spaudos Fondas. str. 186–188.
  6. Ivinskis, Zenonas (1939). Gedvydas. V Biržiška, Vaclovas (ur.). Lietuviškoji enciklopedija (litovsko). Vol. VII. Kaunas: Spaudos Fondas. str. 425–426.
  7. Sužiedėlis, Simas, ur. (1970–1978). "Tautvilas". Encyclopedia Lituanica. Vol. V. Boston, Massachusetts: Juozas Kapočius. str. 384. LCC 74-114275.
  8. Rowell, S. C. (2004). Lithuania Ascending: A Pagan Empire Within East-Central Europe, 1295–1345. Cambridge University Press. str. 20–21. ISBN 0-521-45011-X.
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 Kiaupa, Zigmantas; Kiaupienė, Jūratė; Kunevičius, Albinas (2000) [1995]. The History of Lithuania Before 1795. Vilnius: Lithuanian Institute of History. str. 43–72. ISBN 9986-810-13-2.
  10. Gudavičius, Edvardas (2004). Vaišvilkas. V Spečiūnas, Vytautas (ed.). Lietuvos valdovai (XIII–XVIII a.): enciklopedinis žinynas (litovsko). Vilnius: Mokslo ir enciklopedijų leidybos institutas. str. 24. ISBN 5-420-01535-8.
  11. Терлецький М. (2005). Контури роду Драго-Сасів. Вид. 2-ге. Львів:“Центр Європи”, 2005. str. 172.
  12. Varakauskas, Rokas (2004). "Lengvenis". V Spečiūnas, Vytautas (ed.). Lietuvos valdovai (XIII–XVIII a.): enciklopedinis žinynas (litovsko). Vilnius: Mokslo ir enciklopedijų leidybos institutas. str. 22. ISBN 5-420-01535-8.