Pojdi na vsebino

Michael Radaković

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Michael Radaković
Rojstvo25. april 1866({{padleft:1866|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[1][2]
Gradec[1][2]
Smrt15. avgust 1934({{padleft:1934|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1][2] (68 let)
Gradec[1]
Bivališče
NarodnostAvstrija avstrijska
Alma mater
DisertacijaBerechnung des Höhenwinkels unter Berücksichtigung der sphäroidischen Gestalt der Erde (Izračun višinskega kota ob upoštevanju sferoidne oblike Zemlje)[3] (1888)
Mentor doktorske
disertacije
Poznan po
Otroci

Michael Radaković[a] [míhael radáković], avstrijski fizik, * 25. april 1866, Gradec, Avstrijsko cesarstvo (sedaj Avstrija), † 16. avgust 1934, Gradec.

Radaković je najbolj znan po svojih raziskavah na področju balistike, cenjen pa je bil po svojih poskusih z izstopno hitrostjo izstrelkov.[5][6]


Življenje in delo

[uredi | uredi kodo]

Od leta 1884 je študiral fiziko in matematiko na Univerzi v Gradcu. Med tamkajšnjim študijem so nanj vplivali filozofski nauki Alexiusa Meinonga (18531920). Doktoriral je leta 1888.[3] Po študiju v Gradcu je nadaljeval izobraževanje v Berlinu, kjer sta bila med drugimi njegova profesorja Hermann von Helmholtz in Gustav Robert Kirchhoff. Habilitacijo je dosegel na Univerzi v Innsbrucku, kjer je leta 1902 postal izredni profesor.

V letu 1906 je nadomestil Stefanovega asistenta (18901891) Ottokarja Antona Aloisa Tumlirza (18561927) kot predstojnik katedre za teoretično fiziko na Univerzi v Černovicah. Leta 1915 se je vrnil v Gradec, kjer je nasledil Antona Wassmutha (18441927) kot profesor teoretične fizike. Med letoma 192425 je bil dekan fakultete za znanost. Po smrti je njegovo mesto v Gradcu prevzel Erwin Schrödinger (18871961).

Njegova sinova Theodor Radaković in Konstantin Radaković sta postala profesorja na graški univerzi, Theodor za matematiko in Konstantin za filozofijo.

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]
  • (1888). Berechnung des Höhenwinkels unter Berücksichtigung der sphäroidischen Gestalt der Erde [Izračun višinskega kota ob upoštevanju sferoidne oblike Zemlje] (doktorska disertacija). Univerza v Gradcu prek Knjižnica Univerze v Gradcu | unipub.uni-graz.at.
  • (1913). Die Grundlagen der Galilei-Newton'schen Mechanik [Osnove Galileo-Newtonove mehanike]. Annalen der Naturphilosophie (diplomska naloga). Zv. XI.

Priznanja

[uredi | uredi kodo]

Max Planck je leta 1917 Radakovića predlagal za Nobelovo nagrado za fiziko.[7]

Radaković je bil od leta 1930 v fizikalnem razredu član Nemške akademije znanosti Leopoldina v Halleju.[8]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. Tudi Radakovic, Radakowic[4]:35 in Radakovič.

Sklici

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]