Maso di Bartolomeo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Maso di Bartolomeo
Portret
Capsella della Sacra Cintola
Rojstvo1406[1]
Bucine[d]
Smrt1456
Dubrovnik
Državljanstvo Beneška republika
Poklicarhitekt, kipar, zlatar
Poznan poarhitektura, kiparstvo
Gibanjevisoka renesansa

Maso di Bartolomeo, italijanski arhitekt, kipar, zlatar in talilec brona, * 1406,[2] Capannole, † 1456,[3] Ragusa di Dalmazia

Pomemben predstavnik florentinske renesanse je bil učenec Donatella in Michelozza, s katerima je delal v Pratu. Verjetno je bil vzgojen v delavnici Lorenza Ghibertija, bil je tudi sodelavec Luca della Robbia.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Kapela v Santissima Annunziata, Firence

Firence[uredi | uredi kodo]

V Firencah je z Luco della Robbia in Michelozzom leta 1444 sodeloval pri ustvarjanju Vstajenja v terakoti.[4]

Leta 1447 je ustvaril tudi bronasto rešetko, ki zapira edikulo kapele Santissima Annunziata v baziliki Santissima Annunziata v Firencah [5] in leseno razpelo, ki je trenutno postavljeno na oltarju zakristije bazilike Santa Maria Novella. Tudi v Firencah je ustvaril okrasne frize z enobarvnimi grafitnimi girlandami na dvorišču [[Palazzo Medici Riccardi.[6]

Kandelaber s sedmimi vejami v stolnici v Pratu

Prato[uredi | uredi kodo]

Zunanja prižnica stolnice v Pratu

Ker je postal sodelavec Donatella in Michelozza, se je z njima preselil v Prato za projekt zunanje prižnice, za katero je poskrbel za montažo parapeta in prefinjenega dežnika, ki ga krona.

Tu je delal na različnih delih za stolnico, kot je bronasti kandelaber s sedmimi kraki (ok. 1440), ki ima obliko podolgovate vaze, iz katere izhaja sedem mesnatih rastlinskih stebel. Zasnoval je tudi bližnjo notranjo teraso, na protifasadi: parapet je bil okrašen z emblemom mesta Prato in z bronastimi rozetami.[7] Še vedno v stolnici v Pratu je ustvaril bronasta vrata, ki zapirajo kapelo Sacro Cingolo. Izvedba tega dela je bila leta 1438 prekinjena; med letoma 1447 in 1459 ga je nadaljeval Antonio di Cola, leta 1468 pa ga je dokončal Pasquino da Montepulciano.[8]

Delo Masa di Bartolomea je ista Capsella della Sacra Cintola iz leta 1446: dragocena skrinjica, namenjena shranjevanju relikvije, ki so jo uporabljali do 17. stoletja.[9]

Urbino[uredi | uredi kodo]

Portal Masa di Bartolomea v cerkvi sv. Dominika v Urbinu

Leta 1449 ga je verjetno po priprošnji Fra' Carnevale iz Urbina, slikarja v delavnici Filippa Lippija, v Urbino poklical Federico da Montefeltro, novi vojvoda mesta, ki si je želel prenoviti mestni obraz, sodoben, udoben, racionalen in lep, navdihnjen s florentinskim humanizmom.[10]

V Urbinu je Maso di Bartolomeo (v sodelovanju s Pasquinom da Montepulcianom) med letoma 1449 in 1451 ustvaril portal cerkve San Domenico, prvo renesančno arhitekturo v središču Marke. Delo je nato dokončal Michele di Giovanni da Fiesole leta 1454.[11] Luneto je okrasila Madona z otrokom s svetniki v glazirani polikromirani terakoti Luca della Robbia. Zelo izviren portal je strukturiran kot transpozicija na monumentalni lestvici tabernaklja cerkve Santa Maria a Peretola Luca della Robbia (1441-1443) ali grobnice kardinala Rainalda Brancaccia Donatella in Michelozza.

Od marca 1450 je Federico zaposloval Maso pri fuziji bombard in pihalnikov.[12] V letih 1451-1454 je odpotoval v Rimini, kjer je ustvaril medeninasta in bronasta vrata za kapelo San Sigismondo v Tempio Malatestiano.

Kasneje je skupaj z drugimi arhitekti sodeloval pri prvi povečavi Doževe palače s povezovalno stavbo med že obstoječimi stavbami, imenovano Palazzetto della Jole. Zunaj, na trgu pred stolnico v Urbinu, je srednji del pročelja, ki ga krasi pet oken, edini del prvotne stavbe, ki jo je zasnoval Maso, in je ostal nedotaknjen.

Ragusa di Dalmazia[uredi | uredi kodo]

Maso di Bartolomeo je zasnoval tudi križni hodnik dominikanskega samostana v Ragusi, ki je bil zgrajen po njegovi smrti: od 1456 do 1483.[13]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. RKDartists
  2. Capannole in Val d'Ambra è una frazione di Bucine, comune in provincia di Arezzo. Alcuni riferiscono come luogo di nascita Pergine Valdarno (vedi Università di Siena - Bibliografia aretina a cura di Roberto G. Salvadori Arhivirano 2008-04-19 na Wayback Machine. e Museo dell'Opera del Duomo, Prato Arhivirano 2014-04-27 na Wayback Machine.)
  3. Enciclopedia Treccani - treccani.it[1](XML), su treccani.it. URL consultato l'8 ottobre 2009.
  4. Università di Siena - Bibliografia aretina a cura di Roberto G. Salvadori[2] Arhivirano 2008-04-19 na Wayback Machine. su unisi.it. URL consultato l'08-10-2009.
  5. Sito della Basilica della Santissima Annunziata[3] su xoomer.virgilio.it. URL consultato l'08-10-2009.
  6. Mediateca di Palazzo Medici Riccardi - Il cortile del Palazzo[4] su palazzo-medici.it. URL consultato l'08-10-2009.
  7. imonumenti.it - Portale italiano dei monumenti[5]u imonumenti.it. URL consultato l'08-10-2009 (archiviato dall'url originale l'11 gennaio 2011. [6])
  8. Diocesi di Prato[7]] su diocesiprato.it. URL consultato l'8 ottobre 2009 (archiviato dall'url originale il 4 giugno 2006. [8])
  9. Museo dell'Opera del Duomo di Prato[9]su piccoligrandimusei.it. URL consultato il 06-09-2018.
  10. Blasio, 2007, p.12.
  11. Biografia da Treccani.it[10]](XML), su treccani.it. URL consultato il 20 ottobre 2009.
  12. Blasio, 2007, p.15.
  13. Croazia Guide Routard, Touring Editore, 2004, p.368

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Giancarlo Gentilini, et al., Della Robbia, Giunti, 1998. ISBN 88-09-76261-4, ISBN 978-88-09-76261-9
  • Adolfo Venturi, Jacqueline D. Sisson, Storia dell'arte italiana, Hoepli, 1908.
  • Mario Scalini, I maestri della cancellata della Cintola : Maso di Bartolomeo, Antonio di ser Cola e Pasquino da Montepulciano, in La Sacra Cintola nel Duomo di Prato, C. Martini, 1995, pp. 264-279.
  • Silvia Blasio, Marche e Toscana, terre di grandi maestri tra Quattro e Seicento, Pisa, Pacini Editore, 2007, ISBN 978-88-7781-951-2.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]