Marietta Robusti

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Marietta Robusti
Autoritratto dela tintoretta alla spinetta.jpg  *
Rojstvo1554[1] ali 1560[2]
Benetke[3]
Smrt1590[4][5][…]
Benetke
NarodnostZastava Italije Italijanka
DržavljanstvoFlag of Republic of Venice (1659-1675).svg Beneška republika
IzobrazbaTintoretto
Poklicslikarka
Poznana poslikarstvo
Gibanjerenesansa

Marietta Robusti (1560? - 1590) je bila beneška slikarka renesančnega obdobja. Bila je Tintorettova hči in jo včasih imenujejo La Tintoretta.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Edini znani primarni vir podrobnosti o življenju Mariette Robusti je Življenje Tintoretta Carla Ridolfija, ki je bilo prvič objavljeno leta 1642, čeprav je na kratko omenjena v knjigi Raffaela Borghinija Il Riposo della Pitura e della Scultura iz leta 1584.[7] Ta dva vira se ne strinjata glede leta njenega rojstva: po Borghiniju se je rodila leta 1555, toda Carlo Ridolfi navaja, da se je rodila leta 1560.[8]

Marietta Robusti se je verjetno rodila leta 1560 in umrla pri tridesetih letih med rojstvom otroka. Vse življenje je živela v Benetkah. Bila je najstarejša hči slikarja Jacopa Robustija, od katerega je podedovala svoj vzdevek, la Tintoretta (v prevodu 'mala barvarka', po poklicu Jacopovega očeta kot barvarja (tintore). Tako je različno znana kot Marietta Robusti, Marietta Tintoretto in la Tintoretta. Sledili so ji trije bratje in štiri sestre.[9]

Ker so takratne konvencije narekovale, da ženske ostanejo v zasebnosti domače sfere in niso dobrodošle v javnem svetu umetniške produkcije in prodaje, so Robustijeva in njene sodobnice ženskam omogočile dostop do umetniškega sveta prek očetov ali bratov umetnikov.[10] Robustijevo umetniško izobraževanje je obsegalo vajeništvo v sodelovalnem okolju očetove delavnice, kjer je verjetno prispevala k očetovim slikam z ozadji in dodajanjem figur, kot je bila običajna razporeditev dela v slikarskih delavnicah tistega časa.[11] Čeprav Robustijina socialna in ekonomska avtonomija ni bila nič večja od drugih obrtnic, je imela kar nekaj sledilcev in spreminjala ideale ženstvenosti v umetnosti. Po njeni smrti je Carlo Ridolfi izjavil, da je bila ena najslavnejših žensk svojega časa, saj je bila enako spretna kot njen oče, medtem ko je izkazovala »sentimentalno ženstvenost, žensko gracioznost, napeto in odločno«. Medtem ko je Robustijeva delala v očetovem ateljeju, je bilo tudi rečeno, da je delala na oltarjih kot asistentka, vendar so bili njeni dosežki pokopani pod imenom njenega očeta. Po njeni smrti so upad dela, ki ga je ustvaril Tintoretto, pripisovali žalosti za hčerko, ne pa izgubi spretnega asistenta.

Léon Cogniet, Tintoretto slika svojo mrtvo hčerko (Tintoretto ritrae la figlia sul letto di morte), okoli 1843, olje na platnu, 37,5 x 46 cm, Musée des Beaux-Arts Bordeaux

Po smrti Mariette Robusti je postala muza za romantične slikarje, kot sta Léon Cogniet, ki je leta 1846 ustvaril sliko Tintoretto slika svojo mrtvo hčerko in Eleuterio Pagliano, ki je naslikal Tintoretto in njegova hčerka leta 1861. Skupina umetnic, ki so se iz ustvarjalk preoblikovale v teme za moške kolege, je postala motiv moške ustvarjalnosti in prikazuje umirajočo muzo tiho trpeče ženskosti.

Dokazi kažejo, da Robustijeva ni prejela naročil za pomembna verska dela, kot so oltarne slike ali druge cerkvene dekoracije in da je bila v glavnem portretistka.[12]

Ridolfi zelo dolgo opisuje Robustijin tesni odnos z očetom. Ne samo, da se je učila na njegovem kolenu, v otroštvu se je rada tudi oblačila kot fant, da je lahko šla z Jacopom povsod. Cesar Maksimilijan in španski kralj Filip II. sta izrazila zanimanje, da bi jo gostila kot dvorno slikarko, vendar je njen oče zavrnil njuno povabilo v njenem imenu, ker ni mogel trpeti, da bi se od nje ločil. Leta 1578 je poskrbel, da se je poročila z beneškim draguljarjem in kovačem srebra Jacopom Augustam, da bi zagotovil, da bo vedno ostala v njegovi bližini. Jacopo je dal Marietto tudi poučevati petje in igranje čembalo, klavikord in lutnjo.

Umrla je zaradi neznanih vzrokov leta 1590 in je bila pokopana v Santa Maria del’Orto v Benetkah.

Pripisovanje in ocena[uredi | uredi kodo]

Portret Ottavia Strade (ok. 1567-68), pripisan Robustijevi
Rijksmuseum, Amsterdam

Edino sliko, ki jo je mogoče dokončno pripisati Marietti Robusti, je njen avtoportret (ok. 1580; galerija Uffizi, Firence). Na tem portretu je upodobljena Marietta, postavljena pred spinet, z glasbenim besedilom, ki ga je Philippe Verdelot označil za madrigal Madonna per voi ardo. Predvidevalo se je, da vključitev tega besedila, katerega uvodne vrstice so »Moja gospa, gori od ljubezni do tebe in ti ne verjameš«, nakazuje, da je bila slika ustvarjena za moškega gledalca, morda Mariettinega moža.[13]

Med drugimi slikami so ji pripisane tudi:

  • Starec in fant (ok. 1585; Umetnostnozgodovinski muzej, Dunaj), slika, ki je dolgo veljala za enega najlepših Tintorettovih portretov, je bila do leta 1920 razkrita kot Robustijina;
  • Portret Ottavia Strade (ok. 1567 -68; Rijksmuseum, Amsterdam);
  • dve majhni sliki Devica in otrok (datumi neznani, Cleveland Museum of Art, Ohio).
  • Portret dveh moških (Gemäldegalerie Alte Meister, Dresden) s podpisom MR naj bi bil edino ohranjeno podpisano delo Mariette Robusti.

Slava[uredi | uredi kodo]

Marietto Robusta, splošno znano kot Tintoretta, v svoji knjigi Zasluge žensk opisuje njen beneški sodobnik, pesnik Moderata Fonte (1555–1592). Zakaj so ženske bolj dostojanstvene in popolnejše od moških, kot je poimenoval »izjemno nadarjena« slikarka.[14] Kot glasbenico in slikarko jo v predgovoru k Teutschlands Galante Poetinnen 1715 omenja nemški romanopisec in pesnik Georg Christian Lehms (1684–1717).[15] Dodatne podrobnosti iz tega vira niso na voljo, manjka predvsem razlaga in razlog, zakaj je v knjigo vključena kot Italijanka.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Artnet — 1998.
  2. CLARA — 2008.
  3. Union List of Artist Names — 2017.
  4. Record #122748298 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  5. Marietta Robusti — 2008.
  6. Marietta Tintoretto
  7. Eric Newton, Tintoretto. (London: Longmans, Green and Co., 1952), 62.
  8. Carlo Ridolfi, Life of Tintoretto, trans. Catherine and Robert Enggass (University Park, PA: Pennsylvania State University Press, 1984), 99.
  9. Women, Art, and Society
  10. H.T. Niceley, "A Door Ajar: The Professional Position of Women Artists", Art Education 45, no. 2 (Mar., 1992): 6-13.
  11. Newton, Tintoretto, 66.
  12. Grove Art Online, s.v. “Marietta Robusti.” Available from Grove Art, George Mason University Lib.[1](accessed 10 February 2008).
  13. Katherine A. McIver, "Lavinia Fontana's 'Self-Portrait Making Music'," Woman's Art Journal 19, no. 1 (Spring-Summer 1998): 3-8.
  14. Erschienen 1600, deutsche Ausgabe übersetzt von Daniela Hacke, Beck-Verlag München 2002, ISBN 3-406-48098-5, S. 246.
  15. Elisabeth Gössmann: Archiv für philosophie- und theologiegeschichtliche Frauenforschung, Band 4, 1996, ISBN 3-89129-004-7, S. 257 (Music), S. 258 (Malerey).

Reference[uredi | uredi kodo]

  • Chadwick, Whitney. Women, Art, and Society. 6th ed. London: Thames & Hudson, 2020, 22-26.
  • McIver, Katherine A. "Lavinia Fontana's 'Self-Portrait Making Music'," Woman's Art Journal 19, no. 1 (Spring-Summer 1998): 3-8.
  • Newton, Eric. Tintoretto. London: Longmans, Green and Co., 1952.
  • Niceley, H.T. "A Door Ajar: The Professional Position of Women Artists," Art Education 45, no. 2 (Mar., 1992): 6-13.
  • Ridolfi, Carlo. The Life of Tintoretto and of his children Domenico and Marietta. Translated by Catherine Enggass and Robert Enggass. University Park, PA: Pennsylvania State University Press, 1984.
  • Wasmer, Marc-Joachim. Die Künstlertochter Marietta Robusti, genannt Tintoretta, in: "Unser Kopf ist rund, damit das Denken die Richtung wechseln kann." Festschrift für Franz Zelger, ed. Matthias Wohlgemut, in collaboration with Marc Fehlmann, Zurich 2001, 463–494.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]