Lizip

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Lizip
Portret
Rimska kopija Eros privezuje tetivo na lok iz Kapitolskega muzeja
Rojstvo cca. 390 pr. n. št.
Sikion[d]
Smrt datum neznan
Državljanstvo Sikion[d]
Poklic kipar, kipar (bron), arhitekt

Lizip (lat. Lysippos), grški kipar, * ??? Sikion, † ???. Znano je, da je živel v 4. stoletju pr. n. št.

Lizip (grško Λύσιππος) [1] je bil grški kipar 4. stoletja pred našim štetjem. Skupaj s Skopasom in Praksitelom velja za enega izmed treh največjih kiparjev klasične grške dobe, ki prinaša prehod v helenistično obdobje. Pri preučevanju Lizipa so težave zaradi pri prepoznavanju njegovega sloga med ohranjenimi kopijami. Ne le da je imel veliko delavnico in veliko število učencev [2] v svojem neposrednem krogu, se razume, da je bil velik tudi trg replik njegovih del, ki so jih dobavljali zunaj njegovega kroga, tako v času njegovega življenja kot pozneje v helenističnem in rimskem obdobij. [3] Z njim je bil povezan tudi Mladi zmagovalec ali Gettyjev bron, ki se je pojavil okoli leta 1972.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Lizip je bil rojen na Sikionu okrog leta 390 let pr. n. št. V mladosti je bil delavec z bronom. Učil se je umetnost kiparstva, kasneje pa je postal vodja šole v Argosu in Sikionu. Po Pliniju je izdelal več kot 1500 del, vse v bronu. Komentatorji so opozorili na njegovo milino in eleganco ter simetrijo ali skladno ravnovesje njegovih figur, ki so bile bolj vitke od ideala, ki ga je predstavljal Poliklet in s sorazmerno manjšimi glavami, kar jim daje vtis večje višine. [4] Bil je znan po svoji pozornosti do podrobnosti vek in nohtov.

Njegov učenec, Hares iz Lindosa, je zgradil Kolos iz Rodosa, eno od sedmih čudes antičnega sveta. Ker ta kip danes ne obstaja, se razpravlja o tem ali so bili njegovi profili odliti v bronu ali pa tolčeni iz čistega brona.

Hermes iz Atalante, rimska marmorna kopija izgubljenega brona pripisan Lizipu (Narodni arheološki muzej Atene

Kariera in zapuščina[uredi | uredi kodo]

Lizip je bil naslednik sodobnega uglednega slavnega kiparja Polikleta. Med deli, ki so mu pripisana, so tako imenovani Konji svetega Marka, Eros privezuje tetivo na lok (od katerih obstajajo številne kopije, najboljše v Britanskem muzeju), Agias (znan po marmorni kopiji, ki je bila najdena in ohranjena v Delfih), podobno Nalivalec olja (Dresden in München), Farnesejev Herkul ali Heraklej pri počitku (ki je bil prvotno umeščen v Karakalovem kopališču, ohranjena je marmornata kopija v Neapeljskem nacionalnem arheološkem muzeju) in Apoksiomenos (ali tisti, ki s sebe s strgalom strga , znan iz rimske marmorne kopije v Vatikanskih muzejih). Lizip je bil znan tudi po bronastih skulpturah Zevsa in Herakleja. Edina preostala različica takega kipa je rimska kopija Utrujen Heraklej (Farnesejev Herkul), Glikon [5], z močnimi mišicami, značilnimi za Rim iz tretjega stoletja.

Lizip in Aleksander[uredi | uredi kodo]

V času svojega življenja je bil Lizip osebni kipar Aleksandra Velikega. V resnici je bil edini umetnik, ki ga je lahko zastopal. [6] Nedavno odkrit epigram makedonskega pesnika Posejdipa v antologiji, predstavljeni v Milanskem papirusu, predstavlja kot navdih bronastega portreta Aleksandra:

Lizip, sikonski kipar, drzna roka, učeni obrtnik,
tvoj bronasti kip ima ogenj v očeh,
ki si ga naredil v obliki Aleksandra. Perzijci zaslužijo krivdo.
Odpuščamo govedu, da bi pobegnili z levom.
Hermes Azara, rimska kopija Aleksandrovega poprsja najdenega v Tivoliju, pripisan Lizipu (Louvre)

Lizipu so pripisovali navdihnjenega, božanskega Aleksandra z razmršenimi lasmi in razprtimi ustnicami, ki so gledale navzgor. [7] En lep primer, zgodnje rimske kopije, je bil najden v Tivoliju in je ohranjen v Louvru.

Odkritje morda originalnega Aleksandrovega kipa[uredi | uredi kodo]

Grški organi so 26. februarja 2010 aretirali dva moška, pri katerih so našli nezakonito posest različnih starin, vključno z bronastim kipom Aleksandra, kar je morda delo Lizipa. Če bo to potrjeno, bi to postalo prvo izvirno Lizipovo delo kdaj koli odkrito. Kip se trenutno preiskuje v laboratoriju Arheološkega muzeja v Solunu, za katerega se pričakuje, da bo potrdil ali zavrnil njegovo verodostojnost. [8][9]

Mladi zmagovalec (Gettyjev bron)[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Mladi zmagovalec.
Gettyjev Mladi zmagovalec[10]

Leta 1972 so odkrili kip Mladi zmagovalec, Gettyjev bron ali Atlet Fano za Italijane in na poziv Paula Gettyja, ga je kupil Muzej Getty. Bron je bil izvlečen iz morja in obnovljen. Zaradi korozije in debelega sloja poraščenosti, ko je bil najden, lahko predpostavimo, da je bil pod vodo stoletja. Ni bilo neobičajno, da se je brodolom zgodil z nečim dragocenim kot kip na krovu. Na srečo so lahko škodljivo korozijo odstranili s čiščenjem površin mehansko s skalpelom. [11]

Nekateri verjamejo, da je Getty bron Lizipovo delo ali vsaj kopija, ker so podrobnosti na njem v skladu z njegovim slogom dela in njegovim kanonom sorazmernosti. Lizipovo delo opisujejo antični viri kot naturalistično z vitkimi in pogosto podaljšanimi razmerji, pogosto s pretiranimi lastnostmi obraza. [12]

Znana dela[uredi | uredi kodo]

  • Agias iz Farzala,
  • Troil,
  • Koridus,
  • veliki bronasti kip Zevsa v Tarentu, Apolon s četveroprego,
  • Herakelj v Sikionu

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Latinizirano Lysippus je danes manj uporabljano.
  2. ^ Njegov sin Euthyktates je delal v svojem slogu, po Pliniju in v naslednji generaciji, je Tysikrates izdelal skulpturo, ki jo je težko ločiti od Lizipove. Natural History xxxiv. 61-67).
  3. ^ Ponovno odkrit Agias, ki ga je Daochos posvetil Delfom, je bil sodobna marmorna kopija brona. Original je bil v Farsali v Tesaliji.
  4. ^ "Culturenet.hr - The Croatian Apoxyomenos". Pridobljeno dne 2015-11-19. 
  5. ^ Stokstad, Marilyn. Art History: Ancient Art. Prentice Hall, 2011.
  6. ^ Plutarh, Life of Alexander, iv
  7. ^ Iskanje Aleksandra, razstavni katalog 1976, ilustrira več primerov in sledi razvoju tipa.
  8. ^ "Αγαλμα του Μεγάλου Αλεξάνδρου βρέθηκε στην κατοχή αρχαιοκαπήλων". In.gr. 
  9. ^ e-go.gr, Pegasus Interactive. "Αγαλμα - έκπληξη στα χέρια των αρχαιοκάπηλων". ethnos.gr. 
  10. ^ Frel, Jiří (1982). The Getty Bronze. California: The J Paul Getty Museum. str. 1. ISBN 0-89236-039-9. 
  11. ^ Frel, Jiří (1982). The Getty Bronze. California: The J Paul Getty Museum. str. 7–29. ISBN 0-89236-039-9. 
  12. ^ "Lysippos: Ancient Greek Sculptor, Biography". www.visual-arts-cork.com. Pridobljeno dne 2015-11-19. 

Reference[uredi | uredi kodo]

  • A. F. Stewart, "Lysippan Studies" 2. Agias and Oilpourer" American Journal of Archaeology 82.3 (Summer 1978), pp. 301–313.

Further reading[uredi | uredi kodo]

  • Gardner, P. 1905. ‘The Apoxymenos of Lysippos’, JHS 25:234-59.
  • Serwint, N. 1996. ‘Lysippos’, in The Dictionary of Art vol. 19: 852–54.
  • Stewart, A.F. 1983. ‘Lysippos and Hellenistic sculpture’, AJA 87:262.
  • Vermeule, C.C. 1975. ‘The weary Herakles of Lysippos’, AJA 79:323–32.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]