Letuš
Letuš | |
|---|---|
 | |
  Letuš Geografska lega v Sloveniji | |
| Koordinati: 46°18′59.49″N 15°1′30.71″E / 46.3165250°N 15.0251972°EKoordinati: 46°18′59.49″N 15°1′30.71″E / 46.3165250°N 15.0251972°E | |
| Država |  Slovenija |
| Statistična regija | Savinjska regija |
| Tradicionalna pokrajina | Štajerska |
| Občina | Braslovče |
| Prva omemba | 1247 |
| Površina | |
| • Skupno | 4,72 km2 |
| Prebivalstvo (2020)[1] | |
| • Skupno | 887 |
| • Gostota | 190 preb./km2 |
| Časovni pas | UTC+1 (CET) |
| • Poletje (DST) | UTC+2 (CEST) |
| Poštna številka | 3327 Šmartno ob Paki |
| Zemljevidi | Najdi.si, Geopedia.si |
| Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno). | |
Letúš je gručasto naselje med Spodnjo in Zgornjo Savinjsko dolino. Skozenj teče reka Savinja, zaradi česar ga zaznamuje tudi kamnit most čez reko. Z 853 prebivalci je največje naselje v občini Braslovče. V Letušu je tudi podružnična osnovna šolo in zelo aktivno Kulturno društvo Letuš. V Letušu na desnem bregu Savinje se pričenja planinska pot na Dobrovlje.
Zgodovina kraja[uredi | uredi kodo]
Letuš se v pisnih virih prvič omenja leta 1340, posredno pa že leta 1247, ko je pričal vitez Wulfing iz Letuša ("Wulfing von Leuts"), ki je bil ministerial Oglejskih patriarhov in kastelan (upravnik) na gradu Vrbovec v Nazarjah in upravnik "Mozirske province", katere lastniki so bili oglejski patriarhi. Vitezi Letuški so imeli grad Letuš imenovan tudi "Trebinjski grad", ali "Trebinjšček" v Podgorju pri Letušu nad desnim bregom Savinje. Srednjeveški Letuški stolpast grad je stal v Podgorju pri Letušu, v gozdu z ledinskim imenom Trebinje, kjer so ugotovljeni sledovi gradišča z obrambnim jarkom.[2] Grad je očitno razpadel že v srednjem veku, poleg zunanjega in notranjega jarka je v danes popolnoma razvaljenem zidovju še mogoče razpoznati obris stolpa.[3]
Znamenitosti[uredi | uredi kodo]
V vasi je cerkev sv. Janeza Krstnika, ki je kot taka prvič izkazana v vizitacijskem poročilu leta 1545[4]. Cerkev je na griču, zahodno od Letuša, na desnem bregu reke Savinje. Za krajevni kulturni in zgodovinski spomenik je bila razglašena leta 1999. Cerkev je iz 16. stoletja je bila v 18. in 19. stoletju predelana in preobokana. Cerkev sestavljata ladja z bočnima kapelama in prezbiterij z zakristijo in zvonikom. Notranja cerkvena oprema je baročna in je iz 19. stoletja. V cerkvi so na stranskem oltarju posvečenem sv. Luciji ob straneh dve sliki, katerih avtor je neznan. Emilijan Cevc[5] sodi, da je njun avtor - slovenski slikar Peter Steidler iz Gornjega Grada, oče braslovškega župnika Karla Andreja Steidlerja (1657 - 1679), ki je poslikal tudi dva oltarja v cerkvi sv. Štefana na Gomilskem.
Letuš je poznan tudi kot kraj, kjer se je maja 1945 jugoslovanskim partizanom predal nemški general Alexander Löhr skupaj z ostanki svojih vojaških enot, kar je predstavljalo konec druge svetovne vojne na območju takratne Jugoslavije.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ "Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2020". Statistični urad Republike Slovenije. 8. junij 2020. Pridobljeno dne 8. junija 2020.
- ↑ Bolta, Lojze: Najstarejša zgodovina Syodnje Savinj-ske doline. Savinjski zbornik 1, Zalec 1959, str. 103-117., Kolšek, Vera; Bolta, Lojze: Letuš (pri Mozirju). Varstvo spomenikov ~ 1962, str. 220. Kolšek, Vera; Bolta, Lojze: Podgorje pri Letušu. Varstvo spomenikov ~ 1962, str. 220. Ker je znano, da monografija "Arheološka najdišča Slovenije" obravnava le najdišča do zgodnjega srednjega veka, si lahko s tako skromnim opisom brez vsake datacije ustvarimo napačno sliko časovne datacije Trebinja; morda je zavajajoča že oznaka "gradišče".
- ↑ Stopar, Ivan: Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1977, str. 23, 24; isti: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji III knjiga: Spodnja Savinjska dolina: občine Ce1je, Hrastnik, Laško, Žalec; Ljubljana: Park: Znanstveni tisk 1992, str. 73
- ↑ Ignaz Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant, IV/I, Das Dekanat Fraßlau, Cilli 1880, str. 33 sq.; Jože Curk, Topografsko gradivo, II, Sakralni spomeniki občine Žalec, Celje 1967 str. 41.
- ↑ CEVC Emilijan: "Letuški mojster" ali slikar Peter Steidler. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 72 = 37 (2001)1-2, str. 11-21, 24 cit.
Viri[uredi | uredi kodo]
- Orožen, Ignaz: Das Bisthum und die Diözese Lavant, IV/I, Das Dekanat Fraßlau, Cilli 1880,
- Kladnik, Darinka: Sto slovenskih krajev Prešernova družba, Ljubljana, 1994 (COBISS)
- Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1997 (COBISS)
- Krušič, Marjan (2009). Slovenija: turistični vodnik. Založba Mladinska knjiga. COBISS 244517632. ISBN 978-961-01-0690-6.
