Lemnijščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Lemnijščina
PodročjeLemnos, Grčija
Izumrl6. stoletje pr. n. št.
Tirenski jeziki
  • lemnijščina
Jezikovne oznake
ISO 639-3xle
Seznam Linguist
xle
Glottologlemn1237
{{{mapalt}}}
Lokacija otoka Lemnos

Lemnijščina je izumrl tirenski jezik, ki se je govoril na otoku Lemnos v Grčiji v drugi polovici šestega stoletja pr. n. št.[1] Jezik je večinoma izpričan skozi napis na grobni steli, Lemnoški steli, ki so jo leta 1885 odkrili blizu vasi Kaminija. Glede na ostanke lončenine je lemnijščino govorila večja skupnost.[2] Leta 2009 je bil v mestu Hefajstija, glavnem mestu Lemnosa, najden drug lemnijski napis.[3] Lemnijščina je sorodna etruščini in retijščini.[4][5][1] Lemnijščino je v šestem stoletju pr. n. št. z atensko prisvojitvijo Lemnosa nadomestila atiška grščina.

Pisava[uredi | uredi kodo]

Lemnijščina je bila pisana v zahodnogrški abecedi, ki se pojavlja tudi v širši regiji celinske osrednje in severne Grčije, kot tudi na Evboji in starogrških kolonijah v Italiji.[6] Lemnijska abeceda je podobna arhaičnim abecedam etruščine v južni Etruriji.[7]

Razvrstitev[uredi | uredi kodo]

Po teoriji nemškega jezikoslovca Helmuta Rixa je lemnijščina kot del tirenske jezikovne družine preko besedišča in slovnice tesno povezana z retijščino in etruščino.[4] Etruščina in lemnijščina imata dve unikatni obliki dajalnika, tip I *-si in tip II *-ale, ki jih najdemo tako na Lemnoški steli kot tudi na nekaterih etruških napisih.[1] Med jezikoma obstajajo tudi leksikalna ujemanja, kot sta lemnijski 'avis', 'leto', in etruški 'avils' (v rodilniku) ter lemnijski 'šialχvis' in etruški 'šealχls' (v rodilniku) z enako zasnovo po vzoru števnik + desetiška pripona + končnica.[1] Jezika si prav tako delita rodilniško končnico *-s in končnice za enostavni preteklik v *-a-i (etruščanski -/e/, kot v 'ame','bil' (<*amai); lemnijski -/ai/, kot v 'šivai', 'živel').[navedi vir]

Rixovo teorijo tirenske jezikovne družine podpirajo jezikoslovci, kot so Stefan Schumacher,[8][9] Carlo De Simone,[10] Norbert Oettinger,[11] Simona Marchesini[12] in Rex E. Wallace.[1] Skupne značilnosti etruščine, retijščine in lemnijščine so opazili v oblikoslovju, glasoslovju in skladnji. Dokumentiranih je le malo lekiskalnih ujemanj med jeziki, bodisi zaradi skromnega števila retijskih in lemnijskih besedil bodisi zaradi zgodnjega datuma delitve obeh jezikov.[13][14] Tirenska jezikovna družina velja za družino staroevropskih jezikov in je nastala še pred prihodom indoevropskih jezikov v južno Evropo.[15]

Po mnenju nizozemskega zgodovinarja Luuka De Ligita bi lemnijščina v Egejsko morje lahko prišla s prihodom skupin mikenskih plačancev s Sicilije, Sardinije in Apeninskega polotoka v pozni bronasti dobi.[16] Znanstveniki, kot so Norbert Oettinger, Michel Gras in Carlo De Simone, menijo, da je lemnijščina dokaz o etruščanski trgovski naselbini že pred letom 700 pred našim štetjem, ki ni povezana z ljudstvi z morja.[17][18][19] Po več kot 90 letih arheoloških izkopavanj na Lemnosu niso našli ničesar, kar bi potrjevalo selitev z Lemnosa v Etrurijo ali v Alpe, kjer so govorili retijščino. Avtohtoni prebivalci Lemnosa so bili Sinti, trakijsko pleme.[20]

Arheogenetska analiza etruščanskih posameznikov iz leta 2021 je pokazala, da so bili Etruščani avtohtoni in genetsko podobni Latinom zgodnje železne dobe ter da je etruščanski jezik poleg ostalih tirenskih jezikov preživeli jeziki teh jezikov, ki so bili razširjeni vsaj med neolitikom do prihoda indoevropskih jezikov,[21] kar je trdil že nemški genetik Johannes Krause. Krause je verjel, da so se baskovščina, paleosardinščina ter minojščina razvili na celini tekom neolitske revolucije,[22] pomanjkanje anatolskih primesi ter iranskega ozadja Etruščanov pa nakazuje na preseljevanje ljudstev z Apeninskega polotoka.[21]

Samoglasniki[uredi | uredi kodo]

Lemnijščina je, tako kot etruščina, poznala štiri samoglasnike, to so i, e, a in o. Ker so podobne samoglasniške sisteme s po štirimi samoglasniki poznali tudi okoliški jeziki, npr. hetitščina gre morda za zgodenj primer okoliških vplivov na posamezen jezik.

Lemnoška stela[uredi | uredi kodo]

Lemnoška stela

Stela, znana tudi kot Kaminijska stela, je bila vgrajena v steno cerkve v Kaminiji in je danes v Nacionalnem arheološkem muzeju v Atenah. Datacija stele v šesto stoletje temelji na tem, da je leta 510 pr. n. št. atenski kralj Miltijad vdrl na Lemnos in ga heleniziral.[23] Stela vsebuje nizek doprsni relief moškega ter besedilo, ki je napisano v pisavi, podobni zahodnogrški abecedi. Besedilo je zapisano v bustrofedonu in je bil prečrkovan, vendar neuspešno preveden, dokler ni prišlo do resne jezikovne analize s primerjavami z etruščino v kombinaciji s preboji v prevajanju etruščanskih besedil.

Napis je sestavljen iz 198 znakov, ki tvorijo od 33 do 40 besed, ločevanje besed je včasih označeno z eno do tremi pikami. Besedilo na sprednji strani je sestavljeno iz treh delov, dveh napisanih navpično (1; 6-7) in enega vodoravno (2-5). Razumljiv je izraz 'sivai avis šialχvis ('živel štirideset let', B.3), ki spominja na etruščanski 'maχs śealχis-c ('in petinštirideset let') in se očitno nanaša na osebo, ki ji je bil posvečen ta pogrebni spomenik. Oseba je bila holaiesi φokiašiale ('Holaie Phokiaš' B.1 ) oziroma uradnik - maras. 'marasm avis aomai' ('in je bil maras eno leto' B3).[24] Nenavadno je, da besedilo vsebuje tudi besedo 'naφoθ', za katero se zdi, da je povezana z etruščanskim 'nefts', 'nečak/stric'; vendar gre za precej jasno izposojo iz latinskega 'nepot-', kar nakazuje na priseljevanje ljudstev z Apeninskega polotoka (ali pa so si to indoevropsko besedo neodvisno izposodili od drugod).

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Wallace 2018.
  2. ↑ Bonfante 1990, str. 90.
  3. ↑ de Simone 2009.
  4. ↑ 4,0 4,1 Rix 1998.
  5. ↑ Schumacher 1998.
  6. ↑ Woodard, Roger D. (2010). »Phoinikeia grammata: an alphabet for the Greek language«. V Bakker, Egbert J. (ur.). A companion to the ancient Greek language. Oxford: Blackwell. str. 26-46. ISBN 9781405153263.
  7. ↑ Marchesini, Simona (2009). Le lingue frammentarie dell'Italia antica (v italijanščini) (1st izd.). Milan: Hoepli. str. 105–106.
  8. ↑ Schumacher, Stefan (1999) Die Raetischen Inschriften: Gegenwärtiger Forschungsstand, spezifische Probleme und Zukunfstaussichten in I Reti / Die Räter, Atti del simposio 23-25 settembre 1993, Castello di Stenico, Trento, Archeologia delle Alpi, a cura di G. Ciurletti - F. Marzatico Archaoalp pp. 334-369 (German)
  9. ↑ Schumacher, Stefan (2004) Die Raetischen Inschriften. Geschichte und heutiger Stand der Forschung Archaeolingua. Innsbrucker Beiträge zur Kulturwissenschaft. (German)
  10. ↑ de Simone Carlo (2009) La nuova iscrizione tirsenica di Efestia in Aglaia Archontidou, Carlo de Simone, Emanuele Greco (Eds.), Gli scavi di Efestia e la nuova iscrizione ‘tirsenica’, TRIPODES 11, 2009, pp. 3-58. Vol. 11 pp. 3-58 (Italian)
  11. ↑ Oettinger, Norbert (2010) "Seevölker und Etrusker", in Yoram Cohen, Amir Gilan, and Jared L. Miller (eds.) Pax Hethitica Studies on the Hittites and their Neighbours in Honour of Itamar Singer (in German), Wiesbaden: Otto Harrassowitz Verlag, pp. 233–246
  12. ↑ Carlo de Simone, Simona Marchesini (Eds), La lamina di Demlfeld [= Mediterranea. Quaderni annuali dell'Istituto di Studi sulle Civiltà italiche e del Mediterraneo antico del Consiglio Nazionale delle Ricerche. Supplemento 8], Pisa – Roma: 2013.
  13. ↑ Simona Marchesini (translation by Melanie Rockenhaus) (2013). »Raetic (languages)«. Mnamon - Ancient Writing Systems in the Mediterranean. Scuola Normale Superiore. Pridobljeno 26. julija 2018.
  14. ↑ Kluge Sindy; Salomon Corinna; Schumacher Stefan (2013–2018). »Raetica«. Thesaurus Inscriptionum Raeticarum. Department of Linguistics, University of Vienna. Pridobljeno 26. julija 2018.
  15. ↑ Mellaart, James (1975), "The Neolithic of the Near East" (Thames and Hudson)
  16. ↑ De Ligt, Luuk. »An Eteocretan' inscription from Praisos and the homeland of the Sea Peoples« (PDF). talanta.nl. ALANTA XL-XLI (2008-2009), 151-172.
  17. ↑ Wallace, Rex E. »Languages of Italy«. V Gagarin, Michael (ur.). The Oxford Encyclopedia of Ancient Greece and Rome (v English). Oxford, UK: Oxford University Press. str. 97–102. doi:10.1093/acref/9780195170726.001.0001. ISBN 9780195170726. Etruscan origins lie in the distant past. Despite the claim by Herodotus, who wrote that Etruscans migrated to Italy from Lydia in the eastern Mediterranean, there is no material or linguistic evidence to support this. Etruscan material culture developed in an unbroken chain from Bronze Age antecedents. As for linguistic relationships, Lydian is an Indo-European language. Lemnian, which is attested by a few inscriptions discovered near Kaminia on the island of Lemnos, was a dialect of Etruscan introduced to the island by commercial adventurers. Linguistic similarities connecting Etruscan with Raetic, a language spoken in the sub-Alpine regions of northeastern Italy, further militate against the idea of eastern origins.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  18. ↑ Carlo de Simone, La nuova Iscrizione ‘Tirsenica’ di Lemnos (Efestia, teatro): considerazioni generali, in Rasenna: Journal of the Center for Etruscan Studies, pp. 1–34.
  19. ↑ Robert Drews, The End of the Bronze Age: Changes in Warfare and the Catastrophe of ca. 1200 B.C, Princeton, NJ: Princeton University Press, 1995, p. 59, ISBN 978-0-691-04811-6.
  20. ↑ Ficuciello, Lucia (2013). Lemnos. Cultura, storia, archeologia, topografia di un'isola del nord-Egeo. Monografie della Scuola Archeologica di Atene e delle Missioni Italiane in Oriente 20, 1/1 (v italijanščina). Athens: Scuola Archeologica Italiana di Atene. str. 68–116. ISBN 978-960-9559-03-4.
  21. ↑ 21,0 21,1 Posth, Cosimo; Zaro, Valentina; Spyrou, Maria A. (24. september 2021). »The origin and legacy of the Etruscans through a 2000-year archeogenomic time transect«. Science Advances (v English). Washington DC: American Association for the Advancement of Science. 7 (39): eabi7673. Bibcode:2021SciA....7.7673P. doi:10.1126/sciadv.abi7673. PMC 8462907. PMID 34559560.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  22. ↑ Krause, Johannes; Trappe, Thomas (2021) [2019]. A Short History of Humanity: A New History of Old Europe [Die Reise unserer Gene: Eine Geschichte über uns und unsere Vorfahren] (v English). Prevod: Waight, Caroline (I izd.). New York: Random House. str. 217. ISBN 9780593229422. It's likely that Basque, Paleo-Sardinian, Minoan, and Etruscan developed on the continent in the course of the Neolithic Revolution. Sadly, the true diversity of the languages that once existed in Europe will never be known.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bonfante, Larissa (1990). Etruscan. Berkeley and Los Angeles: University of California Press. ISBN 0-520-07118-2.
  • Rix, Helmut (1998). Rätisch und Etruskisch [Rhaetian & Etruscan]. Vorträge und kleinere Schriften (v nemščini). Innsbruck: Innsbrucker Beiträge zur Sprachwissenschaft: Institut für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck.
  • Schumacher, Stefan (1998). »Sprachliche Gemeinsamkeiten zwischen Rätisch und Etruskisch«. Der Schlern (v nemščini). 72: 90–114.
  • de Simone, Carlo (2009). »La nuova iscrizione tirsenica di Efestia«. Tripodes. Zv. 11. str. 3–58.
  • Wallace, Rex E. (2018), »Lemnian language«, Oxford Research Encyclopedia of Classics (v angleščini), Oxford University Press, doi:10.1093/acrefore/9780199381135.013.8222, ISBN 978-0-19-938113-5
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Lemnijščina&oldid=6221223«