Lecitin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Da bo dosegal kakovostna merila Wikipedije, je treba članek »wikificirati«. Prosimo, pomagajte izboljšati članek z dodatnimi koristnimi notranjimi povezavami ali pa z izboljšanjem njegove notranje zgradbe. (avgust 2012)
Za dodatne informacije kliknite povezavo [razširi] na desni strani.

manjkajoče notranje povezave

Članek zaradi preverljivosti potrebuje dodatne sklice. Prosimo, pomagajte ga izboljšati z dodatnimi sklici na zanesljive vire. Vsa sporna vsebina, ki ni preverljiva, se sme kadarkoli odstraniti.
Fosfatidilholin je eden od fosfolipidov v lecitinu

Lecitin je zmes fosfolipidov in drugih podobnih snovi in je ena glavnih sestavin fosfolipidnega dvosloja celične membrane. Sestavljajo ga: fosforna kislina, holin, maščobne kisline, glicerol, glikolipidi, trigliceridi in fosfolipidi.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvi, ki je uporabil besedo lecitin za opis čiste spojine fosfatidilholina, je bil francoski kemik in farmacevt Theodore Gobley leta 1847. Gobley je izoliral lecitin iz jajčnega rumenjaka ter natančno določil njegovo kemijsko formulo.

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Je površinsko aktivna snov in ima emulgatorske lastnosti. V vodi je slabo topen. V vodnih raztopinah fosfolipidi tvorijo liposome, lipidni dvosloj, micele ali lamelne strukture, odvisno od temperature sistema in hidratacije molekule.

Ni toksičen, ob zaužitju se popolnoma presnovi ali izloči skozi ledvice.

Food and Drug Administration ga razvršča med splošno varne snovi, v EU pa je priznan kot aditiv za živila (E322).

Lecitin deluje kot emulgator maščob. Olajša njihov metabolizem ter preprečuje njihovo nalaganje predvsem v jetrih in na stenah žil. Stimulira center za spomin, saj se vgrajuje v celice in s tem krepi medcelične stene. Pomemben je za pravilno delovanje celičnih membran, ki v procesu staranja postajajo vedno bolj prepustne za škodljive snovi.

Viri lecitina[uredi | uredi kodo]

Glavni vir lecitina je sojino olje. Nahaja pa se še v tkivih živali in rastlin, jajčnem rumenjaku, sončnicah, ribah, ikrah, žolču in venski krvi. Najdemo ga tudi v možganih piščanca, ovce in človeka.

Pridobivanje[uredi | uredi kodo]

Ob uravnoteženi prehrani je zadostna sinteza v jetrih. Lahko pa ga pridobimo tudi z mehansko ali kemično ekstrakcijo iz drugih dostopnih virov (npr.: soje). Za nadaljnjo uporabo je primeren hidroliziran lecitin (fosfolipid z eno maščobno kislino manj).

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Uporablja se v človeški hrani, živalski krmi, v farmacevtski industriji in v industriji barv.

Lecitin se uporablja kot prehransko dopolnilo, saj vsebuje vitamin B holin. Je eden izmed najpogosteje uporabljenih nevitaminskih ali nemineralnih dopolnil [1]. Uporablja se za preprečevanje nastanka krvnih strdkov (in s tem posredno kapi), za izboljšanje spomina, pri boleznih jeter (še posebej pri cirozi, saj pospešuje metabolizem maščob in preprečuje njihovo akumulacijo), pri prebavi (zmanjšuje občutek napihnjenosti), pri hujšanju, preprečuje nastanek raka dojke. Uporablja se tudi pri motnjah spanja, za izboljšanje absorpcije vitaminov topnih v maščobah, ter pri ohranjanju normalnega delovanja živčnega sistema (predvsem v stresnih situacijah). Pomagal naj bi tudi pri Alzheimerjevi bolezni in bipolarnih motnjah.

Vpliv na holesterol[uredi | uredi kodo]

Različne študije kažejo, da naj bi lecitin pridobljen iz soje vplival na zniževanje holesterola in trigliceridov v krvi, hkrati pa višal raven HDL (dobri holesterol).[2][3] Vendar pa so študije tudi neskladne in protislovne.[4]

Vpliv na spomin[uredi | uredi kodo]

Lecitin, kot predhodnik nevrotransmitorja acetilholina, naj bi imel pozitivne učinke na funkcije možganov in spomina pri osebah z blago kognitivnimi motnjami.[5][6]

Raziskave učinkovitosti prehranskih dopolnil iz lecitina[uredi | uredi kodo]

Uživanje lecitina in tveganje raka dojke[uredi | uredi kodo]

Izdelki iz lecitina, ki so namenjeni za prodajo, so večinoma pridobljeni iz soje in vsebujejo fosfatidilholin. Fosfatidilholin in lecitin velikokrat uporabljamo kot sopomenki [7]. Fosfatidilholin je ena od oblik holina in je esencialna sestavina celičnih membran, še posebej pomembna pri celičnem signaliziranju. Fosfatidilholin proizvajajo tudi jetra, ki se nato v telesu pretvarja v holin. Kljub endogeni proizvodnji pa moramo holin zaužiti tudi s hrano (jajca, jetra) oziroma v obliki prehranskih dopolnil, saj ga telo ne proizvaja v zadostnih količinah. Priporočeni dnevni odmerek holina je 425 mg na dan za odraslo žensko [8]. Laboratorijske preiskave so pokazale, da bi lahko pomankanje holina povzročilo kancerogenezo, in sicer tako, da bi povzročilo nenadzorovano apoptozo in poškodbe DNK [9]. Epidemiološke študije so pokazale, da holin, ki ga zaužijemo (s hrano ali v obliki prehranskih dopolnil), zmanjšuje tveganje za raka na dojki [10] in posledično zmanjšuje smrtnost, [11] čeprav so ti izsledki dokaj nekonsistentni [12], [13]. Če uporabimo do sedaj poznana dejstva o lecitinu, lahko sklepamo, da najverjetneje obstaja nekakšna povezanost med uživanjem prehranskih dopolnil iz lecitina ter rakom na dojki. Kar nekaj raziskav je ocenjevalo povezanost raka dojke in redno uživanje lecitina. Ena od teh raziskav je Ontario Women's Diet and Healty Study [14]. Metoda, ki so jo uporabili pri tej raziskavi je bila primer- kontrola [15]. 3101 žensk, starih od 25 do 74 let, ki so zbolele za rakom dojke, je bilo vključenih v to raziskavo. Poiskali so 3471 kontrol (gledali so predvsem ujemanje glede starosti). Ženske v obeh skupinah so izpolnile vprašalnik, ki je zajemal tako faktorje tveganja, kot prehranske navade ter zajel podatke do 2 let pred postavitvijo diagnoze. Vprašalnik o faktorjih tveganja je vseboval listo 40 prehranskih dopolnil (nevitaminskih, nemineralnih), ki naj bi vsebovala fitoestrogene. Udeleženke so odgovarjale na vprašanja; koliko časa (manj kot 1 leto, 1-5let, več kot 5 let) ter kako pogosto (dnevno, 1-6 krat na teden ali enkrat tedensko) so jemale (če so jemale) katero od naštetih prehranskih dopolnil. Prehranska dopolnila, ki so vsebovala lecitin (katerih glavni vir za proizvodnjo je soja) naj bi vseboval fitoestrogen. Vendar so nadalje laboratorijske preiskave pokazale, da prehranska dopolnila iz lecitin sploh niso vsebovala fitoestrogenov [16]. Rezultate iz vprašalnika so obdelali z linearno regresijo, s katero so hoteli preveriti vpliv posameznih dejavnikov tveganj na razvoj raka na dojki. Vključili so jih 40 (med njimi tudi uživanje alkohola). Povezave med faktorji in rakom na dojki glede na starost niso ugotovili. Nasprotno pa so rezultati pokazali signifikantno povezanost raka na dojki z jemanjem lecitina. Tveganje za nastanek raka na dojki se je zmanjšalo. Po nekaterih izračunih naj bi bilo tveganje za raka na dojki mnogo manjše pri ženskah v menopavzi, ki uživajo prehranska dopolnila iz lecitina, vendar drugi izračuni kažejo, da se ta podskupina ne razlikuje signifikantno od ostalih starostnih skupin. Ugotovili pa so, da je bilo trajanje jemanja prehranskih dopolnila v obratnem sorazmerju s tveganjem raka na dojki v skupini žensk z menopavzo. Vendar se moramo zavedati, da v tam zaključku ni bil upoštevan podatek o razmerju doza-učinek. Podatek o dozi namreč ni bil zajet v vprašalniku. Pomanjkljivosti te raziskave so torej dokaj velike. Do rezultatov moramo biti kritični, saj raziskava vsebuje nepopolne meritve, še posebej v meritvah glede vsebnosti holina v vseh virih fosfolipidov, ki so jih te ženske zaužile. Na primer, tudi sojin lecitin je dodan v hrano, kjer ima vlogo emulgatorja. Podatka, koliko holina so ženske zaužile iz drugih virov ni zaslediti v raziskavi. Zato ne moremo ovreči možnosti, da so zgoraj navedene povezanosti in izsledki raziskave zgolj posledica naključja.

Nezaželeni učinki pri jemanju prehranskih dopolnil iz lecitina[uredi | uredi kodo]

Zanimivi so tudi podatki o morebitnih zapletih pri jemanju prevelikih odmerkov prehranskih dopolnil, ki vsebujejo lecitin. Eden od možnih zapletov je idiopatska avtoimuna hemolitična anemija, ki je potencialno smrtno ogrožajoče stanje in zahteva takojšnje zdravljenje. Diagnostika te bolezni zahteva dokaz o prisotnosti protiteles in dokaz hemolize. V nekaj primerih so ugotovili, da je hemolitična anemija lahko posledica virusne infekcije, uporabe drog ali hiperaktivnega imunskega sistema. V enem od člankov [17] je opisan prvi primer avtoimune hemolitične anemije, ki jo je sprožila prekomerna uporaba prehranskega dopolnila iz lecitina. Pacientka je povedala, da je jemala prehransko dopolnilo iz lecitina (1200mg, 3 kapsule na dan) v časovnem intervalu desetih dni, z namenom izgube telesne teže. Zadnje 3 dni pa je jemala 5 kapsul na dan, z namenom, da bi hitreje izgubila težo. Pacientkina medicinska in socialno-družinska preteklost ni pokazala nobenega tveganja ali nagnjenosti k nastanku te bolezni. Njene sorodnike so prosili, da sodelujejo v preiskavi, kjer bi ugotavljali morebitno prisotnost protiteles v njihovi krvi. Vsi rezultati so bili negativni. V zaključku bi bilo potrebno poudariti, da bi morali biti vsi primeri idiopatske hemolitične anemije dobro preiskani predvsem z vidika vseh farmacevtskih substanc oziroma prehranskih dopolnil, ki bi lahko bili povezani s takšnim bolezenskim stanjem (razen kadar gre za standardne primere pojavljanja te bolezni). V zgoraj opisanem primeru je bolezensko stanje sprožilo preveliko odmerjanje prehranskega dopolnila iz lecitina. Zato bi se morali vsi zdravstveni delavci zavedati možnega stranskega učinka prevelikih količin zauživanja lecitina.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Millen AE, Dodd KW, Subar AF. Use of vitamin, mineral, nonvitamin and nonmineral supplements in the United States: The 1987, 1992, and 2000 National Heatlh Interview Survy Results. J Am Diet Assoc. 2004;104:942-950
  2. ↑ "Iwata T, Kimura Y, Tsutsumi K, Furukawa Y, Kimura S. (1993 Februar) The effect of various phospholipids on plasma lipoproteins and liver lipids in hypercholesterolemic rats. J Nutr Sci Vitaminol (Tokyo); 39(1):63-71."
  3. ↑ "Jimenez MA, Scarino ML, Vignolini F, Mengheri E (July 1990). "Evidence that polyunsaturated lecithin induces a reduction in plasma cholesterol level and favorable changes in lipoprotein composition in hypercholesterolemic rats". J. Nutr. 120 (7): 659–67."
  4. ↑ "Kaayla T. Daniel, PhD, CCN (Winter 2003). "Soy Lecithin: From Sludge to Profit". Wise Traditions in Food, Farming, and the Healing Arts 4"
  5. ↑ "Volz HP, Hehnke U, Hauke W. MMW Fortschr Med. (2004 Decmber) Improvement in quality of life in the elderly. Results of a placebo-controlled study on the efficacy and tolerability of lecithin fluid in patients with impaired cognitive functions. 9;146(Suppl 3-4):99-106."
  6. ↑ "Suzuki S, Yamatoya H, Sakai M, Kataoka A, Furushiro M, Kudo S. (2001 November) Oral administration of soybean lecithin transphosphatidylated phosphatidylserine improves memory impairment in aged rats. J Nutr. 131(11):2951-6"
  7. ↑ Institut of Medicine. Choline. In: Ditary Refernce Intak of Thiamin, Riboflavin, Niacin, Vitamin B6, Folate, Vitamin B12, Pantothenic Acid, Biotin and Choline. Washington, DC; Nacional Acadmy Press; 1998:390-422.
  8. ↑ Institut of Medicine. Choline. In: Ditary Refernce Intak of Thiamin, Riboflavin, Niacin, Vitamin B6, Folate, Vitamin B12, Pantothenic Acid, Biotin and Choline. Washington, DC; Nacional Acadmy Press; 1998:390-422.
  9. ↑ Zeisel SH, da Costa KA. Cholin: an essential nutrient for public health. Nutr Rev. 2009;67:615-623.
  10. ↑ Xu X, Gammon MD, Zeisel SH, et al. Choline metabolism and risk of breast cancer in a population-based study. FASEB J. 2008;22:2045-2052.
  11. ↑ Xu X, Gammon MD, Zeisel SH, et al. High intakes of choline and betaine reduce breast cancer mortality in a population-based study. FASEB J. 2009;23:4022-4028.
  12. ↑ Cho E., Holmes M, Hankinson SE, Willett WC. Nutrients involved in one carbon metabolism and risk of breast cancer among post-menopausal women. Br J Cancer. 2010;102:489-494.
  13. ↑ Cho E., Holmes M, Hankinson SE, Willett WC. Nutrients involved in one carbon metabolism and risk of breast cancer among premenopausal women. Cancer epidemiol Biomarkers Prev. 2007;16:2787-2790.
  14. ↑ Cotterchio M, Boucher BA, Kreaiger N, Mills CA, Thompson LU. Dietary phytoestrogen intakes-lignans and isoflavones-and bresat cancer intake (Canada). Cancer Causes Control. 2008;19:259-272.
  15. ↑ Cotterchio M, Boucher BA, Kreaiger N, Mills CA, Thompson LU. Dietary phytoestrogen intakes-lignans and isoflavones-and bresat cancer intake (Canada). Cancer Causes Control. 2008;19:259-272.
  16. ↑ Thompson LU, Boucher BA, Liu Z, Cotterchio M, Kreaiger N. Phytoestrogent content of foods consumed in Canada, including isoflavones, lignans, and coumestan. Nutr Cancer. 2006;54:184-201.
  17. ↑ Lentzas I, Papagiannopoulos P, Nikolaidis I, et al. Idiopathic autoimmune hemolytic anemia due to lecithin overdose: a case report. Cases Journal. 2009;2:97.
Vzpostavljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Lecitin&oldid=5598851«