Kronikalni roman

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Kronikalni roman je oblika zgodovinskega romana, kjer je preteklo dogajanje predstavljeno tako, kakor da bi se dogajalo v pripovedovalčevi neposredni časovni bližini. Avtor nastopa v vlogi fiktivnega najditelja, izdajatelja, urednika ali komentatorja kronike ali rokopisa ali dnevnika, ki naj bi jih napisal star kronist.

Kronikalna pripoved je v nemški literaturi oznaka za pripovedni žanr, ki bralcu posreduje ohranjene ali ponovno najdene spise, kar je pogosto napovedano že v naslovu. Da bi vzbudil vtis avtentičnosti, avtor uporablja jezikovna sredstva takratnega časa.

Zgodovina kronikalne pripovedi[uredi | uredi kodo]

Kronikalna pripoved se začne pri Nemcih med 16. in 18. stoletjem. Za začetnika velja Brentano, s svojim fragmentom Aus der Chronika eines fahrenden Schülers (1803/1817). Razcvet se je zgodil v Švici po objavi romana Die Bernsteinhexe [Bernsteinska čarovnica] pisatelja Wilhelma Meinholda (1826, obj. 1843). Kronikalna pripoved kaže romantično veselje do falsificiranja oz. mistificiranja, ki se artikulira v neznanstveni in samovoljni rekonstrukciji nekdanjega jezika.

Slovenska kronikalna pripoved[uredi | uredi kodo]

Slovenski kronikalni pisci so se zgledovali po nemških. Ivan Tavčar se je pri pisanju Visoške kronike zgledoval po romanih Wilhelma Raabeja Lorenz Scheibenhart (1858) in Theodorja Storma Renate (1878). Kroniko pri Tavčarju piše kmet, kar za Nemce ni značilno, in iz tega izhaja nacionalna relevantnost besedila, ki presega psevdohistorični značaj nemških zgledov. Visoška kronika ne sledi maniri sistematičnega arhaiziranja jezika, ampak se osredotoči na posamična sredstva, predvsem vrstni red in ponavljanja. Najbolj arhaično učinkuje uporaba biblijskega jezika oz. prežetost z religiozno miselnostjo.

Avtorji kronikalnih pripovedi[uredi | uredi kodo]

Slovenski avtorji[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Knjiga Portal:Literatura