Kreatin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kreatin
Skeletal formula of creatine
Ball and stick model of creatine
Imena
Sistematično ime
2-[Carbamimidoyl(methyl)amino]acetic acid
Druga imena
N-Carbamimidoyl-N-methylglycine; Methylguanidoacetic acid
Identifikatorji
3D model (JSmol)
3DMet
907175
ChEBI
ChEMBL
ChemSpider
DrugBank
ECHA InfoCard 100.000.278
EC število
  • 200-306-6
Gmelin 240513
KEGG
MeSH Creatine
RTECS število
  • MB7706000
UNII
  • InChI=1S/C4H9N3O2/c1-7(4(5)6)2-3(8)9/h2H2,1H3,(H3,5,6)(H,8,9)
    Key: CVSVTCORWBXHQV-UHFFFAOYSA-N
  • CN(CC(=O)O)C(=N)N
Lastnosti
C4H9N3O2
Molska masa 131,14 g·mol−1
Videz Beli kristali
Vonj Brez vonja
Tališče 255 °C (491 °F; 528 K)
13.3 g L−1 (at 18 ℃)
log P −1.258
Kislost (pKa) 3.429
Bazičnost (pKb) 10.568
Izoelektrična točka 8.47
Termokemija
Specifična toplota, C 171.1 J K−1 mol−1 (at 23.2 ℃)
Standardna molarna
entropija
So298
189.5 J K−1 mol−1
−538.06–−536.30 kJ mol−1
−2.3239–−2.3223 MJ mol−1
Farmakologija
C01EB06 (WHO)
Farmakokinetika:
3 hours
Nevarnosti
GHS piktogrami GHS07: Škodljivo
Opozorilna beseda Nevarno
H315, H319, H335
P261, P305+351+338
Sorodne snovi
Sorodno alkanoic acids
Sorodne snovi Dimethylacetamide
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

Kreatín je energetsko bogata snov v mišicah, ki po reverzibilnem prenosu fosfatne skupine s kreatinsko kinazo omogoča shranjevanje celične energije, potrebne za mišično delo.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Kreatin je bil prvič identificiran leta 1832, ko ga je Michel-Eugène Chevreul izoliral iz bazičnega vodnega ekstrakta skeletnih mišic. Kasneje je kristalizirano oborino poimenoval po grški besedi za meso, κρέας (kréas). Leta 1928 je bilo dokazano, da kreatin obstaja v ravnotežju s kreatininom.[1] Študije iz dvajsetih let dvajsetega stoletja so pokazale, da uživanje velikih količin kreatina ni povzročilo njegovega izločanja. Ta rezultat je pokazal na sposobnost telesa, da shranjuje kreatin, kar je predlagalo njegovo uporabo kot prehransko dopolnilo.[2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Cannan RK, Shore A (1928). »The creatine-creatinine equilibrium. The apparent dissociation constants of creatine and creatinine«. The Biochemical Journal. 22 (4): 920–9. doi:10.1042/bj0220920. PMC 1252207. PMID 16744118.
  2. Volek JS, Ballard KD, Forsythe CE (2008). »Overview of Creatine Metabolism«. V Stout JR, Antonio J, Kalman E (ur.). Essentials of Creatine in Sports and Health. Humana. str. 1–23. ISBN 978-1-59745-573-2.