Pojdi na vsebino

Kirilo Budanov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kirilo Budanov
Кирило Буданов
Vodja
Glavnega obveščevalskega direktorata Ukrajine
Na položaju
5. avgust 2020 – 2. januar 2026
PredhodnikVasil Burba
NaslednikOleg Ivaščenko
Vodja Pisarne predsednika Ukrajine
PredsednikVolodimir Zelenski
PredhodnikAndrij Jermak
Osebni podatki
Rojstvo (1986-01-04) 4. januar 1986 (40  let)
Kijev, Ukrajinska SSR, Sovjetska zveza
ZakonciMarijana Budanova
Alma materOdeška vojaška akademija
Poklicobveščevalni častnik, častnik, filmski igralec, generalmajor
NagradeHeroj Ukrajine
Vojaška služba
PripadnostUkrajina
Rod/službaOborožene sile Ukrajine
ČinGeneralporočnik
PoveljstvaGlavni obveščevalski direktorat Ukrajine
Oboroženi
konflikti		Rusko-ukrajinska vojna (ranjen)

Kirilo Oleksijovič Budanov (ukrajinsko Кирило Олексійович Буданов), ukrajinski obveščevalec, * 4. januar 1986, Kijev.

Budanov je od avgusta 2020 vodja Glavnega obveščevalskega direktorata ukrajinskega ministrstva za obrambo (GUR).[1] Pred tem je bil namestnik direktorja enega izmed oddelkov Zunanje obveščevalne službe Ukrajine. Ima čin generalporočnika.[2] Od 2. januarja 2026 zaseda mesto vodje kabineta pisarne predsednika Ukrajine.

Zgodnje življenje in izobrazba

[uredi | uredi kodo]

Budanov se je rodil v Kijevu 4. januarja 1986. Leta 2007 je diplomiral na Odeški vojaški akademiji.[3]

Kariera

[uredi | uredi kodo]
Budanov leta 2020

Po diplomiranju leta 2007 je Budanov začel vojaško kariero v posebnih enotah GUR.[3]

Rusko-ukrajinska vojna

[uredi | uredi kodo]

Od leta 2014 je sodeloval v vojni v Donbasu, kjer je bil trikrat ranjen.[3][4] Večina informacij o njegovi službi v tem času je zaradi sodelovanja v tajnih operacijah neznana.[5]

Leta 2024 je The New York Times poročal, da je bil Budanov član elitne enote 2245 GUR, ki jo je usposabljala CIA. Budanov je pridobil sloves s sodelovanjem v drznih operacijah za sovražnikovimi črtami. Leta 2016 je vodil amfibijsko operacijo posebnih enot na okupirani Krim katere namen je bila namestitev eksploziva na rusko letališče. Budanova enota je padla v zasedo ruske posebne enote FSB. Po besedah Budanova, je bitka trajala dve minuti, v njej so ubili več sovražnikov, vključno z njihovim poveljnikom podpolkovnikom Romanom Kamenjevom.[6] The New York Times je tudi poročal, da je Budanov bil na zdravljenju v ZDA po tem, ko je v Donbasu bil ranjen.[7]

4. aprila 2019 je Rus z dokumenti z imenom »Aleksej Lomaka« v Budanov avto nastavil eksploziv, ki je eksplodiral predčasno in le uničil avto. Napadalca in njegovo diverzantsko skupino so prijeli.[8][9]

Leta 2020 je postal namestnik direktorja enega od oddelkov Zunanje obveščevalne službe Ukrajine .

5. avgusta 2020 je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski Budanova imenoval za vodjo Glavnega obveščevalskega direktorata ukrajinskega ministrstva za obrambo.[1]

Konec novembra 2021 med ruskimi pripravami za odkrit napad na Ukrajino, ki je sledil 24. februarja 2022, je Budanov v intervjuju za ameriški medij Military Times razkril ruske načrte za invazijo v začetku leta 2022.[10] Kmalu po tem je rusko vodstvo začelo trditi, da Ukrajina namerava »s silo rešiti konflikt v Donbasu«, vodstvo Ukrajine pa se je večinoma distanciralo od Budanovega javnega opozorila pred prihajajočim napadom Rusije.[11][12][13][14]

11. marca 2022 je postal predsednik Koordinacijskega štaba za ravnanje z vojnimi ujetniki.[15] Septembra 2022 je Budanov sodeloval pri največji izmenjavi ujetnikov med Ukrajino in Rusijo v kateri se je vrnilo 215 ukrajinskih vojakov, vključno z več kot 100 borci in poveljniki brigade Azov.[3]

Februarja 2023 je vodja parlamentarnega bloka Sluga narodu izjavil, da bo Oleksija Reznikova na mestu obrambnega ministra zamenjal Budanov, vendar do tega ni prišlo.[16][5]

21. aprila 2023 je okrožno sodišče Lefortovo v Moskvi v Rusiji izdalo nalog za aretacijo Budanova zaradi ukrajinskega napada na Krimski most leta 2022.[17] Budanov se je odzval z besedami: »Zadovoljen sem. To je dober pokazatelj našega dela in obljubljam, da bom delal še bolje.«[18]

Kot vodja GUR je obtožen tudi organizacije umorov ali poskusov umorov več pomembnih medijskih oseb v Rusiji, kot npr. umor novinarjev Darje Dugine, Vladlena Tatarskega in poskus umora pisatelja Zaharja Prilepina.[19]Na vprašanje v zvezi s tem je odgovoril: »Ne nadaljujte s to temo. Vse kar bom komentiral je, da ubijamo in bomo še naprej ubijali Ruse kjerkoli po svetu, do naše končne zmage«.[20]

Tiskovni predstavnik GUR je leta 2023 dejal, da je bilo na Budanova izvedenih že več kot deset poskusov atentata. Novembra 2023 se je njegova žena Marijana Budanova zastrupila z neopredeljenimi težkimi kovinami, verjetno zaradi zastrupljene hrane. Tudi več uslužbencev direktorata je imelo blage simptome zastrupitve.[21]

Leta 2024 je Budanov od predsednika Zelenskega prejel nagrado Heroj Ukrajine.[22]

Po odstopu Andrija Jermaka z mesta vodje pisarne predsednika Ukrajine, je Volodimir Zelenski 2. januarja 2026 na mesto imenoval Budanova.[23] Na mestu vodje GUR ga je nadomestil Oleg Ivaščenko.[24]

Vojaški čini

[uredi | uredi kodo]

Nagrade

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 »Указ Президента України №308/2020: Про призначення К.Буданова начальником Головного управління розвідки Міністерства оборони України« [Decree of the President of Ukraine No. 308/2020: On the appointment of K. Budanov as the head of the Main Directorate of Intelligence of the Ministry of DefenCe of Ukraine]. President.gov.ua (v ukrajinščini). 5. avgust 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. decembra 2023.
  2. 1 2 »Указ Президента України №564/2023: Про присвоєння військового звання« [Decree of the President of Ukraine No. 564/2023: On the assignment of a military rank]. President.gov.ua (v ukrajinščini). 7. september 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. februarja 2024. Pridobljeno 9. septembra 2023.
  3. 1 2 3 4 »Взвод № 1. НВ називає 25 найвпливовіших українських військових« [Platoon No. 1. NV names the 25 most influential Ukrainian military personnel]. New Voice (v ukrajinščini). Pridobljeno 17. januarja 2023.
  4. ↑ »Доля розвідника № 1. Коли і чому життя керівника ГУР Кирила Буданова перетворилось на одну велику спецоперацію — профайл NV«. NV (v ukrajinščini). Pridobljeno 2. januarja 2026.
  5. 1 2 3 »Factbox: Who is Kyrylo Budanov, Ukraine's potential next defence minister?«. Reuters. 6. februar 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. februarja 2023.
  6. ↑ »Exclusive: The rise of Military Intelligence chief Kyrylo Budanov — NV profile«. NV (v angleščini). Pridobljeno 2. januarja 2026.
  7. ↑ Entous, Adam; Schwirtz, Michael (25. februar 2024). »The Spy War: How the C.I.A. Secretly Helps Ukraine Fight Putin«. The New York Times. Pridobljeno 26. februarja 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: opuščena arhivska storitev (povezava)
  8. ↑ »Воєнна розвідка України отримала нового очільника« [Ukraine's military intelligence got a new head]. Defence Express (v ukrajinščini). 6. avgust 2020. Pridobljeno 26. februarja 2024.
  9. ↑ »Крим, Донбас, гібридні війни, дезінформація: новий начальник ГУР назвав завдання на посаді« [Crimea, Donbas, hybrid wars, disinformation: the new head of the Main Directorate of Intelligence named the tasks of the office]. Novynarnia (v ukrajinščini). 10. avgust 2020. Pridobljeno 11. avgusta 2020.
  10. ↑ Altman, Howard (20. november 2021). »Russia preparing to attack Ukraine by late January: Ukraine defense intelligence agency chief«. Military Times (v angleščini). Pridobljeno 2. januarja 2026.
  11. ↑ Яворович, Тетяна (21. november 2021). »Голова української розвідки озвучив терміни можливого вторгнення Росії«. Суспільне | Новини (v ukrajinščini). Pridobljeno 2. januarja 2026.
  12. ↑ »Росія готується напасти на Україну взимку - розвідка – DW – 21.11.2021«. dw.com (v ukrajinščini). Pridobljeno 2. januarja 2026.
  13. ↑ »Україна звинувачує Росію у підготовці нападу. Кремль каже, що це США нагнали сил з-за океану«. BBC News Україна (v ukrajinščini). Pridobljeno 2. januarja 2026.
  14. ↑ Свобода, Радіо (21. november 2021). »Росія готується до нового нападу на Україну в січні-лютому – голова ГУР Міноборони«. Радіо Свобода (v ukrajinščini). Pridobljeno 2. januarja 2026.
  15. ↑ »Кабінет Міністрів України постанова від 11 березня 2022 р. № 257: Про утворення Координаційного штабу з питань поводження з військовополоненими« [Cabinet of Ministers of Ukraine resolution of 11 March 2022 No. 257: On the formation of the Coordination Headquarters for the Treatment of Prisoners of War]. Кmu.gov.ua (v angleščini). Pridobljeno 5. februarja 2023.
  16. ↑ Sabbagh, Dan (5. februar 2023). »Ukraine's defence minister to be moved from post, says Zelenskiy ally«. The Guardian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. januarja 2024.
  17. ↑ Alexey Morozov (21. april 2021), »Moscow court issues arrest warrant for Ukraine's intel chief over FSB's accusations of him setting up Crimea bridge explosion«, Novaya Gazeta Europe, Wikipodatki Q120722235
  18. ↑ Roman Kravets; Valentyna Romanenko (21. april 2023), »Ukraine's Defence Intelligence Chief reacts to "arrest in absentia" in Russia: I am pleased«, Ukrainska Pravda, Wikipodatki Q120722204
  19. ↑ »https://www.rbc.ru/person/65ca20a09a794770592125cc«. {{navedi splet}}: Zunanja povezava v |title= (pomoč)
  20. ↑ »'We will keep killing Russians,' Ukraine's military intelligence chief vows«. Yahoo News (v ameriški angleščini). Pridobljeno 8. januarja 2026.
  21. ↑ Lukiv, Jaroslav (28. november 2023). »Ukraine spy chief's wife poisoned, says Kyiv«. BBC News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. januarja 2024.
  22. 1 2 Martin Fornusek (9. februar 2024). »Zelensky grants Hero of Ukraine award to Zaluzhnyi«. The Kyiv Independent.
  23. ↑ »Zelensky names spy chief to head presidential office«. BBC News (v britanski angleščini). 2. januar 2026. Pridobljeno 2. januarja 2026.
  24. ↑ »Ivashchenko became the new head of the GUR: what is known about him«. prm.ua (v angleščini). 2. januar 2026. Pridobljeno 2. januarja 2026.
  25. ↑ »Указ Президента України № 428/2021: Про присвоєння військового звання« [Decree of the President of Ukraine No. 428/2021: On the assignment of a military rank]. President.gov.ua (v ukrajinščini). 24. avgust 2021. Pridobljeno 6. februarja 2023.
  26. ↑ »Указ Президента України №207/2022« [Decree of the President of Ukraine No. 207/2022]. President.gov.ua (v ukrajinščini). 3. april 2022. Pridobljeno 6. februarja 2023.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kirilo_Budanov&oldid=6609336«