Kininovec

Kininovec
	; Cinchona pubescens - cvetovi
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Plantae (rastline);
Deblo:	Magnoliophyta (kritosemenke);
Razred:	Magnoliopsida (dvokaličnice);
Red:	Gentianales (sviščevci);
Družina:	Rubiaceae (broščevke);
Poddružina:	Cinchonoideae;
Pleme:	Cinchoneae;
Rod:	Cinchona;
Vrsta:	Cinchona officinalis ;
Species
	about 38 species; see text

Kininovec (znanstveno ime Cinchona) je rod cvetoče rastline v družini Rubiaceae (broščevke), ki vsebuje vsaj 23 vrst dreves in grmovnic. ^[1] Sorodni so tropskim andskim gozdovom zahodne Južne Amerike. [3] Nekaj vrst je menda naturalizirana v Srednji Ameriki, Jamajki, Francoski Polineziji, Sulaveziju, Sveti Heleni v južnem Atlantiku in Sao Tome in Principe ob obali tropske Afrike. Nekaj vrst se uporablja kot zdravilna rastlina, znana kot vir za kinin in druge spojine.

Carl Linnaeus je imenoval rod leta 1742 po Ani de Osorio, 4. grofici Chinchón (izgovarjaj / tʃintʃon/ za skupno ime rastline) in žene podkralja Peruja. V nekaterih zapisih je zbolela za malarijo in je ozdravela z botaničnim sredstvom iz prahu lubja avtohtonega drevesa. Verodostojnost zgodbe je negotova, vendar drevo še vedno nosi njeno ime.^[2]

Nacionalno drevo Peruja je v rodu Cinchona. ^[3]

Opis

Cinchona rastline so veliki grmi ali majhna drevesa z zimzelenim listjem, ki zrastejo os 5-15 m v višino. Listi so nasprotni, zaokroženi do suličasti in dolgi 10-40 cm.

Cvetovi so beli, rožnati ali rdeči, izrastli na končnih metlicah. Plod je majhna kapsula s številnimi semeni.

Zgodovina

Zdravilne lastnosti drevesa kininovca so prvi odkrili ljudstvo Kečua v Peruju, Boliviji, Ekvadorju in Venezueli in ga dolgo gojili za sprostitev mišic, da bi ublažili drgetanje zaradi nizkih temperatur telesa in simptomov malarije, ki so ga Evropejci uvedli v Ameriki. Ano de Osorio, žena grofa Chinchona, ki je služil kot podkralj Peruja, ki je zbolela za malarijo, so domačini jo prepričali, da se je kopala v majhnem ribniku pod drevesom kininovca, ki je vodo naredil granko. Po nekaj dneh je bila ozdravljena. Linnaeus je kasneje poimenoval drevo v njeno čast. Kasneje je jezuit Agostino Salumbrino (1561-1642), usposobljeni lekarnar, ki je živel v Loja v Ekvadorju in Limi v Peruju, opazil Kečue kako uporabljajo lubje drevesa kininovca, ki vsebuje kinin za zdravljenje malarije. Ker je učinek pri zdravljenju malarije, ki povzroča tresenje v celoti nepovezana z učinkovitostjo pri nadzoru drgetanja pred mrazom, je kljub temu pravo zdravilo za malarijo. Uporaba drevesne skorje so jo vnesli v evropsko medicino jezuitski misijonarji. Jezuit Bernabé Cobo (1582-1657), ki je raziskoval Mehiko in Peru, je zaslužen za prenos lubja kininovca v Evropo. Prinesel je lubje iz Lime v Španijo in nato v Rim in druge dele Italije leta 1632. Da bi ohranili monopol nad lubjem kininovca, so v začetku 19. stoletja Peru in sosednje države ukazale prepoved izvoza semen in sadik kininovca.

V 19. stoletju so bila rastlinska semena in podtaknjenci pretihotapljeni za novo pridelavo v nasadih kininovca v kolonialnih predelih tropske Azije, zlasti s strani Britancev v Britansko Indijo in Cejlon (sedanja Indija in Šrilanka) ter Nizozemcev na Javo v Nizozemski vzhodni Indiji (današnja Indonezija). ^[4]

Med drugo svetovno vojno so Japonci osvojili Javo in Združene države Amerike so izgubile dostop do nasadov kininovca, kar je zelo kritično za izdelavo kinina. ^[5] Botanične ekspedicije - imenovane misije Cinchona - so se začele v letih 1942-1944, da bi odkrile obetavna območja Južne Amerike v prizadevanju za iskanje vrst cinchona, ki so vsebovale kinin in bi jih lahko pridelali za proizvodnjo kinina. Medtem ko so bili uspešni v svojem primarnem cilju, so odkrili tudi nove vrste rastlin in ustvarili novo poglavje v mednarodnih odnosih med Združenimi državami in drugimi narodi v Amerikah. ^[6]

Ekologija

Cinchona so uporabili kot hrano ličinkam vrste Lepidoptera, vključno z veščami (Ectropis crepuscularia), Moduza procris in člani rodu Endoclita, vključno z E. damor, E. purpurescens in E. sericeus.

Uporaba v medicini

Kot zdravilno zelišče je lubje kininovca poznano tudi kot jezuitsko lubje ali perujsko lubje. Lubje se za uporabo v medicini odstrani iz drevesa, posuši in zmelje v prah. Lubje je medicinsko aktivno, ker vsebuje različne alkaloide, vključno s kininom antimalarijske spojine in antiaritmični kinidin. Čeprav so uporabo lubja v veliki meri nadomestila učinkovitejša sodobna zdravila, je cinchona edini ekonomsko praktičen vir kinina, zdravila, ki je še vedno priporočljiv za zdravljenje malarije. ^[7]

Alexander von Humboldt je leta 1808, v svojih Ansichten der Natur (Pogledih narave) poleg Quina, kot ime lubja kininovca tudi Cascarilla fina de Loxa in omenil posebno kakovost skorje Cinchona Condaminea, ki prihaja iz mesta Loxa.

Lubje kininovca je avtohtono v gorskih regijah severne Južne Amerike in se goji predvsem v Indiji in v Kongu. Lubje rumenega kininovca (Cinchona officinalis) je bilo uporabljeno že prej, ker vsebuje kinin kot zdravilo proti malariji in povišani telesni temperaturi. Aktivno sestavino sta najprej izolirala leta 1820 Pierre Joseph Pelletier in Joseph Bienaimé Caventou. Poleg kinina, ki je industrijsko pridobljen, vsebuje tudi chinidin in cinchonidin. Vendar vse vrste iz rodu Chinarindenbäume (Cinchona) ne vsebujejo enako učinkovino. Nizozemci so poskušali razviti javansko Cinchona calisaya, medtem ko so Angleži v Indiji poskušali gojiti Cinchona succiruba. Vendar sta obe vrsti dokazali, da njihovo lubje ne vsebuje dovolj aktivne snovi za ekonomsko upravičeno ekstrakcijo. Po drugi strani ima lubje Cinchona ledgeriana povprečno 13 odstotkov kinina. To je bilo vzgojeno po neuspelem poskusu s Cinchona calisaya na nasadih na Javi. Kinin, pridobljen iz kininovca, je bil po drugi svetovni vojni velikega gospodarskega in medicinskega pomena. Od leta 1922 je Kitajski urad nadzoroval in spodbujal proizvodnjo kitajskega cinchona, z razdeljevanjem kvot med državami članicami in vzdrževal stabilnosti cen. Pred drugo svetovno vojno je bilo letno proizvedenih 1500 ton kinina. ^[8] Med drugo svetovno vojno je uničenje nasadov kininovca postalo vojno orožje. Japonska vojska je na Javi zmanjšala 20.000 hektarov kitajskih nasadov, kar je okrepilo iskanje sintetičnih nadomestkov. Podobno delovanje, vendar povezano s hudimi neželenimi učinki, je leta 1928 ustvarila nemška družba I.G. Farben. Chloroquine in primaquine sta bili prvi sintetično proizvedeni zdravili proti malariji, ki sta nadomestili naravno proizvedeni kinin po drugi svetovni vojni.

Iz rdečega kininovca (Cinchona pubescens) je zdravilo za prebavne motnje, kot je na primer napihnjenost.

Poleg tega ga lahko uporabimo za rdeče barvilo, ki ga je mogoče nadomestiti po učinku, s podobno naravno barvo kane.

Vrste

Obstaja vsaj 23 vrst, ki jih priznavajo botani. Verjetno je več neimenovanih vrst in številnih vmesnih oblik, ki so se pojavile zaradi nagnjenosti rastlin k hibridizaciji. [2] Reševanje meja vrst pričakuje rezultate študij DNK. Nekatere vrste, ki so bile prej v rodu, so zdaj postavljene v Cascarillo There are at least 23 species recognized by botanists. There are likely several unnamed species and many intermediate forms that have arisen due to the plants' tendency to hybridize.[2] Resolution of species boundaries is awaiting results of DNA studies. Several species formerly in the genus are now placed in Cascarilla.

Zdravilne vrste

Cinchona calisaya Wedd. (1848)[a]
Cinchona officinalis L. (1753) - kinin lubje
Cinchona pubescens Vahl (1790) - kinin drevo

Druge vrste

Cinchona antioquiae L.Andersson (1998) - Kolumbija
Cinchona asperifolia Wedd. (1848) - Peru, Bolivija
Cinchona barbacoensis H.Karst. (1860) - Kolumbija, Ekvador
Cinchona × boliviana Wedd. (1848) - Peru, Bolivija
Cinchona capuli L.Andersson (1994) - Ekvador
Cinchona fruticosa L.Andersson (1998) - Peru
Cinchona glandulifera Ruiz & Pav. (1802) - Peru
Cinchona hirsuta Ruiz & Pav. (1799) - Peru
Cinchona krauseana L.Andersson (1998) - Peru
Cinchona lancifolia Mutis (1793)- Venezuela, Kolumbija, Ekvador
Cinchona lucumifolia Pav. ex Lindl. (1838) - Ekvador
Cinchona macrocalyx Pav. ex DC. (1829) - Ekvador, Peru
Cinchona micrantha Ruiz & Pav. (1799) - Peru
Cinchona mutisii Lamb. (1821) - Ekvador
Cinchona nitida Ruiz & Pav. (1799) - Peru
Cinchona parabolica Pav. in J.E.Howard (1859) - Ekvador, Peru
Cinchona pitayensis (Wedd.) Wedd. (1849) - Kolumbija, Ekvador
Cinchona pyrifolia L.Andersson (1998) - Peru
Cinchona rugosa Pav. in J.E.Howard (1859) - Ekvador
Cinchona scrobiculata Humb. & Bonpl. (1808) - Peru
Cinchona villosa Pav. ex Lindl. (1838) - Ekvador, Peru

Sklici

↑ Cinchona. Selected Rubiaceae Tribes and Genera. Tropicos. Missouri Botanical Garden.
↑ Meyer, Christian G.; Marks, Florian; May, Jürgen (1. december 2004). »Editorial: Gin tonic revisited«. Tropical Medicine & International Health (v angleščini). 9 (12): 1239–1240. doi:10.1111/j.1365-3156.2004.01357.x. ISSN 1365-3156. PMID 15598254.
↑ Deborah Kopka (12. januar 2011). Central & South America. Milliken Pub. Co. str. 130. ISBN 978-1429122511. Pridobljeno 15. aprila 2013.
↑ Rice, Benjamin Lewis (1897). Mysore: A Gazetteer Compiled for Government Vol. 1. Westminster: A Constable. str. 892.
↑ »Cinchona Missions Expedition (1942-1944)«. National Museum of Natural History]: Historical Expeditions. Smithsonian Institution. Pridobljeno 25. marca 2017.
↑ Cuvi, Nicolás (2011). »The Cinchona Program (1940-1945): science and imperialism in the exploitation of a medicinal plant«. Dynamis. Granada. 31 (1). ISSN 0211-9536.
↑ Guidelines for the treatment of malaria. Second editionMarch 2010, World Health Organization, 2010. Available on-line at: WHO Document centre
↑ Jean Marie Pelt: Die Geheimnisse der Heilpflanzen. Verlag Knesebeck, München 2005, ISBN 3-89660-291-8, S. 70.

Reference

Druilhe, P.; et al., "Activity of a Combination of Three Cinchona Bark Alkaloids against Plasmodium falciparum in vitro", Antimicrobial Agents and Chemotherapy, Vol. 32 (No. 2), pp. 250–4, doi:10.1128/aac.32.2.250
Ruiz López, Hipólito (1998), Schultes, Richard Evans; María José Nemry von Thenen de Jaramillo-Arango, eds., The Journals of Hipólito Ruiz: Spanish Botanist in Peru and Chile 1777–1788, Timber Press

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Kininovec.

Burba, J. Cinchona Bark. Arhivirano 2015-02-20 na Wayback Machine. University of Minnesota Libraries.
Using Bark to Cure the Bite. Botany Global Issues Map. McGraw Hill.
Cinchona Project Field Books, 1938-1965 from the Smithsonian Institution Archives

[tropicos-1] Cinchona. Selected Rubiaceae Tribes and Genera. Tropicos. Missouri Botanical Garden.

[2] Meyer, Christian G.; Marks, Florian; May, Jürgen (1. december 2004). »Editorial: Gin tonic revisited«. Tropical Medicine & International Health (v angleščini). 9 (12): 1239–1240. doi:10.1111/j.1365-3156.2004.01357.x. ISSN 1365-3156. PMID 15598254.

[3] Deborah Kopka (12. januar 2011). Central & South America. Milliken Pub. Co. str. 130. ISBN 978-1429122511. Pridobljeno 15. aprila 2013.

[mysore-4] Rice, Benjamin Lewis (1897). Mysore: A Gazetteer Compiled for Government Vol. 1. Westminster: A Constable. str. 892.

[Cinchona-SI-5] »Cinchona Missions Expedition (1942-1944)«. National Museum of Natural History]: Historical Expeditions. Smithsonian Institution. Pridobljeno 25. marca 2017.

[Dynamis-6] Cuvi, Nicolás (2011). »The Cinchona Program (1940-1945): science and imperialism in the exploitation of a medicinal plant«. Dynamis. Granada. 31 (1). ISSN 0211-9536.

[7] Guidelines for the treatment of malaria. Second editionMarch 2010, World Health Organization, 2010. Available on-line at: WHO Document centre

[Pelt3-8] Jean Marie Pelt: Die Geheimnisse der Heilpflanzen. Verlag Knesebeck, München 2005, ISBN 3-89660-291-8, S. 70.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

Normativna kontrola
Narodne knjižnice	Francija (data) Nemčija 2 Izrael ZDA Japonska
Drugo	National Archives (ZDA)