Judovska četrt v Ljubljani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Judovska četrt v Ljubljani je bila v srednjem in zgodnjem novem veku četrt Ljubljane, ki je zajemala današnji Novi in Jurčičev trg, Židovsko ulico in stezo ter Gosposko in Čevljarsko ulico.[1]

Ljubljanska judovska četrt ni bila geto ; tj. fizično ločeni del naselja znotraj mesta, ki je namenjen izključni naselitvi Judov v času srednjeveške Evrope.[2] Največja koncentracija Judov je na bila na področju današnje Židovske ulice in Židovske steze.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Kdaj točno je četrt pričela obstajati, ni točno znano, največ podatkov o njenem obstoju pa je iz zadnje četrtine 15. in prve četrtine 16. stoletja.

Prvi zanesljivi vir o naselitvi Judov v Ljubljani je iz leta 1327 in sicer privilegij Henrika VI. Koroškega, s katerim je kot upravitelj Kranjske dovolili skupini Judov iz Čedada in Gorice, da se naselijo v Ljubljani in tu ustanovijo banko.[3] Slednji so se naselili na področju Novega trga, ki je bil večinoma v posesti deželnega gospoda, ki je izdal privilegij.[3]

Posledično se je na področju med Dvornim in Novim trgom, Gosposko ulico in Ljubljanico izoblikovala četrt, ki je imela središče na današnji Židovski stezi in ulici.[2] Judje se niso bili prisiljeni naseliti izključno na tem področju, saj obstajajo zgodovinski viri, ki govorijo o naselitvi Judov tudi v drugih predelih Ljubljane; tu je bila le največja koncentracija Judov v Ljubljani.[1]

Poleg plačila zakupnine za hiše, ki so bile v lasti deželnega gospoda, so bili Judje odgovorni za gradnjo in vzdrževanje dela mestnega obzidja, in sicer od vicedomove hiše na Novem trgu do vključno obrambnega stolpa ob Ljubljanici.[4]

Iz zapisov je znano, da je v Ljubljani vsaj dve stoletju obstajala sinagoga oz. molilnica, a ne obstajajo dovolj podrobni podatki, kje točno se je nahajala in katere dejavnosti so potekale v njej.[5] Po ljudskem izročilu naj bi se sinagoga nahajala v hiši na današnji Židovski stezi št. 4.[2]

Konec ljubljanske judovske četrti predstavlja leto 1515, ko je tedanji cesar Maksimilijan I. izdal mestu pravico do izgona in prepovedi ponovne naselitve Judov.[6]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Vlado Valenčič: Židje v preteklosti Ljubljane (Ljubljana: Park, 1992), 10.
  2. 2,0 2,1 2,2 Vlado Valenčič: Židje v preteklosti Ljubljane (Ljubljana: Park, 1992), 11.
  3. 3,0 3,1 Mihaela Hudelja: Judje v Ljubljani od 13. do 19. stoletja. v Etnolog 4 (1994), 120.
  4. Mihaela Hudelja: Judje v Ljubljani od 13. do 19. stoletja. v Etnolog 4 (1994), 121.
  5. Mihaela Hudelja: Judje v Ljubljani od 13. do 19. stoletja. v Etnolog 4 (1994), 123.
  6. Vlado Valenčič: Židje v preteklosti Ljubljane (Ljubljana: Park, 1992), 26.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]