Johannes Brahms

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Johannes Brahms, nemški skladatelj, * 7. maj 1833, Hamburg, Nemčija, † 3. april 1897, Dunaj, Avstrija.

Johannes Brahms

Brahms je odraščal kot sin kontrabasista, kasneje pa je navezal prijateljstvo s skladateljem Robertom Schumannom in tudi po njegovi smrti ostal v tesnih stikih z njegovo vdovo, pianistko Claro Wieck Schumann, ki je postala njegova zaupnica in svetovalka. Kot skladatelj je deloval na Dunaju, v mnogočem pa je nadaljeval pot Ludwiga van Beethovna, od tod tudi znana krilatica, da je njegova simfonija št. 1 v bistvu Beethovnova simfonija št. 10 (slednji je skomponiral devet simfonij). Brahms se je nagibal k klasicistični glasbeni formi, ki pa je vsebovala romantične harmonske značilnosti, navkljub temu je ostajal konvencionalnejši skladatelj od glasbenih inovatorjev svojega časa, npr. Richarda Wagnerja ali Franza Liszta.

Njegova najpomembnejša dela so: štiri simfonije, Nemški rekviem, Madžarski plesi, dva klavirska koncerta, violinski koncert, Dvojni koncert za violino, violončelo in klavir, itd.

Svoje delovne počitnice je pogosto preživljal ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem. Ustvarjanje velikih simfoničnih del je za Brahmsa pomenilo večen boj, povezan s trudom in večkrat tudi nerazumevanjem okolice. To dokazujejo tako porodni krči ob skladateljevem prvem Klavirskem koncertu kot tudi dejstvo, da se je za ustvarjanje opusa štirih simfonij odločil zelo pozno, pri štiriinštiridesetih, potem ko je dokazal svoje kompozicijsko mojstrstvo v številnih klavirskih, komornih in vokalnih skladbah. Leta 1876 je nastala Prva, leto pozneje Druga simfonija, leta 1885 pa Tretja in Četrta. Vmes sta nastala Violinski in Drugi klavirski koncert. Brahms je svoje simfonične dileme razložil Clari Schumann z besedami: Nekaj popolnoma drugega je skladati za instrumente, ki jih poznaš le bežno in jih lahko slišiš samo v glavi, kot za klavir. Pri klavirju vem, kaj pišem in zakaj pišem tako ali drugače.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Zgodnja leta[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v Hamburgu v luteranski družini, Brahms preživel velik del svojega poklicnega življenja na Dunaju, kjer je bil vodja glasbene scene. V svojem življenju je bil popularen in vpliven.

Brahms je komponiral za klavir, komorne ansamble, simfonični orkester in za glas in zbor. Virtuoz pianist, ki je premierno doživel mnogo svojih del, je delal z nekaterimi vodilnimi izvajalci svojega časa: pianistko Claro Schumann in violinistom Josephom Joachimom. Veliko njegovih del so stebri sodobnega koncertnega repertoarja. Brahms, brezkompromisen perfekcionist, je nekaj svojih del uničil, drugih nekaj pa je neobjavljenih.[1]

Brahmsa pogosto štejejo za tradicionalnega in inovatorja. Njegova glasba je trdno zasidrana v strukturah in kompozicijski tehniki baročnih in klasičnih mojstrov. Bil je mojster kontrapunkta, zapletene in zelo disciplinirane umetnosti, katero so razvijali Johann Sebastian Bach, Joseph Haydn, Wolfgang Amadeus Mozart, Ludwig van Beethoven in drugi skladatelji. Medtem ko mnogi sodobniki menili, da je Brahmsova glasba preveč akademska. Brahmsova dela so bila izhodišče in navdih za skladateljske generacije.

Brahmsov oče, Johann Jakob Brahms (1806-1872), je prišel do Hamburga iz Dithmarschen, kjer je delal kariero mestnega glasbenika. Obvladal je več instrumentov, večinoma pa igral rog in kontrabas. Leta 1830 je poročil Johanno Henriko Christiane Nissen (1789-1865), šiviljo, ki je bila sedemnajst let starejša. Johannes Brahms je imel starejšo sestro in mlajšega brata. Sprva so živeli v bližini mestnega pristanišča v hamburški četrti Gängeviertel, kasneje pa v majhni hiši na Dammtorwall, majhnem mestu v Inner Alster.

Johann Jakob je prvi glasbeno izobraževal sina. S sedmimi leti se je začel učiti klavir pri Ottu Friedrichu Willibaldu Cosselu. Zaradi revščine v družini, je moral mladi Brahms prispevati k dohodku družine z igranjem na klavir, v plesnih dvoranah.

V tem času se je Brahms učil tudi čelo. Po Ottu Cosselu je Brahms študiral klavir pri Eduardu Marxsenu, ki je študiral na Dunaju z Ignazom von Seyfriedom (Mozartov učenec) in Carl Maria von Bockletom (tesen Schubertov prijatelj). Mladi Brahms je koncertiral v Hamburgu, vendar ni postal znan kot pianist vse do svojega devetnajstega leta.

Srečanje Joachim in Liszt[uredi | uredi kodo]

Komponirati je začel zelo zgodaj v življenju, vendar je kasneje uničil večino izvodov svojih prvih del. Skladbe pri občinstvu niso bile sprejete, dokler se ni odpravil na koncertno turnejo kot korepetitor madžarskega violinista Eduarda Reményija v aprilu in maju 1853. Na tej turneji se je v pri Hannovru srečal z Josephom Joachimom in odšel na dvor v Weimar, kjer se je srečal Franza Liszta, Petra Corneliusa in Joachima Raffa.

Brahms ter Schumann[uredi | uredi kodo]

Po turneji v Porenju, se je Brahms z vlakom odpeljal v Düsseldorfu in se ustavil pri družini Schumann. Schumann, presenečen nad talentom 20-letnika, je 28. oktobra 1853 v reviji Neue Zeitschrift für Musik objavil članek z naslovom "Neue bahnen" (Nove poti) in opozoril javnost na mladeniča. Medtem ko je bil v Düsseldorfu, je Brahms sodeloval z Schumannom in Albertom Dietrichom.

Brahms je postal zelo navezan na Schumannovo ženo, skladateljico in pianistko Claro in z njo prijateljeval vse življenje. Nikoli se ni poročil. Po Schumannovo smrti je pohitel v Düsseldorf in v naslednjih dveh letih živel v stanovanju nad Schumannovo hišo in žrtvoval svojo kariero in umetnost zavoljo Clare.

Detmold in Hamburg[uredi | uredi kodo]

Po Schumannovi smrti v sanatoriju leta 1856, je Brahms deloval med Hamburgom, kjer je ustanovil in vodil ženski zbor in Detmoldom v Kneževini Lippe, kjer je bil dvorni glasbeni pedagog in dirigent. Bil je solist na premieri svojega Klavirskega koncerta št. 1 leta 1859. Prvič je leta 1862 obiskal Dunaj, ostal tam čez zimo in bil leta 1863 imenovan za dirigenta Dunajske Singakademie. S tega mesta je po letu dni odstopil. Med letoma 1872-1875 je bil direktor koncertov Wien Gesellschaft der Musikfreunde, nato pa ni sprejel nobene formalne službe. Leta 1877 je dobil častni doktorat Univerze v Cambridgeu, leta 1879 Univerze v Breslau, in komponiral za Akademski Festival.

Leta priljubljenosti[uredi | uredi kodo]

leta 1868 je bila v Bremnu premiera nemškega Requiema, Brahmsovega največjega zborovsega dela. To delo je Brahmsu utrdilo evropski ugled in mu vrnilo zaupanje vase. Leta 1876 je napisal prvo simfonijo, ostale tri simfonije nato sledijo leta 1877, 1883 in 1885. Od 1881 je preizkusl svoja nova orkestralna dela s dvornim orkestrom Duka Meiningena, katerega dirigent je bil Hans von Bülow. Sam je bil solist na premieri svojega Klavirskega koncerta št 2. leta 1881 v Pešti.

Brahms pogosto potoval, tako zaradi zaslužka kot zaradi užitka. Od 1878 dalje je večkrat spomladi obiskal Italijo, kjer je v kakšnem prijetnem podeželskem mestu skladal. Rad se je sprehajal in užival v naravi. Leta 1889 je Theo Wangemann, predstavnik ameriškega izumitelja Thomasa Edisona, obiskal skladatelja na Dunaju in ga povabil na poskusno snemanje. Brahms je igral skrajšano različico svojega prvega madžarskega plesa na klavirju. Kasneje je bila izdana LP plošča zgodnjih nastopov, ki jo sestavil Gregor Benko. Leta 1889 je bil Brahms imenovan za častnega meščana Hamburga. [2]

Poznejša leta[uredi | uredi kodo]

Leta 1890 se je 57-letni Brahms odločil, da ne bo več komponiral. Kasneje si je premislil in v letih pred smrtjo ustvaril vrsto priznanih mojstrovin. Klarinetistu Richardu Mühlfeldu je posvetil Trio za klarinet, op. 114, kvintet za klarinet, op. 115 (1891) in dve Sonati za klarinet, op. 120 (1894). Napisal je tudi več ciklov klavirskih del, op. 116-119, pesmi Vier ernste Gesänge, op. 121 (1896), in enajst koralov preludijev za orgle, op. 122 (1896).

Medtem ko je zaključeval op. 121 pesmi, se je Brahmsu razvil rak (viri se razlikujejo o tem ali je bil to rak jeter in trebušne slinavke). Njegovo stanje se je postopoma poslabšalo. Umrl je 3. aprila 1897, v starosti 63. Brahms je pokopan v Zentralfriedhof na Dunaju.

Dela[uredi | uredi kodo]

Brahms je napisal vrsto pomembnih del za orkester: dve serenadi, štirih simfonije, dva klavirska koncerta (št. 1 v d-molu, številka 2 v B-duru), Koncert za violino, koncert za violino in violončelo in dve orkestrski uverturi - za Akademski Festival in Tragična uvertura.

Njegovo veliko zborovsko delo Nemški Requiem ni napisan na osnovi liturgičnih besedil Missa pro defunctis ampak besedil, ki jih je Brahms izbral iz luteranske biblije. Delo je sestavljeno iz treh glavnih obdobij njegovega življenja. Zgodnja različica je bila prvič sestavljen leta 1854, ne dolgo po Schumannovem poskusu storiti samomor. Večina Rekviema je bila sestavljena po smrti njegove matere leta 1865. Peta sprememba je bila dodana po uradni premieri leta 1868 in tako delo je bilo objavljeno leta 1869.

Brahmsova dela v obliki variacij so med drugim: Variacije in fuga na temo Handlovih in Paganinijevih variacij v različicah za dva klavirja in za orkester. Sklepni del četrte simfonije, op. 98, je formalno passacaglia.

Njegova komorna dela obsegajo tri godalne kvartete, dva godalna kvinteta in dva seksteta, kvintet za klarinet, trio za rog, klavirski kvintet, tri klavirske kvartete in štiri klavirske trie (četrti je bil objavljen posthumno). Napisal je več instrumentalnih sonat s klavirjem, tri za violino, dva za violončelo, dva za klarinet. Dela za solo klavir obsegajo njegove zgodnje sonate in balade. Brahms je bil pomemben skladatelj samospevov in je napisal več kot 200 pesmi. Njegov koral preludij za orgle, op. 122, ki ga je napisal tik pred smrtjo, je postal pomemben del repertoarjev.

Brahms je bil skrajni perfekcionist. Tekom let je spreminjal in dopolnjeval svoja dela.

Imel je močno željo pisati absolutno glasbo, ki se ne sklicuje na poseben prizor ali dogodek, zato nikoli ni napisal opere ali simfonične pesnitve.

Med najbolj cenjena lažja dela Brahmsa sodijo njegovi madžarski plesi, valčki za klavir (op. 39) in številne pesmi, predvsem Wiegenlied (op . 49, številka 4, objavljena leta 1868). Ta zadnja je bila napisana (na ljudsko besedilo), ob rojstvu sina Brahmsove prijateljice Berthe Faber, in je znana kot Brahmsova uspavanka.

Priznanja[uredi | uredi kodo]

V dokumentih Brahmsovega muzeja v Hamburgu je naslednje: Orden sind mir wurscht, aber haben will ich sie - za kolajne mi je vseeno, imeti jih pa vseeno hočem.

Dobil je številna odlikovanja, častna članstva, med drugimi tudi Filharmonične družbe v Ljubljani[3] in pa častni doktorat Univerze v Wroclawu/Breslau (1879) [4]. Je tudi častni občan (do 1948 edini umetnik med njimi) Hamburga. Izvoljen je bil za častnega člana

Opus[uredi | uredi kodo]

Orkestrska dela[uredi | uredi kodo]

Klavirska glasba[uredi | uredi kodo]

Klavir dvoročno[uredi | uredi kodo]

  • Sonata št. 1 C-dur op. 1 (1853)
  • Sonata št. 2 fis-mol op. 2 (1854)
  • Scherzo in es-mol op. 4 (1854)
  • Sonata št. 3 f-mol op. 5 (1854)
  • Variacije na Schumannovo temo op. 9 (1854)
  • Gavotta, op. posth. 3 (1854-55)
  • 2 žigi op. posth. 4 (1855)
  • 2 sarabandi op. posth. 5 (1854-55)
  • 4 ballade op. 10 (1856)
  • Variacije na lastno temo op. 21/1 (1861)
  • Variacije na madžarsko pesem op. 21/2 (1861)
  • Variacije na Händlovo temo op. 24 (1862)
  • Variacije na Paganinijevo temo (dva zvezka) op. 35 (1866)
  • 16 valčkov (tudi lažja priredba) op. 39 (1865)
  • 10 madžarskih plesov op. posth. 1 (1872 Bearbeitung des vierhändigen Originals von 1869, siehe unten)
  • 8 klavirskih skladb op. 76 (1879)
  • 2 rapsodiji op. 79 (1880)
  • 7 fantazij op. 116 (1892)
  • 3 intermezzi op. 117 (1892)
  • 6 klavirskih skladb op. 118 (1893)
  • 4 klavirske skladbe op. 119 (1893)
  • 51 etud (1893)

Klavir štiriročno[uredi | uredi kodo]

  • Souvenir de la Russie, op. posth.
  • 21 madžarskih plesov (1869 und 1880)
  • Variacije na Schumannovo temo, Es-dur, op. 23 (1863)
  • 16 valčkov, op. 39
  • 18 ljubezenskih pesmi (valčki), op. 52 a
  • 15 novih ljubezenskih pesmi (valčki), op. 65 a

Dva klavirja[uredi | uredi kodo]

  • Sonata, f-mol, op. 34 (po klavirskem kvintetu v f-molu, op. 34)
  • Variacije na temo Josepha Haydna op. 56b (predelava opusa 56a za orkester)

Komorna glasba s klavirjem[uredi | uredi kodo]

  • Klavirski trio A-dur
  • Klavirski trio št. 1, H-dur op. 8 (1854, Neufassung 1891)
  • Klavirski kvartet št. 1, g-mol op. 25 (1863)
  • Klavirski kvartet št. 2, A-dur op. 26 (1863)
  • Klavirski kvintet f-mol, op. 34 (1865)
  • Sonata za violončelo in klavir št. 1, e-mol op. 38 (1865)
  • Trio za rog, violino in klavir, Es-dur, op. 40 (1865)
  • Klavirski kvartet št. 3, c-mol, op. 60 (1875)
  • Sonata za klavir in violino št. 1, G-dur op. 78 (1880)
  • Klavirski trio št. 2, C-dur op. 87 (1880)
  • Sonata za violončelo in klavir št. 2, F-dur op. 99 (1886)
  • Sonata za violino in klavir št. 2, A-dur op. 100 (1886)
  • Klavirski trio št. 3, c-mol op. 101 (1887)
  • Sonata za violino in klavir št. 3, d-mol op. 108 (1889)
  • Trio klarinetov, a-mol op. 114 (1891)
  • 2 sonati za klarinet in klavir, f-mol, Es-dur op. 120 (1894)
  • Scherzo c-mol za violino in klavir, op. posth. 2

Komorna glasba brez klavirja[uredi | uredi kodo]

  • Godalni sekstet št. 1 B-dur op. 18 (1862)
  • Godalni sekstet št. 2 G-dur op. 36 (1866)
  • Godalni kvartet št. 1 c-mol op. 51/1 (1873)
  • Godalni kvartet št. 2 a-mol op. 51/2 (1873)
  • Godalni kvartet št. 3 B-dur op. 67 (1876)
  • Godalni kvintet št. 1 F-dur op. 88 (1882)
  • Godalni kvintet št. 2 G-dur op. 111 (1891)
  • Kvintet klarinetov h-mol op. 115 (1891)

Orgelska dela[uredi | uredi kodo]

  • Fuga as-mol op. post. 8
  • Preludij in fuga a-mol op. post.9
  • Preludij in fuga g-mol op. post.10
  • Koralna predigra in fuga na temo »O Traurigkeit, o Herzeleid« op. post. 7
  • 11 koralnih prediger, op. post. 122

Zborovska dela[uredi | uredi kodo]

  • Missa Canonica op. posth. (1856-, osnutek) - kasneje vkomponirano k Motetom op. 74.1
  • Ave Maria op. 12 (1860)
  • Pogrebna pesem op. 13 za zbor pihala (1860) orgelska priredba K. M. Komma
  • 2 moteta op. 29 (1857-1860): »Schaffe in mir Gott ein rein Herz« op. 29,2 (Psalm 51,12-14)
  • Duhovna pesem op. 30
  • 12 pesmi in romanc za ženski zbor op. 44
  • Nemški rekviem op. 45 (1866/67 in 68 (5. stavek))
  • Rinaldo op. 50 (1869)
  • Ljubezenske pesmi-valčki in op. 52 (1868) in Nove ljubezenske pesmi op. 65 (1874)
  • Rapsodija za alt, moški zbor in orkester na fragment Goethejevega dela »Harzreise im Winter« op. 53 (1869)
  • Pesem usode op. 54 (1871)
  • Zmagoslavna pesem op. 55 (1871)
  • 2 moteta op. 74 (1878): »Warum ist das Licht gegeben dem Mühseligen« op. 74/1 in »O Heiland, reiß die Himmel auf«
  • Nänie, op. 82 (1881)
  • Gesang der Parzen op. 89 (1882)
  • Ciganske pesmi op. 103 in 112 za štiri glasove in klavir
  • Praznični in spominski izreki, a cappella op. 109 (1888)
  • 3 moteti op. 110 (1889)
  • Približno 330 samospevov
  • Vier ernste Gesänge (4 resne pesmi) op. 121 (1896)
  • Vineta op. 42 št. 2 (1860) (besedilo: Wilhelm Müller)

Glasbene datoteke[uredi | uredi kodo]

  • Intermezzo Op. 116 št. 4
    Intermezzo Op. 76 št. 7
    Brahmsov Intermezzo Op. 76, št. 7, predstavlja srednje obdobje njegovih del za klavir
    Schicksalslied
    Valček št. 1
    Šestnajst valčkov za klavir, štiriročno (Opus 39), v H-duru
    Valček št. 2
    Šestnajst valčkov za klavir, štiriročno (Opus 39), v E-duru
    Valček št. 3
    Šestnajst valčkov za klavir, štiriročno (Opus 39), v Gis-molu
    Valček št. 4
    Šestnajst valčkov za klavir, štiriročno (Opus 39), v E-molu
    Valček št. 5
    Šestnajst valčkov za klavir, štiriročno (Opus 39), v E-duru
    Valček št. 6
    Šestnajst valčkov za klavir, štiriročno (Opus 39), v Cis-duru
    Valček št. 7
    Šestnajst valčkov za klavir, štiriročno (Opus 39), v Cis-molu
    Valček št. 8
    Šestnajst valčkov za klavir, štiriročno (Opus 39), v B-duru
    Valček št. 9
    Šestnajst valčkov za klavir, štiriročno (Opus 39), v D-molu
    Valček št. 10
    Šestnajst valčkov za klavir, štiriročno (Opus 39), v G-duru
    Valček št. 11
    Šestnajst valčkov za klavir, štiriročno (Opus 39), v B -molu
    Valček št. 12
    Šestnajst valčkov za klavir, štiriročno (Opus 39), v E -duru
    Valček št. 13
    Šestnajst valčkov za klavir, štiriročno (Opus 39), v B -duru
    Valček št. 14
    Šestnajst valčkov za klavir, štiriročno (Opus 39), v Gis-molu
    Valček št. 15
    Šestnajst valčkov za klavir, štiriročno (Opus 39), v As-duru
    Valček št. 16
    Šestnajst valčkov za klavir, štiriročno (Opus 39), v Cis-molu
    Madžarski ples v G-molu
    Madžarski ples v D-duru
  • Imate z zagonom datotek težave? Poskusite si pomagati s pomočjo za predstavnostno gradivo.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Alex Needham (2012), Brahms piano piece to get its premiere 159 years after its creation The Guardian
  2. ^ Stadt Hamburg Ehrenbürger (v nemščini) Retrieved 17 June 2008
  3. ^ Primož Kuret: Haydn, Beethoven, Paganini in Metternich - častni člani Filharmonične družbe v Ljubljani, v Slovenska kronika XIX. stoletja, 1800-1860, 31-2.
  4. ^ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani https:.2F.2Fde.wikipedia.org.2Fwiki.2FJohannes_Brahms.23Ehrungen ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]