Izpeljanka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Izpeljanke so vrsta tvorjenk, ki nastane tako, da enodelni (zloženi ali nezloženi) besedotvorni podstavi dodamo priponsko ali poponsko obrazilo (rož-ica, ubiti se). Postopek tvorjenja izpeljank se imenuje izpeljevanje. Glede na to, katera sestavina skladenjske podstave (jedro ali odvisni del) se pretvarja v obrazilo, ločimo dve vrsti izpeljank: navadne in inačenjske (ali modifikacijske). Pri navadnih izpeljankah se v priponsko obrazilo pretvarja jedrni del skladenjske podstave (delati greh > grešiti), pri modifikacijskih izpeljankah pa se obrazili odvisni del skladenjske podstave (majhna hiša > hišica). Z modifikacijsko izpeljavo pogosto tvorimo pomanjševalnice, ljubkovalnice, večalnice ali slabšalnice. Izpeljanka je najpogostejša besedotvorna vrsta.

Izpeljava samostalnikov[uredi | uredi kodo]

Samostalniške besede izpeljujemo zlasti iz:

  • glagolov: prerok-0, odpir-ač, propad-0, žag-(a)nje, strel-išče, gnoj-(i)lo;

Priponsko obrazilo -ec dodajamo neposredno na soglasniško izglasje podstave (krnimo glagolsko pripono). Primer: govor-iti > govorec, bor-iti > borec. V primeru, da se podstava končuje na korenski samoglasnik, uporabljamo obrazilo -vec (pi-ti > pivec). Obrazilo -lec dodajamo glagolski osnovi, ki se končuje na samoglasnik, npr. kop-(a)lec, mor-(i)lec; razen v primeru, ko imamo pred glagolsko pripono -l ali -lj, tedaj predlaga obrazilo -vec, npr. vol-(i)vec, razstavlj-(a)vec, mol-(i)vec. [Opomba 1] Določena priponska obrazila niso stilno nevtralna (npr. govor-un, liz-un, godrnj-avs, liz-avt, klepet-ulja, namig-uša).

  • pridevniških besed: elegik-0, bel-ič, grd-oba, smern-ica, cvetličn-(j)ak, jabolčn-ik;
  • samostalniških besed: čebel-ar, Sloven-ec, gimnazij-ec, stil-izem, alkohol-izem, (tudi modifikacijske izpeljanke: volk-ulja[Opomba 2] , tovariš-ija, možak-ar, kozl-ič, bik-ec, čevelj-c, pob-ič, kmet-avs).

Toporišič omenja tudi izpeljavo samostalnika iz predložnih zvez (čez-ocean-ka, brez-dom-ec, ob-rob-je). Ada Vidovič Muha, ki izhaja iz skladenjskega besedotvorja, takšne tvorjenke imenuje tvorjenke iz predložne zveze. Obrazilo je pri takšnih tvorjenkah dvomorfemsko, in sicer predponsko-priponsko, predmetnopomenska beseda v skladenjski podstavi pa je obvezno v predložnem sklonu.

Izpeljava pridevnikov[uredi | uredi kodo]

Pridevnike izpeljujemo zlasti iz:

  • samostalniških besed: brat-ov, pav-ji, rib-ji, dež-even, prehlaj-en, čebul-ast;

Na podstave moškega in srednjega splola, ki se končujejo na j, č, š, ž, dž, namesto priponskega obrazila -ov, dodamo priponsko obrazilo –ev (npr. kovač-ev, mož-ev, Kettej-ev, za razliko od brat-ov, bolnik-ov). Podstavam ženskega spola dodajamo obrazilo -in (sestr-in), včasih pred to obrazilo dodamo -j-, in sicer pri tistih samostalnikih, ki tak -j dobijo tudi v rodilniku množine (Klia – Klij, Klijin), oz. pri tistih, ki se sklanjajo s končnicami -0, osnova pa se jim končuje na samoglasnik (Maryj-in). Kadar tvorimo pridevniški svojilni zaimek, za podstavo vzamemo rodilniško obliko zaimka (njega - -ov > njego-ov). Pri priponskem obrazilu -ski moramo biti pozorni na izglasje podstave: če je le-to soglasniško, dodamo priponsko obrazilo -ski (maribor-ski), razen v primeru, ko imamo v izglasju podstave soglasnike k, g, h, c, z, s, č, ž – tedaj se ti soglasniki zamenjajo s š, v obrazilu pa izpade s (bolnik – *bolnišski – bolniš-ki).

  • glagolov: der-oč, voz-en, spoštov-an, gugal-en, prenos-en;
  • prislovov: letoš-nji, enkrat-en;
  • pridevniških besed: prid-ka-n, drob-čka-n, bled-ičen, laž-ji, bratov-ski, oljn-at.

Pri izpeljavi pridevnika iz pridevnika gre vedno za modifikacijsko izpeljanko. Pomensko torej zaznamujejo neko manjšalnost/ljubkovalnost, večalnost, približevanje, podobnost, ipd.

Toporišič tudi v primeru izpeljave pridevnikov omenja izpeljanke iz predložne zveze (pri Vidovičevi tvorjenke iz predložne zveze).

Izpeljava glagolov[uredi | uredi kodo]

Glagole izpeljujemo predvsem iz:

  • samostalniških besed: gub-ati, goljuf-ati, berač-iti, gosl-ati, gobc-ati, golobčk-ati se (priponsko-poponski glagol, ker ima pripono in popono);
  • pridevniških besed: sladk-ati, mehč-ati, boleh-ati, ljubk-ovati;
  • medmeta: čof-ati, hehe-tati, žvrg-oleti, frl-eti;
  • glagola (v tem primeru gre za modifikacijske izpeljanke).

V primeru modifikacijskih glagolskih izpeljank ločimo dva tipa izpeljave glede na to, kam se razvršča priponsko obrazilo:

a) tvorba nedovršnikov iz dovršnikov

Priponsko obrazilo se razvršča pred obrazilo glagolske oblike, pred -ti (Vidovič Muha 2011, str. 70). Vidovičeva v tem primeru govori o izrazno nesamostojnem priponskem obrazilu.

Primer: [večkrat] določiti > določ-a-ti[Opomba 3] , doživeti > doživ(lj)-a-ti

b) modifikacije z imenskimi morfemi

Priponsko obrazilo se razvršča pred vidski morfem, glagolsko pripono (Vidovič Muha 2011, str. 71).

Primer: [nekoliko brcati] > brc-lja-ti, stopiti > stop-ica-ti

Izpeljujemo lahko tudi glagole s poponami. Slednje so lahko zaimenske (kronati ga, mahniti jo, razbiti se, privoščiti si) ali predložne (iti skozi, seči po).

Toporišič omenja tudi izpeljevanje iz predložne zveze, enako kot v primeru samostalnika in pridevnika, bi Vidovičeva takšne tvorjenke poimenovala tvorjenke iz predložne zveze (npr. diskreditirati < spraviti ob kredit).

Izpeljava prislovov[uredi | uredi kodo]

Prislove izpeljujemo zlasti iz:

  • samostalniške podstave: grič-ema, skok-oma;
  • pridevniške podstave: tih-oma, prv-ič, poslednj-ič, lep-o;
  • glagolske podstave: sed-e, oprim-ši, skriv-oma.

Toporišič omenja tudi prislove iz predložnozvezne podstave (na-pot-i, z-dom-a, po-čas-i, na-drobn-o, z-lep-a).

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Korpus Gigafida potrjuje rabo obeh obrazil (volivec: 46 127 konkordanc, volivec: 30 451 konkordanc), tudi SSKJ² dovoljuje obe različici.
  2. Toporišič feminative (primer volkulje) uvršča med modifikacijske izpeljanke, čeprav gre verjetno za navadne izpeljanke iz samostalnika (tista, ki je v zvezi z volkom > volkulja).
  3. Poleg modifikacijske obrazilne vrednosti, ko glagolska pripona izraža ponavljalnost, Vidovičeva dopušča tudi razumevanje v smislu trajanja glagolskega dejanja. V tem primeru bi bila skladenjska podstava tvorjenke [delati, da] podpiše, besedotvorna vrsta pa bi bila navadna izpeljanka, saj smo obrazilili jedrni del skladenjske podstave.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Toporišič, Jože, 2000. Slovenska slovnica. Četrta, prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja.
  • Vidovič Muha, Ada, 2011. Slovensko skladenjsko besedotvorje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.