Obrazilo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Obrazilo je morfem (ali morfemska zveza), s katerim delamo novo besedo, npr.:[1]

  • -ica v mizica
  • pre- v prelep
  • -o- v živinozdravnik
  • -o- in -ən v dobrosrčen
  • -ø v skok-ø

Del besede, iz katere z obrazilom tvorimo novo besedo, imenujemo podstava (npr. mizica: podstava = miz-, obrazilo = -ica). Na stiku med podstavo in obrazilom pogosto prihaja do glasovnih premen (knjigaknjižica).[2]

Obrazila so različna: večinoma so glasovna (npr. -ko, -in, -ka), lahko so tudi ničta (-ø v besedi govor); glasovna so nenaglašena ali naglašena (-ko, -in proti -ost, -o-), nahajajo se za podstavo (sin-ko), pred podstavo (pre-mlad), sredi nje (drev-o-red), lahko pa so tudi prosta (npr. se v napiti se). [3]

Vrste obrazil[uredi | uredi kodo]

Jože Toporišič v Slovenski slovnici označi obrazila kot enodelna ali večdelna: enodelna sestojijo iz ene nepretrgane enote, večdelna pa iz dveh ali več. Enodelna so npr. -ko, -in, -ø, pre-, -o- (sinko, materin, govor, drevored, premlad), dvodelna pa npr. na- se, -o-, -en, -o. -nik, -o- -o- (napiti se, staromoden, dvojambornik, starocerkvenoslovanski.). Pri tem je pomembno upoštevati tudi naglas. (sinko-sin proti govoriti-govor).[3]


Posamezni tipi obrazil imajo svoja imena:

  • PRIPONE ali SUFIKSI: obrazila, ki so za podstavo.
  • PREDPONE ali PREFIKSI: obrazila, ki so pred podstavo.
  • MEDPONE ali INTERFIKSI (tudi vezni samoglasniki): obrazila, ki ne stojijo ne na začetku in ne na koncu.
  • prosta obrazila pa so prosti morfemi: primer: napiti se.[3]


Nekatera obrazila se podstavi dodajajo, ne da bi jo spremenila, druga pa podstavo občutno spreminjajo ne le v naglasu, ampak tudi v glasovju (primer: mlad – mladič, veverica – veverička, bogat – bogastvo).

Poleg priponskih obrazil se v nekaterih primerih besedotvorno uporabljajo tudi sklonila; primer: Jož/-a/-e (žensko ime) proti Jož/e- ø /et-a (moško ime) ali Mihael/-a proti Mihael/ ø. [3]


Ada Vidovič Muha v delu Slovensko skladenjsko besedotvorje pravi, da je glede na morfemsko sestavo obrazilo lahko eno-ali večmorfemsko, slednje ločimo zopet glede na predvidljivost razvrstitve obrazilnih morfemov na dvo- in več kot dvomorfemska. [4]

Enomorfemska obrazila so tako po izvoru kot razvrstitvi (distribuciji) treh tipov – priponska, če se razvrščajo desno od BPo, predponska, če se razvrščajo levo, in medponska, če se razvrščajo znotraj BPo; slednja razvrstitev je pogojena z najmanj dvokorenskostjo BPo.

Dvomorfemska obrazila so glede na razvrstitev svojih sestavnih morfemov dveh tipov: predponsko-priponska obrazila (pod-nož-je, v-član-i-ti, ob-kol-i-ti, pod-streš-je, za-peč-ek, Za-gor-je) in medponsko-priponska obrazila (bacil-o-nos-ec, cestn-o-promet-ni, čas-o-pis-0, dolg-o-las-0, dobr-o-srč-en)

Medponsko obrazilo je lahko več kot dvomorfemsko, najmanj pa enomorfemsko, ko gre za priredne zloženke; lahko gre torej za enomorfemsko medponsko obrazilo ali za obrazila, sestavljena iz več medpon; po izvoru so tovrstna obrazila slovničnopomenska iz prirednega veznika {in}; tvorjenke so priredne zloženke (Zprir), npr. bel-o--modr-o--rdeč.)[4]

Glede besedotvorne podstave velja pravilo, da mora biti njen korenski morfem (ali več korenskih morfemov) tudi v (predmetnopomenski) besedi skladenjske podstave; pri višjestopenjskih tvorjenkah je besedotvorna podstava sestavljena tudi iz obrazilnih morfemov nižje tvorbene stopnje. Pri medponskih obrazilnih morfemih je besedotvorna podstava dvo- ali večdelna. [4]

Variante obrazil[uredi | uredi kodo]

Jože Toporišič pravi, da imajo nekatera obrazila več variant, kar je odvisno od različni pogojev. Tako se obrazilo -ǝc/-c- kot ga imamo v besedi starec starca, za zlogom s polglasnikom poenostavi v -c- (vetrc vetrca), za dvema soglasnikoma pa v - ǝc- (jezdec jezdeca). Podobno je z -ǝn/-n-: miren mirnega proti smiseln smiselnega proti dajatven dajatvena (v dajatven se govori tudi e). [3]


Veliko obrazil je sinonimnih, tj, imajo različno glasovno podobo, pa enak pomen: lip i ca – klopca. Obrazilo -ica se dodaja predvsem podstavam iz samostalnikov 1- ž. sklanjatve, -ca pa podstavam 2. ž. sklanjatve: podobno -ov dodajamo samostalnikom moškega, -in pa ženskega spola, če hočemo izraziti svojino: bratov, sestrin. Včasih jih izbiramo glede na to, ali hočemo napraviti samostalnik moškega, ženskega ali srednjega spola (brat-ec – sestr ica – det ece, fant ek – pun čka – klob ko/klobčič) ali pa delamo poimenovanje osebe ali predmeta (hladil ec – hladil nik). [3]

Izbira obrazila[uredi | uredi kodo]

Z izbiro obrazila je določena besedotvorna vrsta:[2][5]

  • desno obrazilo (pripona)/ priponsko obrazilo pomeni izpeljavo (npr. pripona -ec v pis-ecpisec)
  • levo obrazilo (predpona)/ predponsko obrazilo pomeni sestavo (npr. predpona pred- v pred-naročitiprednaročiti)
  • vmesno obrazilo (medpona)/ medponsko obrazilo, lahko ob priponi, pomeni zlaganje (npr. medpona -o- in pripona -ø v knjig-o-vez-øknjigovez)
  • sklopno obrazilo (strnitev) pomeni sklapljanje (na tonato)

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Toporišič J. Slovenska slovnica. Založba obzorja Maribor, 1976.
  • Vidovič Muha A. Slovensko skladenjsko besedotvorje, 2011.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 202.
  2. 2,0 2,1 Žagar F. Slovenska slovnica za vsak dan. Celjska Mohorjeva družba, 2011.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 Toporišič J. Slovenska slovnica. Založba obzorja Maribor, 1976.
  4. 4,0 4,1 4,2 Vidovič-Muha A. Slovensko skladenjsko besedotvorje. Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011.
  5. Toporišič J. Besedjeslovne razprave. Založba ZRC, 2006: 147–148.