Ivan Fjodorovič Paskevič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ivan Fjodorovič Paskevič
Ivan Fjodorovič Paskevič  *
Ivan Fjodorovič Paskevič
(delo Georga Dawa; Vojaška galerija Zimskega dvorca)[1]
Rojstvo 19. maj 1782({{padleft:1782|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:19|2|0}})
Poltava  *
Smrt 1. februar 1856({{padleft:1856|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:1|2|0}}) (73 let)
Varšava  *
Pripadnost Zastava Rusije Ruski imperij
Aktivna leta 1800-1856
Čin Generalfeldmaršal
Oboroženi
konflikti
Rusko-turška vojna (1806-1812)
Napoleonove vojne:
* Invazija na Rusijo
Rusko-perzijska vojna (1826-1828)
Rusko-turška vojna (1828-1829)
Kavkaška vojna
Novembrska revolucija (1830-1831)
Madžarska revolucija (1848)
Krimska vojna
Odlikovanja Red svetega Vladimirja
Red svete Ane
Red svetega Jurija
Red svetega Aleksandra Nevskega
Red svetega Andreja
Red leva in sonca
Red črnega orla
Red belega sokola
Red svetega Štefana
Vojaški red Marije Terezije

Grof Ivan Fjodorovič Paskevič (rusko Иван Фёдорович Паскевич), ruski general ukrajinskega rodu, * 1782, † 1856.

Bil je eden izmed pomembnejših generalov, ki so se borili med Napoleonovo invazijo na Rusijo; posledično je bil njegov portret dodan v Vojaško galerijo Zimskega dvorca.

Zaradi zaslug v uničenju novembrske revolucije (1830-1831) je postal namestnik Kraljevine Poljske.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rodil se je bogatemu zemljeposestniku. Leta 1800, po končani šoli, je postal osebni paž carja Pavla I., nakar je bil povišan v poročnika Preobraženskega polka. Sodeloval je v rusko-turški vojni (1806-12) kot adjutant vrhovnih poveljnikov, a je sodeloval tudi v bojih, tako da je bil povišan v polkovnika. Novembra 1810 je bil povišan še v generalmajorja in postal poveljnik 26. pehotne divizije, s katero je sodeloval v veliki patriotski vojni.

Leta 1813 je bil povišan v generalporočnika in januarja 1814 je postal poveljnik 2. grenadirske divizije, s katero se je bojeval proti Francozom. V letih 1817-1819 je spremljal velikega princa Mihaila Pavloviča na potovanju po Evropi. Ko se je vrnil v Rusijo, je postal poveljnik Gardne pehotne divizije. Februarja 1826 je postal generaladjutant in poveljnik 1. pehotnega korpusa.

Leta 1826 se je bojeval na Kavkazu proti Perzijcem; med bitko pri Elizavetpolu je tako s 7.000 vojaki premagal 35.000 Perzijcev. Zaradi uspehov med vojno je prejel več odlikovanj, denarnih nagrad in bil povzdignjen v grofa z nazivom Erivanski. Med rusko-turško vojno 1828-29 je ponovno prevzel poveljstvo vojske in vodil ofenzivno vojno, s katero je popolnoma premagal Turke. Zaradi zaslug je bil povišan v generalfeldmaršala.

Leta 1831 je sodeloval v bojih proti Poljakom; tako je 26. avgusta zavzel Varšavo. Za nagrado ga je Nikolaj I. Ruski povzdignil v svetlega princa Varšavskega in imenoval za namestnika Kraljevine Poljske. Leta 1849 je sodeloval v zatrtju madžarskega upora proti Avstrijcem.

Aprila 1854 je bil imenoval za poveljnika južne meje Ruskega imperija, za poveljnika Donavske armade.

Umrl je 20. januarja 1856. V svoji oporoki je zapustil 50.000 srebrnih rubljev, s katerim se je po njegovih navodilih ustanovil fond, iz katerega so letno vzdrževali 200 vojaških invalidov.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Государственный Эрмитаж. Западноевропейская живопись. Каталог / под ред. В.Ф. Левинсона-Лессинга; ред. А.Е. Кроль, К.М. Семенова. - 2-е издание, переработанное и дополненное. - Л.: Искусство, 1981. - Т. 2. - С. 254, кат.№ 7861. - 360 с.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]