Indigirka
| Indigirka | |
|---|---|
 Indigirka pri kraju Ust-Nera | |
 | |
| Lokacija | |
| Država | Rusija |
| Fizične lastnosti | |
| Izvir | Sotočje rek Hastah in Tarin-Urah |
| ⁃ nadm. višina | 792 m |
| Izliv | Vzhodnosibirsko morje |
⁃ koordinati | 71°26′32″N 150°51′39″E / 71.4422°N 150.8608°EKoordinati: 71°26′32″N 150°51′39″E / 71.4422°N 150.8608°E |
| Dolžina | 1726 km |
| Površina porečja | 360.400 km² |
| Pretok | |
| ⁃ povprečje | 1810 m³/s |
Indigirka (rusko Индиги́рка; jakutsko Индигиир, latinizirano: Indigiir) je reka v Jakutiji na ruskem Daljnem vzhodu, ena najpomembnejših rek v severovzhodni Sibiriji, ki teče od sotočja rek Hastah in Tarin-Urah v dolžini 1726 km proti severu do izliva v Vzhodnosibirsko morje.[1][2]
Zaradi odročnosti in mraza je dolina Indigirke redko poseljena ter pretežno nedotaknjena. Gospodarstvo temelji na izkoriščanju krzna in gozdarstvu, v zgornjem toku pa deluje tudi nekaj rudnikov zlata.[1][2] Ob zgornjem toku Indigirke stoji mesto Ojmjakon, ki velja za najhladnejši stalno naseljeni kraj na svetu, tam je povprečna temperatura pozimi -50 ºC, leta 1924 pa so izmerili rekordnih -71,2 ºC.[3]
Geografija[uredi | uredi kodo]
Povirne vode nabira v Verhojanskem gorovju in teče v zgornjem toku čez Ojmjakonsko višavje, nakar preseka Čersko gorovje ter se izlije v prostrano nižavje severne Sibirije.[1][2] Zgornji tok zaznamujejo številne brzice in soteske, polne balvanov, ob sotočju s pritokom Moma v Momo-Selenski depresiji pa se nekoliko razširi. Nato teče mimo zahodnih obronkov Momskega gorovja in vstopi v močvirnato ravnico, posejano z jezeri, kjer tvori obširne meandre. V spodnjem toku po obalni ravnici tvori tudi več globokih, ravnih odsekov, kjer doseže 350-500 m širine. 130 km pred izlivom se začne obsežna, 5500 km² velika delta, v kateri se razdeli na številne krake, glavni med katerimi so Ruskoustinskaja, Srednjaja in Kolimskaja.[1]
Indigirka je plovna od izliva gorvodno do sotočja z Momo v dolžini 1050 km, vendar samo od junija do septembra, preostali del leta je zamrznjena, na nekaterih delih v celoti, tako da se pretok skoraj ustavi. Pozimi so značilne večmetrske plasti kristaliziranega ledu, spomladi pa so pogoste poplave zaradi taljenja ledu.[1][2]
Kljub mrazu in poledenitvam je spodnji tok bogat z ribami, tundra na skrajnem severu pa je pomembno gnezdišče ptic selivk. Na območju delte je vzpostavljen Narodni park Kitalik za zaščito gnezdišč vzhodne populacije ogroženega sibirskega žerjava.[1]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 Klokov, Konstantin B. (2012). »Indigirka River«. V Nuttall, Mark (ur.). Encyclopedia of the Arctic. Routledge. str. 965–966. ISBN 978-1-136-78680-8.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 »Indigirka River«. Britannica Online. Pridobljeno 31. marca 2024.
- ↑ Bonaccorso, Michele (21. december 2022). »Breathtaking Photos Of The Coldest City In The World«. The Weather Channel. Pridobljeno 31. marca 2024.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
Predstavnosti o temi Indigirka v Wikimedijini zbirki
