Henipavirus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Henipavirus

Elektronsko obarvana slika virusa Heandra henipavirus (300 nm)
Znanstvena klasifikacija
Nadkraljestvo: Riboviria
Kraljestvo: Orthornavirae
Deblo: Negarnaviricota
Razred: Monjiviricetes
Red: Mononegavirales
Družina: Paramyxoviridae
Poddružina: Orthoparamyxovirinae
Rod: Henipavirus

Henipavirus je rod virusov z negativno RNK verigo v družini Paramyxoviridae v redu Mononegavirales. Rod vsebuje šest uveljavljenih vrst,[1][2] in številne druge, ki jih še preučujejo.[3] Henipaviruse naravno hrani več vrst malih sesalcev, predvsem pteropidne leteče lisice, mikronetopirji več vrst[4] in rovke.[5][6] Za henipaviruse so značilni dolgi genomi in širok razpon gostiteljev. Njihov nedavni pojav v vlogi zoonoznih patogenov, ki lahko povzročijo bolezni in smrt pri domačih živalih in ljudeh, je zaskrbljujoč.[7][8]

Leta 2009 so bila v afriških slamnatih sadnih netopirjih (Eidolon helvum) v Gani odkrita zaporedja RNA treh novih virusov v filogenetskem razmerju z znanimi henipavirusi. Odkritje novih henipavirusov zunaj Avstralije in Azije kaže, da je območje potencialne endemičnosti henipavirusov lahko po vsem svetu.[9] Ti afriški henipavirusi se preučujejo počasi.[10]

Henipavirusa Nipah in Hendra veljata za izbrana agenta kategorije C (prekrivanje USDA-HHS).[11]

Struktura[uredi | uredi kodo]

Zgradba henipavirusov
Genom henipavirusa (usmerjenost od 3' do 5') in produkti gena P

Henipavirioni so pleomorfni (različnih oblik), v premeru veliki od 40 do 600 nm.[12] Imajo lipidno membrano, ki prekriva lupino virusnega matričnega proteina. V jedru je ena spiralna veriga genomske RNK, ki je tesno vezana na protein N (nukleokapsid) in povezana s proteini L (veliki) in P (fosfoprotein), ki zagotavljajo aktivnost RNK polimeraze med replikacijo.

V lipidno membrano so vgrajeni izrastki trimerjev proteinov F (fuzije) in tetramerjev proteinov G (pritrjevanje). Funkcija proteina G (razen v primeru MojV-G) je pritrditev virusa na površino gostiteljske celice prek Ephrina B1, B2 ali B3, družine visoko ohranjenih proteinov sesalcev.[13][14][15] Struktura pritrditvenega glikoproteina je bila določena z rentgensko kristalografijo.[16] Protein F spoji virusno membrano z membrano gostiteljske celice in vsebino viriona sprosti v celico. Povzroči tudi zlitje okuženih celic s sosednjimi celicami, ki tvorijo velike večjedrne sincicije.

Genom[uredi | uredi kodo]

Replikacijski cikel virusa Nipah (NiV).

Kot vsi mononegavirusni genomi sta tudi genoma virusa Hendra in Nipah nesegmentirana, enoverižna negativna RNA. Oba genoma sta dolga 18,2 kb in vsebujeta šest genov, ki ustrezajo šestim strukturnim proteinom.[17]

Tako kot pri drugih članih družine Paramyxoviridae je število nukleotidov v genomu henipavirusa večkratnik števila šest, kar je skladno s tako imenovanim "pravilom šestih".[18] Odstopanje od pravila šestih z mutacijo ali nepopolno sintezo genoma vodi do neučinkovite replikacije virusa, verjetno zaradi strukturnih omejitev, ki jih nalaga vezava med RNA in proteinom N.

Henipavirusi uporabljajo nenavaden postopek urejanja RNA, v katerem ustvarijo več proteinov iz enega gena. Poseben proces pri henipavirusih vključuje vstavitev dodatnih ostankov gvanozina v mRNA gena P pred translacijo. Število dodanih ostankov določa, ali se sintetizirajo proteini P, VC ali W. Funkcije proteinov V in W niso znane, vendar lahko sodelujejo pri motnjah protivirusnih mehanizmov gostitelja.

Nastanek[uredi | uredi kodo]

Pojav henipavirusov je vzporeden s pojavom drugih zoonoznih virusov v zadnjih desetletjih. Netopirji so prav tako prenašalci koronavirusa SARS, lisavirusa avstralskega netopirja, virusa Menangle, virusa Marburg in morda virusov ebole. Pojav vsakega od teh virusov je bil povezan s povečanim stikom med netopirji in ljudmi, ki včasih vključuje vmesnega domačega živalskega gostitelja. Povečan stik je posledica človekovega vdora na ozemlje netopirjev (v primeru Nipaha, zlasti prašičjih kmetij na omenjenem ozemlju) in premikanja netopirjev proti človeški populaciji zaradi sprememb v porazdelitvi hrane in izgube življenjskega prostora.

Obstajajo dokazi, da izguba habitata za leteče lisice, tako v južni Aziji in Avstraliji (zlasti vzdolž vzhodne obale), kot tudi posegi človeških bivališč in kmetijstva v preostale habitate, povzroča večje prekrivanje porazdelitve ljudi in letečih lisic.

Taksonomija[uredi | uredi kodo]

Rod Henipavirus : vrste in njihovi virusi[19]
Rod Vrsta Virus (okrajšava)
Henipavirus Cedar henipavirus Cedar virus (CedV)
Henipavirus ganskega netopirja Virus Kumasi (KV)
Hendra henipavirus Hendra virus (HeV)
Mojiang henipavirus Virus Mòjiāng (MojV)[3]
Nipah henipavirus Virus Nipah (NiV)
Henipavirus Langya Virus Langya (LayV)[6][20]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Rima, B; Balkema-Buschmann, A; Dundon, WG; Duprex, WP; Easton, A; Fouchier, R; Kurath, G; Lamb, R; Lee, B; Rota, P; Wang, L (december 2019). »ICTV Virus Taxonomy Profile: Paramyxoviridae«. The Journal of General Virology. 100 (12): 1593–1594. doi:10.1099/jgv.0.001328. PMC 7273325. PMID 31609197.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  2. »ICTV Report Paramyxoviridae«.
  3. 3,0 3,1 Wu, Zhiqiang; in sod. (2014). »Novel Henipa-like Virus, Mojiang Paramyxovirus, in Rats, China, 2012«. Emerging Infectious Diseases. 20 (6): 1064–1066. doi:10.3201/eid2006.131022. PMC 4036791. PMID 24865545.
  4. Li, Y; Wang, J; Hickey, AC; Zhang, Y; Li, Y; Wu, Y; Zhang, Huajun; in sod. (december 2008). »Antibodies to Nipah or Nipah-like viruses in bats, China [letter]«. Emerging Infectious Diseases. 14 (12): 1974–6. doi:10.3201/eid1412.080359. PMC 2634619. PMID 19046545.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  5. Cheng, Amy (10. avgust 2022). »New Langya virus that may have spilled over from animals infects dozens«. The Washington Post.
  6. 6,0 6,1 Zhang, Xiao-Ai; in sod. (2022). »A Zoonotic Henipavirus in Febrile Patients in China«. The New England Journal of Medicine. 387 (5): 470–472. doi:10.1056/NEJMc2202705. PMID 35921459.
  7. Sawatsky (2008). »Hendra and Nipah Virus«. Animal Viruses: Molecular Biology. Caister Academic Press. ISBN 978-1-904455-22-6.
  8. »Nipah yet to be confirmed, 86 under observation: Shailaja«. OnManorama (v angleščini). Pridobljeno 4. junija 2019.
  9. Drexler JF, Corman VM, Gloza-Rausch F, Seebens A, Annan A (2009). Markotter W (ur.). »Henipavirus RNA in African Bats«. PLOS ONE. 4 (7): e6367. Bibcode:2009PLoSO...4.6367D. doi:10.1371/journal.pone.0006367. PMC 2712088. PMID 19636378.
  10. Drexler JF, Corman VM; in sod. (2012). »Bats host major mammalian paramyxoviruses«. Nat Commun. 3: 796. Bibcode:2012NatCo...3..796D. doi:10.1038/ncomms1796. PMC 3343228. PMID 22531181.
  11. »Federal Select Agent Program«. www.selectagents.gov (v ameriški angleščini). 8. januar 2021. Pridobljeno 15. januarja 2021.
  12. Hyatt AD, Zaki SR, Goldsmith CS, Wise TG, Hengstberger SG (2001). »Ultrastructure of Hendra virus and Nipah virus within cultured cells and host animals«. Microbes and Infection. 3 (4): 297–306. doi:10.1016/S1286-4579(01)01383-1. PMID 11334747.
  13. Bonaparte, M; Dimitrov, A; Bossart, K (2005). »Ephrin-B2 ligand is a functional receptor for Hendra virus and Nipah virus«. Proceedings of the National Academy of Sciences. 102 (30): 10652–7. Bibcode:2005PNAS..10210652B. doi:10.1073/pnas.0504887102. PMC 1169237. PMID 15998730.
  14. Negrete OA, Levroney EL, Aguilar HC (2005). »EphrinB2 is the entry receptor for Nipah virus, an emergent deadly paramyxovirus«. Nature. 436 (7049): 401–5. Bibcode:2005Natur.436..401N. doi:10.1038/nature03838. PMID 16007075.
  15. Bowden, Thomas A.; Crispin, Max; Jones, E. Yvonne; Stuart, David I. (1. oktober 2010). »Shared paramyxoviral glycoprotein architecture is adapted for diverse attachment strategies«. Biochemical Society Transactions. 38 (5): 1349–1355. doi:10.1042/BST0381349. PMC 3433257. PMID 20863312.
  16. Bowden, Thomas A.; Crispin, Max; Harvey, David J.; Aricescu, A. Radu; Grimes, Jonathan M.; Jones, E. Yvonne; Stuart, David I. (1. december 2008). »Crystal Structure and Carbohydrate Analysis of Nipah Virus Attachment Glycoprotein: a Template for Antiviral and Vaccine Design«. Journal of Virology. 82 (23): 11628–11636. doi:10.1128/JVI.01344-08. PMC 2583688. PMID 18815311.
  17. Wang L, Harcourt BH, Yu M (2001). »Molecular biology of Hendra and Nipah viruses«. Microbes and Infection. 3 (4): 279–87. doi:10.1016/S1286-4579(01)01381-8. PMID 11334745.
  18. Kolakofsky, D; Pelet, T; Garcin, D; Hausmann, S; Curran, J; Roux, L (Februar 1998). »Paramyxovirus RNA synthesis and the requirement for hexamer genome length: the rule of six revisited«. Journal of Virology. 72 (2): 891–9. doi:10.1128/JVI.72.2.891-899.1998. PMC 124558. PMID 9444980.
  19. Amarasinghe, Gaya K.; Bào, Yīmíng; Basler, Christopher F.; Bavari, Sina; Beer, Martin; Bejerman, Nicolás; Blasdell, Kim R.; Bochnowski, Alisa; Briese, Thomas (7. april 2017). »Taxonomy of the order Mononegavirales: update 2017«. Archives of Virology. 162 (8): 2493–2504. doi:10.1007/s00705-017-3311-7. ISSN 1432-8798. PMC 5831667. PMID 28389807.
  20. »Zoonotic Langya virus found in China, CDC says - Taipei Times«. 9. avgust 2022.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]