Pojdi na vsebino

Helena Anžujska

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Helena Anžujska
Helena s sinom Štefanom Milutinom, freska v samostanu Gračanica
Kraljica Srbije
Tenureokoli 1245 – 1276
Rojstvookoli 1236
Smrt8. februar 1314
Cerkev sv. Nikolaja, Skadar
Pokop
Samostan Gradac
ZakonecŠtefan Uroš I.
Potomci
Religijarimsko katoliške, zatem srbska pravoslavna
PodpisHelena Anžujska's signature

Helena Anžujska (srbsko Јелена Анжујска, Jelena Anžujska, francosko Hélène d'Anjou) je bila kot žena srbskega kralja Štefana Uroša I. kraljica Srbije, * okoli 1236, † 8. februar 1314.

Njena sinova Štefan Dragutin in Štefan Milutin sta bila srbska kralja. Heleni se pripisuje veliko besedil z versko vsebino.[1]

Življenje

[uredi | uredi kodo]

Poreklo

[uredi | uredi kodo]

Helenino poreklo ni povsem jasno.[2] Rojena je bila okoli leta 1236. V biografiji nadškofa Danila ste omembi, da "je bila iz francoske družine" in da je bila "družina kraljevske ali cesarske krvi".[3] John Fine ml. trdi, da je bila "katoličanka francoskega porekla, verjetno iz rodbine Valoijskih".[4] Po Europäische Stammtafeln (Evropska družinska drevesa) je izhajala iz stranske veje družine bizantinskih cesarjev in ogrske kraljevske hiše. Če je to res, bi lahko bila hčerka Ivana Angela Sremskega in sestra Marije Angeline, žene Anseauja de Cayeuxa, generalnega kapitana Albanije Karla I. Neapeljskega. Karel I. je kot njen sorodnik omenjen v pismu iz leta 1273. Lahko bi bila tudi vnukinja sestre Balduina II. Courtenaya.

Leta 1280 je Karel I. Sicilski Mariji Angelini izdal dovoljenje za potovanje iz Apulije v Srbijo na obisk k "njeni sestri, kraljici Srbije". Starši Marije Angeline so znani iz njenega poročnega lista, ki ga je leta 1253 izdal papež.[5] Helena je bila torej po očetovi strani vnukinja bizantinskega cesarja Izaka II. Angela in njegove druge žene Margarete Ogrske.

Kraljica

[uredi | uredi kodo]
Samostan Gradac je ustanovila Helena Anžujska

Helena se je s Štefanom Urošem I. poročila okoli leta 1245.[6] Z njim je imela najmanj štiri otroke:

  • Dragutina, srbskega kraja 1276-1282
  • Milutina, srbskega kraja 1282-1321[7]
  • Štefana, ki je umrl mlad
  • hčerko Brnjačo

Nekaj časa je vladala v Zeti, Travuniji, Plavu in Poibarju. V tem času je bila Srbija razdeljena na tri dele. V drugih dveh delih sta vladala Dragutin in Milutin. Kasneje je postala nuna v cerkvi sv. Nikolaja v Skadru, kjer je 8. februarja 1314 umrla.

Veliko je prispevala v kulturni rasti srednjeveške srbske države. Imela je prvo dvorno knjižnico, spodbujala prepisovanje knjig v samostanih in ustanovila prvo dekliško šolo v srednjeveški Srbiji. Njena palača je bila v Brnjaku na Kosovu, kjer je bila tudi šola. Razen te palače je posedovala tudi mesto Jelač na Rogozni. Kot drugi Nemanjići je tudi ona ustanovila več samostanov, med njimi tudi samostan sv. Sergeja in Baha na Bojani, [8] Gradac, kjer je bila pokopana, in cerkev sv. Nikolaja v Skadru, kjer je umrla. Obnovila in ponovno zgradila je več cerkva in samostanov okoli Skadarskega jezera, opustošenih med mongolsko invazijo leta 1242.[9]

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]

Heleno Anžujsko je Srbska pravoslavna cerkev razglasila za svetnico. Praznuje se 12. novembra (po starem koledarju 30. oktobra).[10]

Za dobrodošlico ob njenem prihodu v nov dom v Srbiji so ob reki Ibar nasadili španski bezeg, da bi jo spominjal na njen dom v Provansi. Ta del doline Ibra je še vedno znan kot Dolina španskega bezga.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Byzantium: Faith and Power (1261-1557). 2004.ISBN 9781588391131.
  2. ↑ Chrissis, Dr Nikolaos G.; Kedar, Professor Benjamin Z.; Phillips, Professor Jonathan (28. december 2015). Crusades: Volume 14. ISBN 9781472468413.
  3. ↑ McDaniel. John Angelos and Queen Jelena´. Sbornik Otdelelniia Russkogo Iazyka i Slovesnosti, VIII/4 (1871), str. 30-33.
  4. ↑ Fine, Jr., John V. A. (1994). The late medieval Balkans: a critical survey from the late twelfth century to the Ottoman Conquest. Ann Arbor: University of Michigan Press. str. 220. ISBN 9780472082605.
  5. ↑ McDaniel 1984, str. 43-50.
  6. ↑ Vladimir Ćorović. Istorija srpskog naroda: Zapadnjačka orijentacija u Srbiji. Arhivirano iz izvirnika 12. aprile 2014 na Wayback Machine (v srbščini).
  7. ↑ Celia Hawkesworth. Voices in the Shadows: Women and Verbal Art in Serbia and Bosnia. Central European University Press, 2000. str. 65.
  8. ↑ Ndreca, Ardian (14. september 2008). "Rrënojat e Abacisë së Shirgjit dhe shpëtimi i tyne". Gazeta 55 (v albanščini). Pridobljeno 18. januarja 2015.
  9. ↑ Carl Patsch (1993) [1927]. "Montenegro". V M.T. Houtsma; A.J. Wensinck; E. Lévi-Provençal; H.A.R. Gibb; W. Heffening (urednik). E.J. Brill's First Encyclopaedia of Islam, 1913–1936, Vol. 5, Leiden: Brill, str. 556.
  10. ↑ Srpsko nasleđe: Sveta Jelena Anžujska (v srbščini).

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • McDaniel, Gordon L. (1984). »On Hungarian-Serbian Relations in the Thirteenth Century: John Angelos and Queen Jelena« (PDF). Ungarn-Jahrbuch. 12 (1982-1983): München, 1984: 43–50.
  • Stevanović, Miladin (2004). Kraljica Jelena Anžujska. Knjiga-komerc. ISBN 9788677120320.
  • Miodrag Al Purković (1956). Princeze iz kuće Nemanjića. AV ALA printing and publishing.
Nazivi za člane kraljevske družine
Predhodnik: 
Beloslava Bolgarska 		Kraljica Srbije
1245–1276 		Naslednik: 
Katarina Ogrska
Predhodnik: 
Štefan Uroš I. 		Kneginja Zete, Travunije, Plava in Poibarja
1276–1309 		Naslednik: 
Štefan Dečanski
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Helena_Anžujska&oldid=6277879«