Gradnikova učna pot

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Alojz Gradnik

Gradnikova učna pot je pohodniška pešpot, poimenovana po slovenskem pesniku Alojzu Gradniku. Začne se na Dobrovem, kjer je pred gradom spomenik pesniku, konča na Kozlinku. Na njenih točkah spoznavamo pesnika in tipična briška drevesa. Dolga je 3,9 kilometra ali uro in pol hoje. Odprta je bila 19. 11. 2010, pripravili pa so jo učenci in učitelji OŠ Dobrovo v sodelovanju z Občino Brda in Planinskim društvom.

Opis poti[uredi | uredi kodo]

Začetek poti je pri spomeniku Alojza Gradnika pri gradu na Dobrovem. Nato vodi mimo oljk, češenj, murv, fig, cipres, sliv in vinske trte. Na informativnih tablah je v treh jezikih napisano, zakaj in ob kakšnih priložnostih so Brici sadili posamezna drevesa, kam so prodajali njihove plodove in za kaj so jih uporabljali. Na prvi tabli na Dobrovem izvemo, kako obsežno je bilo pesnikovo delo, o njegovi neizmerni ljubezni do Brd in o ustvarjalni moči, na zadnji v Medani pa o njegovem življenju.

Točke na poti[uredi | uredi kodo]

  • Murve so gojili zaradi sviloprejk.[1] Drevo dobro prenaša sušo in mraz. Murva je v Brdih danes le kot okrasno drevo.

Med murve, na beneško polje,
spet pomlad v deželo seva,
trta spenja prve vitice na kolje,
sredi njiv bazilika sameva.
(Alojz Gradnik, Pieta)

Trte cvetejo ... V poletni noči
duhte krog hiše vse zelene brajde.
Ko v temi človek več se ne razloči,
na stezi fantič se z dekletom najde.
(Alojz Gradnik, Trte cvetejo ...)

  • Oljka raste v sončnih legah med trtami in na brežinah. Leta 1929 je bila zima prehuda in je pomrznila. Šele pred nekaj leti so jo ponovno začeli saditi. Brda so najsevernejša lega, kjer oljka še uspeva.

Po stezah hodim,v vetru oljka niha,
vsa polja s kamenjem so posejana,
zorečo ajdo je ožgala slana,
a suha zemlja še živi in diha.
(Alojz Gradnik, Na kontovelu)

  • Figa sredozemska rastlina in poleg oljk dajejo Brdom mediteranski značaj. V Brdih uspevajo: beli in črni madoni, belice, kamberji, bonke ... Vendimske fige, ki so zorele v času trgatve-vendime so Brici kadili, sušili na soncu in shranili v zaboje, pokrili in ob božiču prodajali kot suho sadje.
  • Slive so v Brdih lupili in olupljene žveplali in nato sušili. Posušene so stisnili po dve skupaj. Nastale so zelo okusne prunele ali "pnčane češpe".[2]
  • Češnje izvirajo iz Male Azije. V Brdih so doma tudi stare sorte: čufrce, pontevke, trcinke, prvačnce. Briške češnje so bile v času Avstro-Ogrske na Dunaju zelo cenjen sadež.

Črešnje, črešnje ... Kdo je bolj rdeč,
ve al´ deklica, ki vas nabira?
Ej, za žejna usta marsiktera
bila bi izbira težka reč.
(Alojz Gradnik, Črešnje)

Gradnik je pokopan je na pokopališču blizu domačije in pod cipresami, ki so mogočne in iz Benečije (pesem Ciprese).

Tu gor bogvekdaj so kot mala drevesa
priromale iz Benečije. Zdaj vsaki
vijo se kot venci krog vrhov oblaki,
in bliže so jim za razgovor nebesa.
(Alojz Gradnik, Ciprese)

Potek poti[uredi | uredi kodo]

  1. Dobrovo
  2. Kozlink
  3. Medana
  4. Pokopališče Medana
  5. Kozlink

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. "Oče je poskušal vse mogoče. Samo s čevljarstvom ni mogel prehraniti, obuti in obleči sedem družinskih članov, kajti v hiši je število otrok narastlo že na peterico. Ker smo v novem stanovanju imeli dovolj prostora na razpolago, je začel gojiti sviloprejke. Te sviloprejke so nama z bratom delale precej preglavic. Po ves dan sva morala biti okoli njih, osmukavati listje z murvinih vej, pobirati sviloprejke, ko so z objedenih vej padale na tla, in jih spet polagati na sveže veje. Listje so objedale z nepopisno požrešnostjo in jih je bilo treba neprestano nadzorovati tudi pozneje, ko so se začele zapredati v slami ali posušenih repnih steblih." (Marja Boršnik, Pogovori s pesnikom Gradnikom (1954).
  2. "Nekajkrat se je lotil oče tudi lupljenja češpelj. Medanci so si služili kruh s svojevrstno obrtjo. S posebnim zakrivljenim nožičem so lupili češplje in to tako tenko, da se je videlo skozi kožico. Olupljene češplje so pustili kakšni dve uri pariti v žveplu, da so sadež na ta način razkužili. Potem so ga nekaj dni na posebnih pripravah sušili na soncu, na kar je sledilo 'penčanje'. Penčati se pravi dajati koščice iz češpelj. To delo smo vršili vsi: moški, ženske in otroci. Ko so bile češplje posušene – bile so tenke kakor tolarji – so jih vozili v Gorico. En sam veletrgovec se je tam ukvarjal s tem, da jih je prevzemal, polagal v škatlice s posebnimi etiketami in jih pošiljal v inozemstvo. — Ker v naših krajih ne obrodi dovolj češpelj, smo jih morali uvažati od drugod, celó iz Štajerske. Za nas otroke je bil to dogodek, kadar so jih močni pincgaverji pripeljali na velikanskih vozovih. Često pa so prišle že vse gnile, in to je bila velikanska izguba.
    Kljub temu je zaslužek s češpljami očetu vsaj nekoliko olajšal breme, ki mu ga ni mogla olajšati sama čevljarska obrt." (Marja Boršnik, Pogovori s pesnikom Gradnikom (1954).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Knjiga Portal:Literatura

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]