Grad Riegersburg

Grad Riegersburg
Pogled na grad Riegersburg iz doline
Splošni podatki
Status	deluje
Tip	grad na hribu
Arhitekturni slog	različni
Lokacija	Riegersburg
Naselje	8333 Riegersburg
Država	Austria
Koordinati	47°00′17″N 15°55′57″E
Nadm. višina	482 m
Začetek gradnje	pred 1138
Dokončano	1676
Prenovljeno	1434, 1571 in po 1945
Lastnik	družina Liechtenstein
Tehnični podatki
Št. nadstropij	2 ali 3
Spletna stran
www.veste-riegersburg.at

Grad Riegersburg je srednjeveški grad na ugaslem vulkanu nad Riegersburgom v avstrijski deželi Štajerski. Grad je v lasti knežje družine Liechtenstein. V njem je muzej s spreminjajočimi se razstavami. Stoji na višini 450 m.

Lega

Grad je bil zgrajen na hribu, ki je bil nekoč v davnini vulkan, stal je na okamnelem ostanku strjene staljene notranjosti vulkanskega vratu velikega stratovulkana, ki je verjetno ugasnil pred dvema ali več milijoni let tako kot drugi podobni hribi v severnoosrednji Evropi. Vrh ima 482 metrov nadmorske višine.

Zgodovina

Ljudje so živeli v okolici Riegersburga že nekaj tisoč let. Naselje je bilo ustanovljeno v 9. stoletju pr. n. št. in je imelo 300 prebivalcev. Od leta 15 pr. n. št. do 476 n. št. je bila regija del rimskega imperija. V 3. in 9. stoletju so se priselili Bavarci, z vzhoda so jih napadali Madžari. To je bil začetek dolgega obdobja oboroženih spopadov.

Grad Riegersburg je bil v listinah prvič omenjen leta 1138 kot Ruotkerspurchin kot Rüdiger. V obdobju Karantanije okoli 7. stoletja je bil prav tu grad zatočišče, ki so ga na treh straneh varovale strme pečine grajskega hriba, na zahodu pa potok, ki ima ime po dolini Graz, slovensko Grajski potok.

Pfalški Aribonci je okoli leta 1020 od cesarja Henrika II. dobila velik del Vzhodne štajerske marke. Pod Konradom II. je deželo leta 1030 spet izgubila do leta 1043 pod Henrikom III., ko si jo je končno spet pridobila.

Pred letom 1100 ali leta 1100 naj bi bila na severnem vrhu zgrajena trdnjava (pozneje Kronegg), na severovzhodu ob vznožju pa je bila župnijska cerkev Marije Magdalene, ki se je uporabljala do leta 1979, ko se je župnišče preselilo skoraj kilometer daleč k župnijski cerkvi svetega Martina in zahodno od vznožja v spodnji grad, pozneje Altenmarkt, ki je morda v zametkih že obstajal.

Grad je bil leta 1142 v lasti Hartnida iz Traisna. Takrat se je imenoval "von Riegersburg". Nato ga je dobil njegov zet Richer von Hengist (1130–1168), ugleden ministerial mejnih grofov Traungauer, prednik družine Riegersburški-Wildonski. Njegovi sinovi so bili Hartnid, Herrand I. in Richer, zadnja dva sta bila od okoli 1174 gospodarja na gradu Wildon.

Mogočni riegersburško-wildonski mejni grof Otokar III. je okoli 1140 do 1150 na območju današnje mejne posesti zgradil gosposko trdnjavo in ob vznožju ustanovil trg Riegersburg, ki je bil prvič omenjen leta 1170 ob gradnji cerkve svetega Martina. Spodnjo trdnjavo (pozneje Lichteneck) so dajali v upravljanje vikontom.

Po smrti Leutolda Riegersburško-Wildonskega leta 1249 je zgornja trdnjava prešla na njegovo hčerko Gertrudo, ki je bila poročena z Alberjem von Kuenring-Dürnsteinom. Leta 1295 je Leutold Kuenring z avstrijskim plemstvom nastopil proti vojvodi Albrehtu, ki ga je premagal, njegovo "hišo Rugerspurch" pa leta 1299 prodal Ulrichu I. Walseerškemu. V naslednjih desetletjih je prevzel celotno grajsko območje in na koncu leta 1320 celo gosposki spodnji grad, najprej kot kavcijo, na koncu kot dedni fevd.

Leta 1363 so štajerski Walseeji izumrli, nasledila jih je zgornjeavstrijska veja Walsee-Enns, potem ko so zmagali v sporu s Habsburžani. Po letu 1400 je bil grad začasno v lasti Otta von Stubenberga, vendar je bil že leta 1409 spet prost.

Riegersburg s cerkvijo svetega Martina

Riegersburg z jugozahoda

Pogled na Riegersburg iz Mühldorfer Steinberga

Pogled s Feldbacha, 1820, litografija J. F. Kaiser

Stolp Cilli ali Burgertor

Leta 1434 je grad obnovil Reinprecht III., vendar ga je že leta 1456 zastavil njegov sin Wolfgang in dobil ga je Leutold von Stubenberg. Njegov brat Reinprecht IV. ga je podedoval 1466/70, vendar ga je bil leta 1479 prisiljen prodati.

Med letoma 1469 in 1490 je Štajerska preživljala zelo težko obdobje: kuga, lakota, turški vpadi in madžarska vojna so zmanjšale število prebivalstva za četrtino do tretjino.

Leta 1539 je Andrä von Graben, plemič Kornberga iz Marburga, s poroko prišel do posesti Riegersburga, po njegovi smrti pa so ga zaradi formalne napake dobili spet Reichenburški. Leta 1571 je grad prišel v last Erasmusa von Stadla, ki je zgornji grad občutno preoblikoval v poznem renesančnem slogu. Leta 1618 je bil prodan Georgu Christophu von Ursenbecku. Iz tega obdobja je znan 20-dnevni dvoboj, na katerega spominja gravura na oknu v Veliki dvorani. Leta 1637 je grad dobil baron Seyfried Wechsler, leta 1638 ga je podedoval njegov stric Sigmund, leta 1648 z dedovanjem Sigmundova nečakinja Katharina Elisabeth Wechsler, poročena baronica Galler, znana kot Gallerin. Bila je med najzanimivejšimi osebnostmi na Štajerskem v 17. stoletju. Bila je trikrat poročena. Prvi mož Hans Wilhelm Freiherr von Galler ji je plačal 15.000 goldinarjev za solastništvo in je imel izključno moč nad gradom in posestvom. Drugi mož, polkovnik Detleff von Kapell, je padel v bitki pri svetem Gotthardu leta 1664. Od tretjega, Hansa Stadla, se je ločila (!). Z nekaj posvetnimi in cerkvenimi sosedi so živeli v sporu, še posebej z glavnim župnikom Riegersburga Wolfgangom Strobelom. Z njim se je borila tudi za pravico do pokroviteljstva nad vikariatom župnije.

Zaradi grožnje turških vpadov iz vzhodne Štajerske so razširili utrdbe, kar je bilo zalo drago.

Prostrano podgradje, šest vrat in enajst bastijonov s 15 hektarji površine in tri kilometre dolgim obzidjem so bili zatočišče prebivalstvu celotnega okolja z njihovo živino. Šele po smrti Gallerin († 1672) so leta 1676 dela končali grofje Purgstall, ko je grad prišel na Gallerjevo dedinjo Regino. Potem ko so leta 1817 izumrli riegersburški grofje Purgstall, je bilo 17 dedičev, tudi grofi Sauer, Lanthier in Stubenberger, leta 1822 ga je na javni dražbi kupil knez Johann Lichtensteinski. Grad je ostal v lasti knežje družine Liechtenstein, ki ga je po opustošenju leta 1945 rešila nadaljnjega razpadanja. Danes je v lasti stranske veje družine Lichtenstein, za katero kot edino plemiško hišo v Avstriji ne velja zakon o razlastitvi plemstva, ker imajo državljanstvo Kneževine Lihtenštajn. Od leta 2014 si Emanuel Liechtensteinski s svojo družino prizadeva za ohranjanje gradu.

Grad je zdaj med najbolj znanimi turističnimi znamenitostmi na Štajerskem. Na njem so tematske razstave (na primer lov na čarovnice). Med najbolj znanimi žrtvami poskusi dokazovanja čarovništva od 1673 do 1675 je bila Katharina Paldauf.

Območje gradu

Po strmem vzponu v neposredni bližini riegersburške župnijske cerkve je treba skozi vrata Steinkellertor, kmalu zatem pa še Cilli ali Burgertor. Po ozki poti se pride do napajališča za konje (Pferdeschwemme), nato do mogočnih vrat (Annentor) in po vzponu še do vrat Lichtenecker. Prva štiri grajska vrata so pripisana zidarskemu mojstru Bartholomeu Ebnerju in so bila zgrajena med letoma 1678 in 1690.

Skozi prostostoječa Piramidasta vrata (Pyramidentor) se po dolgi tlakovani poti pride do planote z vinogradi. To je podgradje, kjer so bili nekdanja orožarna in skladišča za živila ter urejen zunanji jarek. Lesen most vodi do Vaclavskih vrat (Wenzeltor) z bogato okrašenim portalom. V nišah sta ob straneh vrat kipa rimskih bogov Marsa in Belone. Pot je v nadaljevanju znana kot Oslovska pot (Eselsteig), strm vzpon nad pečino, ki se odpira na zunanje podgradje.

Poleg šestih vrat je skupno dvanajst bastijonov: bastijon svete Regine, svetega Mihaela, svetega Ksaverja, Marijin bastijon, Leopoldov, svetega Jožefa, svetega Antona, svetega Janeza, Katarinin bastijon in še trije. Nad obzidjem so na majhni ploščadi spominski mejniki, s ploščadi je dober razgled nad vinogradi. Približno 10 hektarjev velika površina je v lasti vinarjev iz regije.

Grad Kronegg

Visok grad v kompleksu se imenuje Kronegg. Je dvo- ali trinadstropen kompleks zgradb, ki obdajajo dve podolgovati dvorišči. Prevladuje arhitekturni slog od poznega baroka do pozne renesanse. Čez most, ki prečka drugi jarek, skozi portal se pride na prvo dvorišče trdnjave, ki je okrašena s stebri in arkadami. Prek drugega portala, okrašenega z raznimi grbi, vstopimo na dvorišče z vodnjakom, ki se imenuje Brunnenhof po leta 1640 narejenem in s kovanim železom okrašenem vodnjaku.

Poleg vhoda v visoki grad Kronegg stoji majhna kapelica. Znotraj Kronegga so na ogled sobe kneza, postelja znane graščakinje Gallerin, sobe s slikami, rimske sobe in sobe s turkerijami, Viteška dvorana, Bela dvorana, jedilnica in nekaj stopnišč.

Sokolarstvo

Zanimivo in veličastno je prikazovanje sokolarjenja.

Vinogradništvo

Na obsežnem območju desetih hektarjev znotraj grajskega obzidja pridelujejo vino Gallerin. Danes so vinogradi v zakupu okoliških vinogradnikov.

Dostop

Na severni strani je strmo dvigalo, lahko pa se gre peš. Čeprav je pot strma in naporna, še posebej poleti, dobi obiskovalec boljši občutek višine in stoletja razvoja gradu.

Oslovska pot je že nekaj časa zaprta, ker je bila njena uporaba nevarna, saj so nanjo zlivali odpadke stranišča, ki ga je "Gallerin" pogosto uporabljala za klepet s svojimi gosti.

Športni plezalci lahko uporabljajo zavarovano pot Leopold-ferato , vzpon težavnosti C, in dosežejo grad ob grajski krčmi.

Ob vznožju gradu je poleg parkirišča adrenalinski park.

• 

  Annentor

• 

  Napajališče za konje

• 

  Lichteneggertor

• 

  Visoki grad z vinogradi

• 

  Mejniki

• 

  Piramidasta vrata

• 

  Pot na grad

• 

  Vaclavska vrata

• 

  Okrasje in grbi nad glavnim vhodom (Vaclavska vrata, 1653)

• 

  Visoki grad Kronegg

• 

  Vstop na Oslovsko pot v predgradju

• 

  Skladišča

Literatura

• Othmar Pickl: Geschichte der Burg, der Pfarre und des Marktes Riegersburg. Selbstverlag der Marktgemeinde Riegersburg, Riegersburg 1987.
• Fritz Posch: Die Besiedlung und Entstehung des Landes Steiermark. In: Gerhard Pferschy (Hrsg.): Das Werden der Steiermark. Die Zeit der Traungauer. Festschrift zur 800. Wiederkehr der Erhebung zum Herzogtum. Verlag Styria, Graz u. a. 1980, ISBN 3-222-11281-9, (Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchives 10), S. 23–62.
• Kurt Woisetschläger, Peter Krenn: Dehio Handbuch – Die Kunstdenkmäler Österreichs: Steiermark (ohne Graz). Topographisches Denkmälerinventar, hrsg. vom Bundesdenkmalamt, Abteilung für Denkmalforschung. Verlag Anton Schroll. Wien 1982. ISBN 3-7031-0532-1, S. 402-404.

Zunanje povezave

• Offizielle Website der Riegersburg (betrieben von der Prinz Liechtenstein´schen Gutsverwaltung)
• Gradovi v Avstriji
• Die Riegersburg auf der Website des Tourismusverband Riegersburg
• Grad Riegersburg
• Photos von Wappen in architektonischem Zusammenhang: Die Riegersburg (mit ausführlicher Beschreibung)