Gentile da Fabriano

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Gentile da Fabriano
056 le vite, gentile da fabriano.jpg
Gentile da Fabriano, na portretu Giorgio Vasari
RojstvoGentile di Nicolò di Giovanni
okoli 1370
Fabriano[d]
Smrt1427({{padleft:1427|4|0}})
Rim[1]
NarodnostItalijan
Poklicslikar, freskant
Poznan poslikarstvo
Pomembnejša delaPoklon Treh kraljev
GibanjeMednarodna gotika

Gentile da Fabriano, italijanski slikar, * ok. 1370, Fabriano, Papeške države, † 1427, Rim, Papeške države

Znan je po svojem prispevku v mednarodnem gotskem slikarskem slogu. Delal je v različnih krajih osrednje Italije, večinoma v Toskani. Njegova najbolj znana dela so Poklon Treh kraljev iz Strozzijeve oltarne slike (1423) in Beg v Egipt.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Poklon Treh kraljev (1423)
Psevdoarabska pisava v Marijinem nimbu, detajl iz Poklona Treh kraljev (1423) Gentile da Fabriano; pisava je nadalje razdeljena na rozete, podobne tistim na mameluških jedeh,[2] izvedenih v pastiglia

Gentile se je rodil v ali blizu kraja Fabriano v sodobni deželi Marke. Njegova mati je umrla nekaj pred letom 1380, oče Niccolò di Giovanni Massi pa se je istega leta upokojil v samostanu, kjer je umrl leta 1385. O njegovem izobraževanju je malo znanega: eno njegovih prvih znanih del, Madona in otrok (ok. 1395–1400, zdaj v Berlinu) kaže vpliv severnoitalijanskega poznogotskega slikarstva.

Okoli leta 1405 je Gentile da Fabriano delal v Benetkah. Naslikal je tablo za cerkev Santa Sofia, ki je zdaj izgubljena; Jacopo Bellini je morda delal v njegovi delavnici. Med leti 1408 in 1409 je v Doževi palači naslikal fresko (danes izgubljeno), ki prikazuje pomorsko bitko med Benečani in Otonom III. V Benetkah je poznal Pisanella in morda Michelina da Besozza. V tem obdobju je izdelal naročila tudi za druga mesta, na primer njegovo Marijo in otroka za cerkev v Perugii.

V letih 1410–1412 je naslikal eno svojih prvih mojstrovin, poliptih Valle Romita (zdaj pri Pinakoteka Brera). V letih 1410–1411 je bil v Folignu, kjer je poslikal palačo Trinci. Leta 1414 se je preselil v Brescio, kjer je služil kondotjeru Pandolfu III. Malatesta in poslikal kapelo Broletto, delo, ki je danes večinoma izgubljeno. Spomladi 1420 je bil spet v Fabrianu.

Marijino kronanje, c. 1420

6. avgusta 1420 je bil v Firencah, kjer je naslikal svojo slavno oltarno podobo, na kateri je prikazan Poklon Treh kraljev (1423), zdaj v galeriji Uffizi in velja za eno mojstrovin mednarodnega gotskega sloga. Njegova druga dela v Firencah so Poliptih družine Quaratesi (maj 1425) in Priprošnjiški oltar. Junija in avgusta 1425 je bil v Sieni, kjer je naslikal Madono z otrokom, zdaj izgubljeno, za Palazzo dei Notai na trgu Piazza del Campo. Do oktobra je bil v Orvietu, kjer je v stolnici naslikal svojo fresko Madona in otrok. Leta 1427 je prispel v Rim, kjer mu je papež Martin V. naročil okrasitev ladje bazilike sv. Janeza v Lateranu, ki jo je Pisanello dokončal po njegovi smrti.

Znano je, da je Gentile umrl pred 14. oktobrom 1427. Običajno naj bi bil pokopan v cerkvi, ki se danes imenuje S. Francesca Romana v Firencah, vendar je njegov grob izginil; obstajajo dokazi, da je morda pokopan v cerkvi Santa Maria in Trastevere v Rimu, kraju svoje smrti.

V deželi Marke ni pustil nobenega dela, razen Madone z otrokom (negotov pripis) v Duomu v Sant'Angelo in Vado blizu Urbina. V Benetkah je tudi pustil eno sliko.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Mack, Rosamond E. (2001). Bazaar to Piazza: Islamic Trade and Italian Art, 1300–1600. University of California Press. ISBN 0-520-22131-1.
  • Gentile da Fabriano e l'altro Rinascimento, catalogo della mostra (italijanščina). Fabriano: Electa. 2006. Exposition lasting 21 April–23 July 2006.
  • Marcelli, Fabio (2005). Gentile da Fabriano (italijanščina). Silvana.
  • De Marchi, Andrea (1992). Gentile da Fabriano. Un viaggio nella pittura italiana alla fine del gotico (italijanščina). Federico Mottaobjavljeno 2006.
  • Łada, Justyna (2004). Obraz Maryi z Dzieciątkiem Gentile da Fabriano jako przykład typu Madonny (poljščina). Roczniki Humanistyczne KUL.


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]