Gentile da Fabriano

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Gentile da Fabriano
056 le vite, gentile da fabriano.jpg  *
Gentile da Fabriano, na portretu Giorgio Vasari
RojstvoGentile di Nicolò di Giovanni
okoli 1370
Fabriano[d]
Smrt1427({{padleft:1427|4|0}})
Rim[1]
NarodnostItalijan
Poklicslikar, freskant
Poznan poslikarstvo
Pomembnejša delaPoklon Treh kraljev
GibanjeMednarodna gotika

Gentile da Fabriano, italijanski slikar, * ok. 1370, Fabriano, Papeške države, † 1427, Rim, Papeške države

Znan je po svojem prispevku v mednarodnem gotskem slikarskem slogu. Delal je v različnih krajih osrednje Italije, večinoma v Toskani. Njegova najbolj znana dela so Poklon Treh kraljev iz Strozzijeve oltarne slike (1423) in Beg v Egipt.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Poklon Treh kraljev (1423)
Psevdoarabska pisava v Marijinem nimbu, detajl iz Poklona Treh kraljev (1423) Gentile da Fabriano; pisava je nadalje razdeljena na rozete, podobne tistim na mameluških jedeh,[2] izvedenih v pastiglia

Gentile se je rodil v ali blizu kraja Fabriano v sodobni deželi Marke. Njegova mati je umrla nekaj pred letom 1380, oče Niccolò di Giovanni Massi pa se je istega leta upokojil v samostanu, kjer je umrl leta 1385. O njegovem izobraževanju je malo znanega: eno njegovih prvih znanih del, Madona in otrok (ok. 1395–1400, zdaj v Berlinu) kaže vpliv severnoitalijanskega poznogotskega slikarstva.

Okoli leta 1405 je Gentile da Fabriano delal v Benetkah. Naslikal je tablo za cerkev Santa Sofia, ki je zdaj izgubljena; Jacopo Bellini je morda delal v njegovi delavnici. Med leti 1408 in 1409 je v Doževi palači naslikal fresko (danes izgubljeno), ki prikazuje pomorsko bitko med Benečani in Otonom III. V Benetkah je poznal Pisanella in morda Michelina da Besozza. V tem obdobju je izdelal naročila tudi za druga mesta, na primer njegovo Marijo in otroka za cerkev v Perugii.

V letih 1410–1412 je naslikal eno svojih prvih mojstrovin, poliptih Valle Romita (zdaj pri Pinakoteka Brera). V letih 1410–1411 je bil v Folignu, kjer je poslikal palačo Trinci. Leta 1414 se je preselil v Brescio, kjer je služil kondotjeru Pandolfu III. Malatesta in poslikal kapelo Broletto, delo, ki je danes večinoma izgubljeno. Spomladi 1420 je bil spet v Fabrianu.

Marijino kronanje, c. 1420

6. avgusta 1420 je bil v Firencah, kjer je naslikal svojo slavno oltarno podobo, na kateri je prikazan Poklon Treh kraljev (1423), zdaj v galeriji Uffizi in velja za eno mojstrovin mednarodnega gotskega sloga. Njegova druga dela v Firencah so Poliptih družine Quaratesi (maj 1425) in Priprošnjiški oltar. Junija in avgusta 1425 je bil v Sieni, kjer je naslikal Madono z otrokom, zdaj izgubljeno, za Palazzo dei Notai na trgu Piazza del Campo. Do oktobra je bil v Orvietu, kjer je v stolnici naslikal svojo fresko Madona in otrok. Leta 1427 je prispel v Rim, kjer mu je papež Martin V. naročil okrasitev ladje bazilike sv. Janeza v Lateranu, ki jo je Pisanello dokončal po njegovi smrti.

Znano je, da je Gentile umrl pred 14. oktobrom 1427. Običajno naj bi bil pokopan v cerkvi, ki se danes imenuje S. Francesca Romana v Firencah, vendar je njegov grob izginil; obstajajo dokazi, da je morda pokopan v cerkvi Santa Maria in Trastevere v Rimu, kraju svoje smrti.

V deželi Marke ni pustil nobenega dela, razen Madone z otrokom (negotov pripis) v Duomu v Sant'Angelo in Vado blizu Urbina. V Benetkah je tudi pustil eno sliko.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Mack, Rosamond E. (2001). Bazaar to Piazza: Islamic Trade and Italian Art, 1300–1600. University of California Press. ISBN 0-520-22131-1.
  • Gentile da Fabriano e l'altro Rinascimento, catalogo della mostra (italijanščina). Fabriano: Electa. 2006. Exposition lasting 21 April–23 July 2006.
  • Marcelli, Fabio (2005). Gentile da Fabriano (italijanščina). Silvana.
  • De Marchi, Andrea (1992). Gentile da Fabriano. Un viaggio nella pittura italiana alla fine del gotico (italijanščina). Federico Mottaobjavljeno 2006.
  • Łada, Justyna (2004). Obraz Maryi z Dzieciątkiem Gentile da Fabriano jako przykład typu Madonny (poljščina). Roczniki Humanistyczne KUL.


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]