François Hollande

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
François Hollande
Portret
Predsednik Francije
Na položaju
15. maj 2012 – 14. maj 2017
PremierJean-Marc Ayrault
Manuel Valls
PredhodnikNicolas Sarkozy
NaslednikEmmanuel Macron
So-princ Andore
Na položaju
15. maj 2012 – 14. maj 2017
Serving with Joan Enric Vives Sicília
PremierAntoni Martí
Gilbert Saboya Sunyé (v.d.)
Antoni Martí
NadomestniSylvie Hubac
Thierry Lataste
PredhodnikNicolas Sarkozy
NaslednikEmmanuel Macron
Svet Corrèzeja
Na položaju
20. marec 2008 – 15. maj 2012
PredhodnikJean-Pierre Dupont
NaslednikGérard Bonnet
Sekretar socialistične stranke
Na položaju
27. november 1997 – 27. november 2008
PredhodnikLionel Jospin
NaslednikMartine Aubry
Župan Tulleja
Na položaju
17. marec 2001 – 17. marec 2008
PredhodnikRaymond-Max Aubert
NaslednikBernard Combes
poslanec francoskega parlamenta
za vol. okr. Corrèze's 1
Na položaju
12. junij 1997 – 15. maj 2012
PredhodnikRaymond-Max Aubert
NaslednikSophie Dessus
Na položaju
12. junij 1988 – 17. maj 1993
Predhodnikprop. zastopstvo
NaslednikRaymond-Max Aubert
Član Evropskega parlamenta
za Francijo
Na položaju
20. julij 1999 – 17. december 1999
Predhodnikprop. zastopstvo
NaslednikAnne Ferreira
Osebni podatki
RojstvoFrançois Gérard Georges Nicolas Hollande
12. avgust 1954({{padleft:1954|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:12|2|0}})[1][2][…] (68 let)
Rouen[1]
Politična strankaSocialistična stranka
PartnerjiSégolène Royal (1978–2007)
Valérie Trierweiler (2007–14)
Julie Gayet (since 2014)
OtrociThomas
Clémence
Julien
Flora
BivališčeÉlysée Palace
Alma materPantheon-Assas University
HEC Paris
Sciences Po
École nationale d'administration
Poklicdržavnik
PodpisFrançois Hollande signature.svg
Spletna stranfrancoishollande.fr

François Gérard Georges Nicolas Hollande (francoska izgovorjava: ​[fʁɑ̃swa ɔlɑ̃d]), francoski politik, * 12. avgust 1954, Rouen, Francija.

Hollande je bil od leta 2012 do leta 2017 Predsednik Francije. Med letoma 1997 in 2008 je bil glavni sekretar francoske Socialistične stranke, med letoma 2001 in 2008 župan Tulleja in predsednik sveta Corrèzeja med letoma 2008 in 2012. Dvakrat je bil izvoljen v francoski parlament v 1. volilnem okraju Corrèzeja, med letoma 1988 in 1993 ter 1997 in 2012.

Hollande je bil rojen v Rouenu in odraščal v Neuilly-sur-Seine. Svojo politično kariero je začel kot posebni svetovalec novoizvoljenega predsednika Françoisa Mitterranda, pa je bil kot vladni predstavnik uslužbenec Maxa Galla. Poslanec državnega zbora je postal leta 1988 in bil leta 1997 izvoljen za prvega sekretarja Stranke socialistov (PS). Po regionalnih volitvah leta 2004, na katerih je PS zmagala, je bil Hollande naveden kot potencialni predsedniški kandidat, vendar je odstopil kot prvi sekretar in pristal, da bo leta 2008 zamenjal Jean-Pierra Duponta na mestu predsednika generalnega sveta Corrèzeja. Leta 2011 je Hollande napovedal, da bo kandidiral na primarnih volitvah za nominacijo za predsedniškega kandidata Stranke socialistov; na strankarski ravni je premgala Martine Aubry in bil 6. maja 2012 v drugem krogu izvoljen za predsednika države z 51,6 % glasov, pri čemer je premagal takratnega predsednika Nicolasa Sarkozyja.

Med svojim mandatom je Hollande legaliziral istospolne poroke s sprejetjem zakona št. 344, reformiral delovno zakonodajo in programe kreditnega usposabljanja, umaknil bojne enote, prisotne v vojaški intervenciji v Afganistanu,[4][5] in s francosko-nemško pogodbo sklenil direktivo EU o zaščiti živali pri laboratorijskih raziskavah. Hollande je vodil državo v času terorističnih napadov v Parizu januarja in novembra 2015 ter napadu s tovornjakom v Nici leta 2016. Bil je glavni zagovornik obveznih migrantskih kvot EU in Natovega vojaškega posredovanja leta 2011 v Libiji. Prav tako je z odobritvijo Varnostnega sveta Združenih narodov v Mali in Srednjeafriško republiko poslal vojake, da bi stabilizirali državi; dve operaciji sta bili večinoma neuspešni. Hollande je povzročil polemiko med svojo levo volilno bazo zaradi svoje podpore posredovanju pod vodstvom Savdske Arabije v Jemnu.[6][7][8]

Pariz je leta 2015 gostil konferenco Združenih narodov o podnebnih spremembah, prav tako so uspela Hollandova prizadevanja, da bi Pariz gostil poletne olimpijske igre 2024. Kljub temu se je soočal z rastjo brezposelnosti do 10 % in domačimi težavami, zlasti v času njegovega mandata zaradi terorizma. Tudi to je botrovalo, da je na koncu postal najbolj nepriljubljen vodja države pod peto republiko.[9][10] 1. decembra 2016 je napovedal, da ne bo kandidiral za vnovično izvolitev na predsedniških volitvah 2017, za katere so ankete kazale na njegov poraz v prvem krogu.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Record #123636205 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. podatkovna baza Sycomore
  3. Brockhaus Enzyklopädie
  4. Chrisafis, Angélique (13 January 2013). "Mali: high stakes in 'Hollande's war'". The Guardian. London. Pridobljeno dne 2 February 2013.
  5. Fouquet, Helene (26 January 2012). "Socialist Hollande Pledges Tax Breaks End, Eased Pension Measure". Bloomberg. Pridobljeno dne 6 May 2012.(zahtevana naročnina)
  6. "EU must be firm on 'hard' Brexit, says Hollande" (angleščina). Sky News. 7 October 2016. Pridobljeno dne 2016-12-04.
  7. Chrisafis, Angelique (2016-10-07). "UK must pay price for Brexit, says François Hollande". The Guardian (angleščina). ISSN 0261-3077. Pridobljeno dne 2016-12-04.
  8. Horobin, William (2016-12-01). "French President François Hollande Says He Won't Run for Re-Election". The Wall Street Journal. ISSN 0099-9660. Pridobljeno dne 2016-12-04.
  9. Chrisafis, Angelique (2013-10-29). "François Hollande becomes most unpopular French president ever". The Guardian (angleščina). ISSN 0261-3077. Pridobljeno dne 2016-12-04.
  10. "Nearly 90 percent of the French now disapprove of their president". The Washington Post. Pridobljeno dne 2016-12-04.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]