Faliskijščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Faliskijščina
Athena Poseidon Louvre CA7426.jpg
Faliskijska vaza
Materni jezik antična Italija
Področje Lacij
Izumrl okoli 150 pr.n.št
Pisava faliskijska abeceda, etruščanska abeceda in latinica
Jezikovne kode
ISO 639-3 xfa
Seznam Linguist
xfa
Glottolog fali1291[1]
{{{mapalt}}}

Faliskijščina je izumrl jezik antične Italije. Skupaj z latinščino predstavlja latinsko-faliskijsko jezikovno vejo italskih jezikov. Govorilo ga je italsko železnodobno ljudstvo Faliski (lat. Falisci).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Faliski so živeli so v kraju Falerii Veteres (današnja Civita Castellana), na desnem bregu Tibere, severno od Rima in Lacija, na etruščanskem ozemlju. Tesno so bili povezani z Latinci. Ko so Rimljani leta 241 pr. n. št. zavzeli Falerii, so mesto porušili in prebivalce naselili v mestu Falerii Novi. Tam se je hitro udomačila latinščina, vendar je ohranila nekaj posebnosti, ki kažejo na vpliv etruščanskega jezika.

Napisi[uredi | uredi kodo]

Najstarejši faliskijski napisi so iz 6. stoletja pr. n. št., vendar so za razlago dokaj težavni.

Najbolj znan je napis na vinski čaši iz kraja Falerii Veteres, iz katerega je tudi očitna podobnost faliskijščine z latinščino:

  • faliskijsko: foied.uino.pipafo.cra.carefo
  • latinsko: hodie vinum bibam, cras carebo
  • (slovensko: danes bom pil vino, jutri ga ne bom imel več)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Nordhoff, Sebastian; Hammarström, Harald; Forkel, Robert; Haspelmath, Martin, ur. (2013). "Faliscan". Glottolog. Leipzig: Max Planck Institute for Evolutionary Anthropology. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Babič, Matjaž. Zgodovinsko glasoslovje in oblikoslovje latinskega jezika. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2004.
  • Baldi, Philip. The Foundations of Latin. Berlin, New York: Mouton de Gruyter, 1999.
  • Leksikon Antika, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

- v angleščini:

- v španščini: