Brglez
| Brglez | ||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
.jpg) Odrasli samec
| ||||||||||||||||
| Ohranitveno stanje taksona | ||||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||||
| ||||||||||||||||
| Sitta europaea Linnaeus, 1758 |
Brglez (znanstveno ime Sitta europaea) je ptica pevka iz družine brglezov.
Prisoten je po vsej Evropi, razen na skrajnem severu. Znan je po sunkovitih gibih in izvrstnih plezalnih sposobnostih, med drugim lahko pleza tudi z glavo navzdol.
Telesne značilnosti[uredi | uredi kodo]
Evroazijski brglez je dolg 13,5–15 cm z razponom kril od 16–18 cm in okvirno tehta 20–24 g.[2] Takoj ga lahko prepoznamo po spotegnjeni obliki zaradi dolge glave in kljuna. Zgoraj je modrosiv, spodaj oranžno drap in izrazito črno očesno progo. Rep je kratek in raven, krila sive barve pa so zaobljene. Samec, samica in mladiči so med seboj zelo podobni.
Po telesnih značilnostih je podoben skalnemu brglezu.
Gnezdenje[uredi | uredi kodo]
Gnezdijo v naravnih drevesnih duplinah, tudi v starih duplih detlov. Vhod vanje obzidajo z blatom, velikost luknje na začetku pa je ravno tolikšna, da lahko gre večkrat notri in ven, ko je blato še vlažno, in jo s tem tudi oblikuje do premera 32 mm. Najverjetnejši razlog za to je preprečevanje prevzema gnezda večjih ptic, kot so škorci. Gnezdo je rahel kup koščkov lesa in drevesnega lubja. Ima eno ali dve legli s 6-9 belimi jajci[3] z rdečimi pegami, v času od meseca aprila do maja. Mladiči so gnezdomci in valjenci, vzletijo pa po 23-25 dneh.
[uredi | uredi kodo]
Živi v glavnem po vsej Evropi, Turčiji, na Kavkazu in večjem delu azijskega dela Rusije, odsotni so le na severu Skandinavije in na Irskem. Je prebivalec listnatih in mešanih gozdov, živih mej, vrtov, sadovnjakov ter parkov. Evropsko populacijo ocenjujejo na 6–8 milijonov gnezditvenih parov, od tega jih je 130.000 v Veliki Britaniji, večinoma v Angliji in Walesu.[4]
Je izredno spreten plezalec, ki edini od slovenskih ptic lahko pleza v vse smeri, tudi z glavo navzdol.
Zimo preživijo v parih v svojih teritorijih. Pogosto se združujejo v jate skupaj z velikimi sinicami in dolgoprstimi plezalčki. V povprečnem spomladanskem dnevu svoj čas večinoma porabi za iskanje hrane, počitek in petje. Oglaša se prek vsega leta, pri čemer je petje, podobno cikovtu, ponavljajoči chit-chit-chit-chit ali vivivi, klici so pa žvižgajoči tui-tui-tui. Dejaven je samo podnevi.
Prehrana[uredi | uredi kodo]
Pri iskanju hrane evroazijski brglez pretakne vse špranje, v katerih išče pajke in žuželke. Od jeseni naprej zbira lešnike, želode in žir. Zagozdi jih v primerno luknjo in jih nato odpira z močnim kljunom, pri čemer lahko glasno kljuvanje zamenjamo z detlovim. Nekaj hrane spravi v primerne špranje za poznejše čase, najpogosteje za lubjem okoliških dreves. So tudi pogosti obiskovalci krmišč, kjer jedo orehova jedrca ali surove neslane arašide, sončnična semena in ptičje pogače. Priljubljena hrana je tudi mast, namazana na drevesno deblo.
Opombe[uredi | uredi kodo]
- ↑ BirdLife International (2008). Sitta europaea . Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst 2008. IUCN 2008. Pridobljeno: 1.8.2009.
- ↑ British Garden Birds - Nuthatch (Britanske vrtne ptice - Brglez). Pridobljeno 2007-08-20. (angleško)
- ↑ Na http://www.garden-birds.co.uk/birds/nuthatch.htm je navedeno število jajc celo od 4-13.
- ↑ Birdguides - Nuthatch (Ptičji vodniki - Brglez) Arhivirano 2007-09-23 na Wayback Machine.. Pridobljeno 2007-08-20. (angleško)
Viri[uredi | uredi kodo]
- Burton, Robert (2005) [2003]. Življenje s ptiči. Kranj: Narava. str. 191. COBISS 217880064. ISBN 961-91407-3-7.
- Trilar, Tomi; Vrezec, Al (2004). Gozdne ptice Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga. str. 113. COBISS 128092928. ISBN 86-11-16656-6.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
- Splošen opis na birdguides.com Arhivirano 2010-12-27 na Wayback Machine. (angleško)
- Izčrpen opis s statističnimi podatki na British Garden Birds (angleško)
