Esencialna maščobna kislina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Esencialne maščobne kisline so večkrat nenasičene maščobne kisline, ki so nujno potrebne za normalno delovanje človeškega organizma in jih telo ne more proizvesti samo, zato jih moramo prejeti s hrano. Te maščobne kisline so nutritivne verige ogljikov z dvema ali več dvojnimi vezmi, lokacije le teh pa so izredno pomembne. Če štejemo od konca, pri čemer uporabljamo grško črko omega (ta pomeni konec), ima omega-3 eno od svojih dvojnih vezi na tretjem atomu od zadnjega ogljika, omega-6 pa ima dvojno vez na šestem atomu od končnega ogljika.

Poznamo dve skupini esencialnih maščobnih kislin, in sicer omega-3 maščobne kisline in omega-6 maščobne kisline. Med prvimi je najpomembnejša linolenska, med drugimi pa linolna kislina.

Kje se nahajajo?[uredi | uredi kodo]

Omega-3 nenasičene maščobne kisline se nahajajo v morskih živalih, školjkah in nekaterih rastlinah. Z omega-3 so bogate: tune, sardine, losos, postrvi in ostrige, omega-6 pa najdemo predvsem v oljih suhozemnih rastlin, kot so koruzno, sončnično olje, olje repne ogrščice.

Ko so jih leta 1923 odkrili kot pomembna hranila, so jih sprva poimenovali vitamin F.

Vloga[uredi | uredi kodo]

V organizmu opravljajo esencialne maščobne kisline številne vloge:

Razmerje med omega-6 in omega-3 maščobnimi kislinami v prehrani[uredi | uredi kodo]

Ugodno razmerje n-6/n-3 maščobnih kislin (MK) naj bi bilo med 5:1 in 10:1. Pred letom 1800 je bilo njihovo razmerje celo okoli 1:1, potem pa se je bistveno povečevala tako količina zaužitih celokupnih maščob kot tudi n-6 maščobnih kislin. Razmerje se je med drugim poslabšalo zaradi povečane porabe rastlinskih olj, ki so zelo bogata z n-6 MK, predvsem linolno kislino (18:2,n-6), in obenem z manjšo porabo živil, bogatih z n-3 MK (ribe, ribja olja, sojino in ogrščično olje). Tako je v razvitih državah prišlo razmerje že na 14:1 do 20:1.

Pomen razmerja n-6/n-3 maščobnih kislin pri kardiovaskularnih in drugih kroničnih boleznih[uredi | uredi kodo]

Ugotovljeno je bilo, da prekomerne količine zaužitih n-6 maščobnih kislin in povišano razmerje n-6/n-3 MK lahko pospešijo razvoj različnih bolezni, kot so kardiovaskularne, vnetne in avtoimunske bolezni ter rak. Nasprotno pa povečan vnos n-3 MK in znižano razmerje n-6/n-3 MK delujejo zaviralno na patogenezo teh bolezni. Optimalno razmerje in učinkovite količine n-3 MK pri sekundarnem preprečevanju bolezni ter njihovih zapletov pa so odvisni od več dejavnikov, predvsem od vrste in stopnje bolezni ter genetske predispozicije posameznika.[1]

Podaljševanje in desaturacija večkrat nenasičenih n-6 in n-3 maščobnih kislin.

Omega-3 maščobne kisline pri vnetju in vnetnih boleznih[uredi | uredi kodo]

Pri vnetju kot mediatorji sodelujejo tudi eikozanoidi. Eikozanoidi so zgrajeni iz dolgoverižnih maščobnih kislin z 20 C atomi. Vnetne celice značilno vsebujejo velik delež arahidonske kisline (AA; 20:4,n-6) in manj ostalih maščobnih kislin z 20 C atomi (EPA), zato je substrat za sintezo eikozanoidov običajno AA.

Vpliv EPA in DHA na sintezo eikozanoidov[uredi | uredi kodo]

Uživanje dolgoverižnih n-3 MK (EPA in DHA) povzroči zvečan privzem teh MK v fosfolipidne plasti celične membrane. Medtem ko so eikozanoidni produkti EPA-e večinoma biološko neaktivni, se iz AA lahko sintetizirajo aktivni tromboksan A2, prostaglandini in levkotrieni. Celice z večjo vsebnostjo DHA in EPA proizvajajo manj inflamatornih eikozanoidov in tako se zmanjša lokalno in sistemsko vnetje. Poleg tega naj bi tudi razpadni produkti EPA delovali antiinflamatorno.[2] Študije so potrdile povezavo med n-3 MK in vnetjem ter pokazale, da uživanje 2,7g ali več EPA na dan zmanjša produkcijo PGE2.[3] Študija na ljudeh, ki so jim k prehrani 4 tedne dodajali olje lanenih semen ali ribje olje, je pri lanenem olju pokazala 30%, pri ribjem pa kar 74-80% zmanjšanje nastajanja vnetnih citokinov.[4] Ugotovili so tudi, da so tovrstni učinki boljši pri uporabi dolgoverižnih n-3 MK kot pri n-3 MK z 18C, kjer so za pretvorbo v dolgoverižne oblike potrebni ustrezni encimi.

Ribje olje in revmatoidni artritis[uredi | uredi kodo]

Narejene so bile randomizirane, placebo kontrolirane, dvojno slepe študije, kjer so pacientom 1-12 mesecev k prehrani dodajali 1-7g (večini 3,5g) ribjega olja. Od 17 študij jih je 16 poročalo o izboljšanju vsaj 2 kliničnih rezultatov in 6 o izboljšanju vsaj 4 kliničnih rezultatov.[5] Analize so pokazale, da dolgoverižne n-3 MK pozitivno vplivajo na klinične rezultate pri revmatoidnem artritisu.[6][7] Izboljšanje se po navadi pokaže po 12 tednih uporabe ribjega olja pri vnosu najmanj 3g EPA in DHA dnevno.[8]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Simopoulos AP.The importance of the omega-6/omega-3 fatty acid ratio in cardiovascular disease and other chronic diseases.Experimental Biology and Medicine.2008;233(6):674-688.
  2. ^ Serhan CN, Arita M, Hong S, Gotlinger K. Resolvins, docosatrienes and neuroprotectins, novel omega-3 derived mediators, and their endogenous aspirin-triggered epimers. Lipids. 2004;39:1125-1132.
  3. ^ Healy DA, Wallace FA, Miles EA, et al. Effect of low-to-moderate amounts of dietary fish oil on neutrophil lipid composition and function. Lipids. 2000;35:763-768.
  4. ^ Caughey GE, Mantzioris E, Gibson RA, Cleland LG, James MJ. The effect on human tumor necrosis factor alpha and interleukin 1 beta production of diets enriched in n-3 fatty acids from vegetable oil or fish oil. Am J Clin Nutr. 1996;63:116-122.
  5. ^ Calder P. Omega-3 fatty acids and inflammation: Impact on heart disease, irritable bowel syndrome and asthma. Presented at the omega-3 fatty acids: Recommendations for therapeutics and prevention symposium. May 21, 2005. New York.
  6. ^ Fortin PR, Lew RA, Liang MH et al. Validation of a meta-analysis: The effects of fish oil in rheumatoid arthritis. J Clin Epidemiol. 1995;48:1379-1390.
  7. ^ MacLean CH, Mojica WA, Morton SC, et al. Effects of omega-3 fatty acids on inflammatory bowel disease, rheumatoid arthritis, renal disease, systemic lupus erythematosus and osteoporosis. Evidence Report/Technical Assessment no. 89. AHQR Publication no. 04-E012-2, Agency for Healthcare Research and Quality, Rockville, Md; 2004.
  8. ^ Kremer JM. N-3 fatty acid supplements in rheumatoid arthritis. Am J Clin Nutr. 2000;71:349S-351S.