Eno samo je potrebno

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Eno samo je potrebno  
AvtorNikolaj Jeločnik
Naslov izvirnikaEno samo je potrebno : dramski oratorij
DržavaArgentina
Jezikslovenščina
ZaložnikBaragovo misijonišče
Datum izida1955
Žanrdrama
Vrsta medijarevija
Knjiga je del zbirke/serije
SerijaKatoliški misijoni
Klasifikacija
COBISS ID244397568
UDK27-76

929 Baraga F. I.

783

Nikolaj Jeločnik je dramo objavil leta 1955 v Buenos Airesu. Zgodba se godi na Kranjskem, na Dunaju in ob Gornjem Michiganu v ZDA.[1]

OSEBE[uredi | uredi kodo]

  • Irenej Friderik Baraga
  • Katarina Jožefa Baraga, njegova mati
  • Brumgarten, Baragov prijatelj iz dunajskih let
  • Derganc, dekan v Metliki
  • Slatner, protestantski pastor ob Veliki reki
  • Newagon, Otovan
  • Nšo-Rdeči Lokvanj, Čipevka
  • Gašper Schulte, Baragov strežaj
  • Angel varuh Baragov
  • Trije duhovi teme
  • Razlagalec
  • Kantor
  • Zbor
  • Plesni zbor

Glasba: Gallus, Bach, Osana.

Povzetek[uredi | uredi kodo]

Prolog[uredi | uredi kodo]

Zbor, Kantor in Razlagalec uvajajo oratorij z besedami iz Svetega pisma.

1.[uredi | uredi kodo]

Baraga v smrtni stiski premišljuje svoje življenje. Zbor in Razlagalec ga pozoveta, naj izpriča dela, ki jih je Bog storil po njem v svojo slavo in v čast vesoljne Cerkve.

2.[uredi | uredi kodo]

Baraga kot deček na trebanjskem gradu. V pogovoru z materjo se oblikuje misel poslanstva. Mati želi, da bi se njen sin posvetil Bogu.

3.[uredi | uredi kodo]

Baraga kot študent na Dunaju. Že odločenega za svetno življenje ga vabi Gospodov klic. Baraga se odloči za duhovski stan.

4.[uredi | uredi kodo]

Kaplanovanje v Metliki. Prvi konflikti s predstojniki zaradi Dušne paše, križevega pota v metliški cerkvi. Baraga obide misel na misijonarsko delo med izseljenci in Indijanci, ne more prenesti bolečine, da se tisoči izgubljajo, ker nimajo duhovnika. Spozna, da je to božji klic in prosi škofa za dovoljenje.

5.[uredi | uredi kodo]

Baraga se težko poslavlja od svojih ovčic, a mora slediti božjemu klicu. Dekan terja, naj poravna dolgove, ki jih je naredil za cerkev. Baraga nima drugega kot suknjo na sebi, to ponudi. Ljudstvo je tako ogorčeno, da se dekan umakne. Baraga blagoslovi vse in se poda na pot.

6.[uredi | uredi kodo]

Indijanci ob Veliki reki častijo svoje duhove teme, ki zahtevajo človeške žrtve. A njihove zahteve preglasi glas zvonov, pojavi se Baraga, za njim trije Indijanci nosijo kriz, ki doživi zmagoslavje in počastitev.

7.[uredi | uredi kodo]

Beli trgovci, ki Indijance goljufajo in jih uničujejo z žganjem, hočejo Baraga izgnati. Slatner nahujska nanj pijanega Newagona, ki mu je umrla žena, on pa dolži Baraga, da jo je zastrupil. Naščuvani Indijanci grozijo »črni suknji«. Baraga se zaobljubi, da se do smrti ne dotakne alkohola, in prebedi noč v molitvi. Newagon se skesa. K Veliki reki je prišel nov duhovnik, Baraga bo odšel k Čipevcem, Newagon pa priseže, da bo šel z njim, skrbel zanj in bedel nad njim kakor nad očetom.

8.[uredi | uredi kodo]

Razlagalec, Zbor in Kantor zmagoslavno oznanjajo Baragova misijonska dela: kraje, kjer je deloval med Indijanci, knjige, ki jih je napisal, imena slovenskih in drugih misijonarjev, ki jih je vodil njegov zgled.

9.[uredi | uredi kodo]

Apostolski vikariat ob Gornjem Michiganu je potrjen, Baraga postane škof. Tudi to breme ponižno vzame nase, čeprav misli, da ni vreden. Izbere si škofovski grb in vanj vpiše svoje geslo: Unum est necessarium.

10.[uredi | uredi kodo]

Baraga zboli. Na smrt bolnega ga zvesti Indijanci nesejo blagoslovit temeljni kamen nove cerkve. Na poti s priprošnjo ozdravi bolnega indijanskega otroka.

Epilog[uredi | uredi kodo]

Umirajoči Baraga se spominja materinih besed o miru po dobro opravljenem delu. Zvesti služabnik Gašper škofu zatisne oči, angeli spremljajo svetniško dušo v nebo. Zbor mogočno prepeva hvalnico, zmagoslavno donijo zvonovi in trombe.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Obnova citirana po: Alenka Goljevšček: Nikolaj Jeločnik. Taras Kermauner, Sveta vojna: Dramatika slovenske politične emigracije 1. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1997. 19 in 20.

(COBISS)

Viri[uredi | uredi kodo]

Taras Kermauner: Sveta vojna: Dramatika slovenske politične emigracije 1. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1997. (COBISS)