Pojdi na vsebino

Elizabeta Poljska

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Elizabeta Poljska
Domnevna upodobitev kraljice Elizabete na sklepniku v Hetmanski hiši v Krakovu
Kraljica žena Ogrske
Tenure1320–1342
Rojstvo1305
neznano
Smrt29. december 1380
Budim
ZakonecKarel I. Ogrski
PotomciLudvik I. Ogrski
Andrej, vojvoda Kalabrije
Štefan, vojvoda Slavonije
Karel
Ladislav
RodbinaPjasti
OčeVladislav I. Poljski
MatiJadviga Velikopoljska

Elizabeta Poljska (poljsko Elżbieta, madžarsko Erzsébet) je bila po poroki z ogrskim kraljem Karlom I. od leta 1320 do 1342 kraljica žena Ogrske in med vladanjem njenega sina Ludvika I. od leta 1370 do 1376 regentka Poljske, * 1305, † 29. december 1380

Življenje

[uredi | uredi kodo]

Poreklo

[uredi | uredi kodo]

Elizabeta je bila iz poljske kraljeve družine Pjastov, hčerka Vladislava I. Kratkega, vojvode Kujavije in poznejšega poljskega kralja,[1] in Jadvige Velikopoljske. Bila je sestra Kazimirja III. Poljskega, ki je umrl leta 1370.

Kraljica žena

[uredi | uredi kodo]
Elizabetina poroka s Karlom Robertom Ogrskim

S Karlom Robertom Ogrskim se je poročila 6. julija 1320.[1] Bila je njegova četrta žena.[1] Poroka je imela politično ozadje in naj bi okrepila zavezništvo med Poljsko in Ogrsko.

Domneva se, da Karel iz dveh prejšnjih zakonov ni imel preživelih otrok, ali vsaj preživelih sinov. Za Karlovo prvo ženo Marijo Bitomsko velja, da je bila neplodna, vendar velja tudi to, da je rodila dve hčerki: Katarino in Elizabeto. Drugi so prepričani, da sta bili dekleti hčerki kraljice Elizabete.

Medtem ko je bila Elizabeta še na ogrskem dvoru, velja za prvo, ki je Evropi in zahodnemu svetu predstavila parfum, takrat znan kot ogrska voda.

Kraljica mati

[uredi | uredi kodo]

Po smrti moža Karla Roberta je Elizabeth želela dobro poročiti svojega najstarejšega preživelega sina Ludvika. Zaročila ga je z Margareto Češko, hčerko Karla IV., cesarja Svetega rimskega cesarstva.[2] Poročila sta se leta 1342. Zakon ni obstal, saj je sedem let po poroki takrat štirinajstletna Margareta umrla.

Ludvik je zdaj potreboval novo ženo, ki bi mu rodila dediča. Leta 1353 se je poročil z Elitabeto Kotromanić, hčerko bosanskega bana Štefana II. Kotromanića.

Elizabetin brat Kazimir III. je bil poročen kar štirikrat, vendar so vsi zakoni ostali brez preživelih sinov. Kralj je zato za svojega naslednika imenoval Elizabetinega sina Ludvika, s čimer sta se Ogrska in Poljska združili pod enim monarhom.

Elizabetin drugi preživeli sin Andrej se je poročil z Ivano I. Neapeljsko. Andrej je želel postati kralj Neaplja in vladati skupaj s svojo ženo, vendar je Ivana to zavrnila. Papež Klemen VI. je odobril Ivanino prošnjo, da bi bila kronana samo ona. V strahu za svoje življenje je Andrej pisal svoji materi, da bo kmalu pobegnil iz kraljestva. Mati je intervenirala in pred vrnitvijo na Ogrsko podkupila papeža, da je razveljavil svojo odločitev in dovolil Andrejevo kronanje. Sinu je podarila prstan, ki naj bi ga varoval pred smrtjo z rezilom ali strupom, in se z lažnim občutkom varnosti vrnila na Ogrsko. Prstan ga ni varoval, saj je bil kmalu zatem umorjen z zadavljenjem.

Regentka

[uredi | uredi kodo]

Ludvik je bil med letoma 1370 in 1375 odsoten s Poljske. Elizabeto so imenovali za regentko, da bi jo na eleganten način odstranili z njenega ogrskega dvora. Poljaki so sovražili plačevanje davkov in se radi prepirali med seboj in z dvorom, zlasti z gospodovalno Elizabeto. Njeno regentstvo se je izkazalo za neuspešno, ne glede na njeno poljsko poreklo. Leta 1376 so Poljaki pobili 160 njenih ogrskih telesnih stražarjev in Elizabeta je pobegnila na Ogrsko, da ne bi ubili tudi nje. Ludvik se je spravil z uporniki in na njen račun okrepil svojo oblast.

Po regentstvu in vrnitvi na Ogrsko je Elizabeta svoja zadnja leta preživela v samostanu blizu Budima, kjer je napisala svojo oporoko. Želela je, da jo pokopljejo v samostanu reda svete Klare v Starem Budimu. Denar in imetje je prepustila svoji družini. Ludviku je zapustila več zlatih posod, snahi Elizabeti Kotromanić Budimski grad, vnukinji Mariji zlat venec, vnukinji Jadvigi venec iz lilij in nečakinji Hedviki prstan. Denar je zapustila tudi nekaterim cerkvam.

Otroci

[uredi | uredi kodo]
  • Karel (1321)
  • Ladislav (Beograd, 1. november 1324 – 24. februar 1329)
  • Ludvik I. Ogrski (1326–1382)[1]
  • Andrej, vojvoda Kalabrije (1327–1345)[1]
  • Štefan, vojvoda Slavonije (1332–1354)[1]
  • Katarina (u. 1355)
  • Elizabeta (u.1367), poročena z Boleslavom Opolskim

Predniki

[uredi | uredi kodo]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Konrad I. Mazovijski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Kazimir I. Kujavijski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Agafija Ruska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Vladislav I. Poljski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Kazimir I. Opolski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Eufrozina Opolska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Viola Bolgarska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Elizabeta Poljska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Vladislav Odonič
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Boleslav Pobožni
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Jadviga
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Jadviga Velikopoljska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Béla IV. Ogrski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Jolenta Poljska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Marija Laskarina
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 


Zapuščina

[uredi | uredi kodo]
Relikvatij Svetišče Elizabete Poljske, pripisano Jeanu de Touylu, ok. 1350

Kraljica je bila priznana pokroviteljica umetnosti in ustanoviteljica številnih svetišč, ki jih je obdarila s čudovitimi zakladi.[3] Med njimi je srebrn relikvijar - svetišče Marije z otrokom iz okoli leta 1350, ki je zdaj v Metropolitanskem muzeju umetnosti. Relikvijar, pripisan Jeanu de Touylu,[4] je bil najverjetneje izdelan za samostan klaris reda svetega Frančiška v Budimu, ki ga je ustanovila kraljica leta 1334.[3] Srebrn relikvijar svetega Nikolaja iz leta 1344 v obliki gotske cerkve, ki se pripisuje Pietru di Simoneju Gallicu, je zdaj v Museo Nicolaiano v Bariju.[5] Elizabeta je navdihnila tudi ustanovitev ogrske kapele v Aachnu in poklonila nekatere njene zaklade.[3][5]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 Engel 2005, str. 137.
  2. Dvornik 1962, str. 52.
  3. 3,0 3,1 3,2 Benyóné Dr. Mojzsis Dóra. "Erzsébet királyné, Óbuda mecénása". obudaianziksz.hu. Pridobljeno 29. julija 2019.
  4. "Reliquary Shrine". www.metmuseum.org. Pridobljeno 29. julija 2019.
  5. 5,0 5,1 Marcin Latka. "Reliquary founded by Elizabeth of Poland". artinpl. Pridobljeno 29. julija 2019.
  • Dvornik, Francis (1962). The Slavs in European History and Civilization. Rutgers University Press.
  • Engel, Pál (2005). Realm of St. Stephen: A History of Medieval Hungary. I.B. Tauris.
Elizabeta Poljska
Rojen: 1305 Umrl: 1380
Nazivi za člane kraljevske družine
Nezasedeno
Zadnji nosilec naziva
Beatrice Luksemburška
Kraljica žena Ogrske
1320–1342
Nezasedeno
Naslednji nosilec naziva
Margareta Luksemburška