Pojdi na vsebino

Elajoplast

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Elaioplast)
Shematski prikaz različnih tipov plastidov

Elajoplast[1] ali elaioplast je rastlinski plastid in eden izmed treh glavnih oblik levkoplastov (poleg amiloplasta in proteinoplasta).[2] Med glavne funkcije elaioplastov spadata sinteza in shranjevanje maščobnih kislin, terpenov in drugih lipidov. Te organele je moč najti v kličnih listih in prašnikih mnogih kritosemenk.[2][3][4][5]

Kot drugi levkoplasti so tudi elajoplasti nepobarvani (nepigmentirani) celični organeli, ki so zmožni prehajanja med različnimi oblikami plastidov. Elajoplasti so odgovorni za shranjevanje in presnovo lipidov v rastlinskih celicah.[6] Tako so denimo nedavne študije pokazale, da ti organeli sodelujejo pri nastajanju terpenov in maščobnih kislin.[3][4] Navadno so to majhni, okroglasti organeli, v katerih se nahajajo oljne kapljice.[2] Elaioplasti poleg ostalih komponent vsebujejo tudi določene beljakovine (npr. fibriline).[5] V semenih so ti organeli ključni pri zagotavljanju lipidov, ki se bodo pretvarjali v ogljikohidrate, slednji pa predstavljajo gorivo za rast embrija.[5] Veliko elajoplastov je tudi v olupkih citrusov, kjer so ti organeli pomembni za nastajanje terpenov.[6]

Razvoj

[uredi | uredi kodo]

V rastlinskih celicah ti organeli (tako kot tudi drugi tipi plastidov) nastanejo iz proplastidov v delečem se tkivu poganjka, tako imenovanih meristemih. Proplastidi so nediferencirana oblika, ki se zmore razviti v razne tipe plastidov. Smer razvoja pogojuje tkivo, v katerem se specifični proplastid nahaja.[7] V celicah vegetativnih organov se proplastidi navadno diferencirajo v eno izmed oblik in se nato navadno ne pretvarjajo več, medtem ko so za spolne celice značilni plastidi, ki pogosto prehajajo iz enega tipa v drugega.[8]

Izvor in dednost

[uredi | uredi kodo]

Plastidi naj bi bili posledica tako imenovane endosimbiontske teorije, ki pravi, da naj bi pred več kot bilijonom let bakterija vase sprejela fotosintetsko bakterijo.[9] Med dokaze, ki podpirajo endosimbiontsko poreklo evkariontov, spadajo tudi neodvisne značilnosti genoma plastidov, ki močno spominjajo na dednino modernih cianobakterij.[10] Od omenjenega dogodka združitve se je dednina plastidov močno reducirala, saj moderni plastidi kodirajo le od 100 do 2500 beljakovin, medtem ko je za druge naloge zadolženo celično jedro.[2]

Kot drugi plastidi se tudi elaioplasti pomnožujejo s pomočjo enostavne predelitve celice (binarne fizije) neodvisno od delitve materinske celice.[2] Do tovrstne fizije pride tik pred citokinezo, nakar se produkti prenesejo v hčerinski celici kot sestavine citoplazme.[2] Elajoplasti si z drugimi plastidi istega organizma delijo enak plastom (plastidni genom), ki se (pri kritosemenkah) navadno podeduje preko materine linije.[6][8]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. »Botanični terminološki slovar | ZRC SAZU«. isjfr.zrc-sazu.si. Pridobljeno 17. septembra 2021.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Wise RR (2007). »The Diversity of Plastid Form and Function«. The Structure and Function of Plastids. Advances in Photosynthesis and Respiration. Zv. 23. str. 3–26. doi:10.1007/978-1-4020-4061-0_1. ISBN 978-1-4020-4060-3.
  3. 3,0 3,1 Eastmond PJ, Dennis DT, Rawsthorne S (Julij 1997). »Evidence That a Malate/Inorganic Phosphate Exchange Translocator Imports Carbon across the Leucoplast Envelope for Fatty Acid Synthesis in Developing Castor Seed Endosperm«. Plant Physiology. 114 (3): 851–856. doi:10.1104/pp.114.3.851. PMC 158371. PMID 12223747.
  4. 4,0 4,1 Gleizes M, Pauly G, Carde JP, Marpeau A, Bernard-Dagan C (november 1983). »Monoterpene hydrocarbon biosynthesis by isolated leucoplasts of Citrofortunella mitis«. Planta. 159 (4): 373–81. doi:10.1007/BF00393177. PMID 24258236. S2CID 646883.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  5. 5,0 5,1 5,2 van Wijk KJ, Kessler F (april 2017). »Plastoglobuli: Plastid Microcompartments with Integrated Functions in Metabolism, Plastid Developmental Transitions, and Environmental Adaptation«. Annual Review of Plant Biology. 68 (1): 253–289. doi:10.1146/annurev-arplant-043015-111737. PMID 28125283.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  6. 6,0 6,1 6,2 Zhu M, Lin J, Ye J, Wang R, Yang C, Gong J, Liu Y, Deng C, Liu P, Chen C, Cheng Y, Deng X, Zeng Y (7. februar 2018). »A comprehensive proteomic analysis of elaioplasts from citrus fruits reveals insights into elaioplast biogenesis and function«. Horticulture Research. 5 (1): 6. doi:10.1038/s41438-017-0014-x. PMC 5802726. PMID 29423236.
  7. van Wijk KJ, Baginsky S (april 2011). »Plastid proteomics in higher plants: current state and future goals«. Plant Physiology. 155 (4): 1578–88. doi:10.1104/pp.111.172932. PMC 3091083. PMID 21350036.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  8. 8,0 8,1 Clément C, Pacini E (Januar 2001). »Anther plastids in angiosperms«. The Botanical Review. 67 (1): 54–73. doi:10.1007/BF02857849. S2CID 28435753.
  9. McFadden, Geoffrey Ian (december 1999). »Endosymbiosis and evolution of the plant cell«. Current Opinion in Plant Biology. 2 (6): 513–519. doi:10.1016/s1369-5266(99)00025-4. PMID 10607659.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  10. Martin W, Stoebe B, Goremykin V, Hapsmann S, Hasegawa M, Kowallik KV (Maj 1998). »Gene transfer to the nucleus and the evolution of chloroplasts«. Nature. 393 (6681): 162–5. Bibcode:1998Natur.393..162M. doi:10.1038/30234. PMID 11560168. S2CID 205000315.