Endosimbioza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Posnetek žuželkine celice z bakterijami iz rodu Wolbachia; ocenjujejo, da 25-70 % vseh žuželk gosti te bakterije v svojih celicah.[1]

Endosimbioza je tip sožitja, pri katerem določen organizem prebiva v telesu oz. telesni celici drugega, gostiteljskega organizma. Primeri tega so bakterije, ki vežejo dušik v koreninah metuljnic, proteobakterije v iglokožcih ter enocelične alge iz rodu Symbiodinium, ki bivajo v koralah na koralnih grebenih. Izraz izhaja iz grških besed ἔνδον: endon - znotraj in σύν: sýn - skupaj in βίωσις: bíosis - življenje.

Mnogo endosimbioz je obveznih (obligatnih), saj endosimbiont ali gostitelj ne more preživeti brez drugega organizma; taki primer so mnogoščetinci iz rodu Riftia, ki hranila dobivajo od endosimbiontskih bakterij. Nekateri človeški zajedavci, kot sta Wuchereria bancrofti in Mansonella perstans, bivajo v žuželkah kot vmesnih gostiteljih zaradi obvezne endosimbioze z bakterijami iz rodu Wolbachia.

V splošnem je sprejeto, da so se določeni organeli v evkariontskih celic, predvsem mitohondriji in plastidi, kot so kloroplasti, razvili iz bakterijskih endosimbiontov. T. i. endosimbiontsko teorijo je osnoval ruski botanik Konstatin Mereškovski na začetku 20. stoletja.[2]

Primerjava zgradbe kloroplasta in modrozelene cepljivke; po endosimbiontski teoriji so se nekateri organeli v evkariontskih celicah razvili iz bakterijskih predhodnikov.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Kozek WJ in Rao RU. (2007). "The Discovery of Wolbachia in Arthropods and Nematodes – A Historical Perspective". Issues in Infectious Diseases 5: 1–14. doi:10.1159/000104228. 
  2. ^ Mereschkowsky K. (1910). "Theorie der zwei Plasmaarten als Grundlage der Symbiogenesis, einer neuen Lehre von der Ent‐stehung der Organismen". Biol Centralbl 30: 353‐67. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]