Edi Žerjal

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Edi Žerjal
Rojstvo5. oktober 1940({{padleft:1940|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:5|2|0}}) (78 let)
DržavljanstvoFlag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Italy.svg Italija
Free Territory Trieste Flag.svg Svobodno tržaško ozemlje
Poklicgrafik, učitelj

Edi Žerjal, slovenski grafik, * 5. oktober 1940, Trst

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Edi (Edvard) Žerjal (Zerial), sin Viktorja Žerjala in Marije Maslo, se je rodil 5. 10. 1940 v tržaškem predmestju, v Rojanu. Tukaj je tudi obiskoval slovensko osnovno šolo. Srednjo šolo je obiskoval pri Svetem Jakobu v Trstu (1951–1955), nato slovenski znanstveni licej (1955–1962), kjer ga je risanja učil A. Černigoj, pri njem je opravil še zasebni tečaj, izpopolnjeval se je v linorezu in figuraliki pri Ninu Periziju (1970-1971) ter lesorezu na mednarodnem tečaju za grafiko poleti 1971 v Urbinu. Vmes je začel študij na prirodoslovni fakulteti univerze v Trstu, a ga ni končal. V letih 1970–1972 je poučeval likovno vzgojo na slovenskih srednjih šolah, nato se v Trstu zaposlil pri Ente di patrocinio e assistenza ai coltivatori agricoli (pokrajinski urad za socialno skrbstvo neodvisnih kmetovalcev), kjer je postal ravnatelj. Od leta 2003 je vpokojen. Leta 1970 je z Robertom Kozmanom, Frankom Volkom, Deziderijem Švaro, Borisom Zulianom in Frankom Vecchietom ustanovil t. i. Grupo U. Od 1983–1985 je študiral na grafični šoli Carlo Sbisà v Trstu. Bil je tudi med ustanovitelji tržaške skupine grafikov Gruppo associativo incisori - Trieste leta 1987. Soustanovitelji te skupine pa so bili Franco Degrassi, Renata De Mattia, Maura Israel in Bruno Ponte. Leta 1979 je bil izvoljen v pokrajinski svet Slovenske skupnosti, od 1987 je član škofijske komisije za cerkveno umetnost, kjer je od leta 2011 tudi podpredsednik.

Poklicno se je posvečal vprašanjem tržaškega kmetijstva, v prostem času pa slikanju. V zgodnjih letih je delal predvsem v oljni tehniki, pozneje se preusmeril v grafiko: linorez, lesorez, monotipija, jedkanica v akvatinti. Prešel je več ustvarjalnih faz, npr. cikel kraških portalov, ki kažejo na njegovo skrb za ohranitev slovenske kulturne dediščine; skrivnostni, nenavadni znaki in pisave (največkrat glagolica) na primorskih arhitekturah, cerkvenih stenah in kamnoseških členih. Zadnja leta se posveča predvsem akvarelom in kolažu. Od 1969 zelo veliko razstavlja samostojno ali skupinsko doma in na tujem. Likovno je 1987 opremil kapelico šolskih sester v Ricmanjih pri Trstu. V Ricmanjah krasi njegova vitraža tudi pročelje vaške cerkve. Izdelal je tudi načrte za vitraže cerkev v Bazovici in na Repentabru. Opremil je oltar kapele Marijanišča na Opčinah pri Trstu. Postavil je gledališke scene za več gledaliških predstav. Riše pa tudi plakate za Slovensko skupnost, osnutke za plakate, diplome in podobno.


Bibliografija: Arte Oggi –C.I.D.A.C. Editore 1988

Arte Italiana Contemporanea – Casa editrice “La Ginestra”1989

Marjan Brecelj – Slovenski Biografski leksikon – Ljubljana 1991

Verena Koršič – Primorski slovenski biografski leksikon-Gorizia 1992

Marko Vuk – Edi Žerjal grafike in akvareli – Tolminska muzejska zbirka 1996

C.H.Martelli – Dizionario degli Artisti di Trieste, dell’Isontino,dell’Istria e della Dalmazia 1996

C.H.Martelli – Dizionario degli Artisti di Trieste, dell’Isontino, dell’Istria e della Dalmazia – 2001

C.H.Martelli – Dizionario degli Artisti di Trieste, dell’Isontino, dell’Istria e della Dalmazia – 2009

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Brecelj Marijan: Žerjal Edi. Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU, 2009.