E = mc²

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ladje USS Enterprise, Long Beach in Bainbridge v formaciji v Sredozemlju leta 1964. Posadka Enterprisa je oblikovala znamenito enačbo – E = mc².
Enačbo enakosti med maso in energijo E = mc² so prikazali na nebotičniku Taipei 101 v Tajpeju med Svetovnim letom fizike 2005

E = mc² je v fiziki zelo znana enačba, ki obravnava razmerje med maso in energijo. Enačbo je (sprva v nekoliko drugačni formulaciji) leta 1905, v svojem prvem čudežnem letu (annus mirabilis), razvil in uporabil Albert Einstein.[1]

V enačbi E predstavlja energijo, m maso, c pa je hitrost svetlobe v vakuumu. Enačba pojasnuje, kako se masa spreminja v energijo in obratno, pri čemer svetlobna hitrost predstavlja konstanto.

Einstein je pokazal, da poenoten štirirazsežni model prostora in časa (prostora-časa) lahko točno opiše opazljive pojave na način, ki je bil v skladu z Galilejevim načelom relativnosti in kjer je bila hitrost svetlobe konstantna – invariantna glede na različne inercialne opazovalne sisteme. Njegova posebna teorija relativnosti je dokončno pokazala, da je bila tradicionalna (evklidsko-galijejevska) predstava o absolutnem času in prostoru zgrešena, in posledično, da se masa in energija razlikujeta le po obliki oziroma pojavnosti.

Ker ima svetloba zelo veliko hitrost v vsakdanjih enotah, ima vsako običajno telo (objekt) pri mirovanju po enačbi lastno veliko količino energije. Kemijska, jedrska ali druga energijska transformacija lahko povzroči, da sistem nekaj svoje energijske vsebnosti (in tako odgovarjajoče mase), ki se sprosti kot na primer sevalna energija svetlobe ali kot toplotna energija.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]