Dvorec Dob

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Dvorec Dob je nekdanji dvorec šentrupertske veje slovenskih plemičev Barbo -Waxensteinov, ki so ga v noči iz 26. na 27. december 1942 požgali in izropali slovenski partizani. Po napadu so od gradu ostale le ruševine, po koncu 2. svetovne vojne pa je bil dokončno zravnan z zemljo. Na njegovem mestu so komunistične oblasti zgradile največjo kaznilnico v Sloveniji, današnji zapor Dob. S požigom dvorca Dob je neposredno povezan poboj družine predvojnega šentrupertskega župana Jožefa Mavsarja in umor celotne družine grofice Stelle Barbo Waxenstein.

Dvorec Dob[uredi | uredi kodo]

Dvorec Dob, v nemščini znan kot Wazenberg, na Valvazorjevi upodobitvi iz leta 1679
Dvorec Dob na franciscejskem katastru za Kranjsko, 1823-1869
Rekonstrukcija dvorca Dob pri Šentrupertu

Na kraju, kjer so po vojni zgradili zapor, je dolga stoletja stal dvorec, ki se je v slovenščini vedno imenoval Dob, v nemščini pa Wazenberg ali Watzenberg. Dvorec se prvič omenja v pisnih virih 14. stoletja. Lastništvo je prehajalo skozi roke rodbin z nemškimi imeni Aych, Pyrsch in Schranckler, dokler ga leta 1621 niso kupili Wazenbergi. Leta 1723 so ga prodali Francu Bernardu Lambergu, ta pa leta 1740 grofu Joštu Vajkardu Barbo Waxensteinu. Grofje Barbovi so posestvo združili s posestvom v bližnjem Rakovniku pri Šentrupertu, nakar je ostalo v lastništvu njihove rodbine do 2. svetovne vojne.[1]

V noči iz 26. na 27. december 1942 so dvorec Dob napadli slovenski partizani. V dvorcu je takrat pod zaščito grofice Stelle Barbo-Waxenstein in njenega moža Felixa Logothettija začasno prebivalo tudi 9 članov družine slovenskega župana Šentruperta, Jožefa Mavsarja, ki so se zbrali ob obhajanju Božičnih praznikov. Partizani so na mestu pobili grofico, grofa in njunega sina Deodata, grad povsem izropali in požgali, 7 članov družine Mavsar pa zajeli. [2][3] Po pričevanju očividcev in zdravniške komisije, ki je pregledala mesto požiga, so partizani vseh 7 zajetih članov Mavsarjeve družine po celodnevnem mučenju še žive zažgali na grmadi. [4] Po koncu vojne in prevzemu oblasti s strani komunistične partije, so bili zadnji ostanki dvorca Dob zravnani s tlemi. Na njegovem mestu je bil zgrajen današnji zapor.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Gradovi v Sloveniji: Dob II.
  2. Krainer, Hans. 1981. "Die Partisanen in Krain 1941–1945. Das Ende des Krainer Deutschtums." Der Donauraum: Jahrbuch für Donauraum-Forschung 26: 23 ff., p. 34.
  3. von Ehrenkrook, Hans Friedrich. 2000. Genealogisches Handbuch der adeligen Häuser 21(121): 198–199.
  4. Jože Mavsar, Tragedija Mauserjeve družine, Zgodbe mučeništva Slovencev, Slovenska Beseda, Buenos Aires, 1949

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]