Claude Louis Berthollet

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Claude Louis Berthollet
Portret
Rojstvo 9. december 1748({{padleft:1748|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})[1]
Talloires[d]
Smrt 6. november 1822({{padleft:1822|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})[1][2] (73 let)
Arcueil[d]
Bivališče Francija
Narodnost savojsko-francoska
Področja kemija
Ustanove Akademija znanosti
Alma mater Chambéry, Torino

Claude Louis Berthollet je bil savojsko-francoski kemik, ki je leta 1804 postal podpredsednik francoskega Senata,[3] * 9. december 1748, Talloires, Francija, † 6. november 1822, Arcueil, Francija.

Znan je po svojih znanstvenih prispevkih k teoriji kemijskega ravnotežja povratnih reakcij in prispevkih k sodobni kemijski nomenklaturi. Na uporabnem področju je bil prvi, ki je dokazal belilne lastnosti klora in razvil raztopino natrijevega hipoklorita, ki se še danes uporablja kot belilno sredstvo.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Lavoisier and Berthollet, Chimistes Celebres, trgovska kartica Liebig's Extract of Meat Company iz leta 1929
Bertholletov spomenik v Annecyju, Francija

Rojen je bil v Talloiresu pri Annecyju, ki je takrat spadal v Vojvodino Savojo.

Študiral je najprej v Chambéryju in nato v Torinu, kjer je diplomiral na medicini. Zelo veliko je dosegel predvsem na področju kemije in bil od leta 1780 aktiven član Francoske akademije znanosti.

Berthollet je s pomočjo Antoinea Lavoisiera in drugih kemikov osmislil kemijsko nomenklaturo, sistem poimenovanja kemijskih elementov in spojin, ki je postal osnova sodobnih nomenklatur.

Raziskoval je barvila in belila in bil prvi, ki je leta 1785 začel za komercialno beljenje uporabljati klor. V svojem laboratoriju na Quay Javel v Parizu je prvi proizvedel uporabno belilno raztopino, tako da je klor vpihaval v raztopino natrijevega karbonata. Raztopina s trgovskim imenom Eau de Javel (Javelska voda) je bila razredčena raztopina natrijevega hipoklorita (NaClO). Odkril je še en močan klorov oksidant in belilo kalijev klorat (KClO3), znan kot Bertholletova sol.

Leta 1785 je kot prvi določil kemično sestavo amonijaka in bil eden od prvih kemikov, ki so prepoznali lastnosti povratnih reakcij in kemijsko ravnotežje.

Z drugim slavnim francoskim kemikom Josephom Proustom se je dolgo prerekal o veljavnosti zakona o stalnih razmerjih. Medtem ko je bil Proust prepričan, da je razmerje elementov v kemijskih spojinah enako, ne glede na način njihove sinteze, je bil Berthollet prepričan, da se njihovo razmerje lahko spreminja s sestavo reakcijske zmesi. Čeprav je Proust svojo teorijo dokazal z natančnim tehtanjem, ni bila sprejeta takoj po odkritju, delno tudi zaradi Bertholletove avtoritete. Teorija je bila dokončno sprejeta, ko jo je leta 1811 potrdil Berzelius. Mnogo kasneje se je ugotovilo, da Berthollet ni bil povsem v zmoti, saj obstajajo tudi nestehiometrične spojine, ki se njemu v čast imenujejo bertolidi.

Berthollet je bil eden od znanstvenikov, ki so spremljali Napoleona v Egipt, in bil član sekcije za fiziko in naravoslovje Institut d'Égypte, ki ga je leta 1798 ustanovil Napoleon.

Izbrana dela[uredi | uredi kodo]

  • Dissertatio medica (…) Joanne-Baptisa Le Roux des Tillets (i. e. Joanne-Jacobo Le Roux des Tillets) (…) praeside. De lacte animalium medicamentoso. Quillau, Pariz 1779.
  • Recherches sur le lois de l’affinité. 1801.
  • Essai de statique chimique. 1803.
  • Elements de L’Art de La Teinture. Didot, Pariz 1804.
  • Observations sur le natron.
  • Berthollet, Antoine Laurent de Lavoisier. Guyton de Morveau. Système des connaissances chimiques et de leurs applications aux phénomènes de la nature et de l’art. Pariz 1801.
  • Méthode De Nomenclature Chimique. Pariz 1787.

Nagrade in časti[uredi | uredi kodo]

List iz Méthode de Nomenclature Chimique

Aprila 1789 je bil izvoljen za člana Londonske kraljeve družbe.[4] Leta 1801 je bil izvoljen za tujega člana Kraljeve švedske akademije znanosti, leta 1809 za pridruženega člana prvega reda Nizozemskega kraljevega instituta, predhodnika Kraljeve nizozemske akademije umetnosti in znanosti.[5] Leta 1820 je bil izvoljen tudi za člana Edinburške kraljeve družbe[6] in leta 1822 za častnega tujega člana Ameriške akademije umetnosti in znanosti.[7]

Leta 1788 je skupaj s kolegi Antoineom Lavoisierjem, Louisom Bernard Guyton de Morveaujem in Antoineom Françoisom, comte de Fourcroy, objavil Méthode de Nomenclature Chimique (Metode kemijske nomenklature),[8] ki je bila leta 2015 na Académie des Sciences v Parizu na predlog Oddelka za zgodovino kemije Ameriške kemijske družbe nagrajena s Chemical Breakthrough Award.[9][10]

Zasebno življenje[uredi | uredi kodo]

Berthollet se je leta 1788 poročil z Marguerite Baur.[6] Bil je obtožen, da je ateist. Umrl je v Arcueilu, Francija, leta 1822.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Record #119071029 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ^ data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. ^ R. Po-chia Hsia, Lynn Hunt, Thomas R. Martin, Barbara H. Rosenwein, Bonnie G. Smith (2007). The Making of the West, Peoples and Culture, A Concise History. Volume II: Since 1340. (2. izdaja). New York: Bedford/St. Martin’s, str. 685.
  4. ^ Library and Archive Catalogue. Royal Society. Pridobljeno 13. decembra 2010.
  5. ^ Claude-Louis Berthollet (1748 - 1822). Royal Netherlands Academy of Arts and Sciences. Pridobljeno 2.maja 2016.
  6. ^ 6,0 6,1 [1]
  7. ^ Book of Members, 1780–2010: Chapter B (PDF). American Academy of Arts and Sciences. Pridobljeno 24. junija 2011.
  8. ^ Guyton de Morveau, Louis Bernard; Lavoisier, Antoine Laurent; Berthollet, Claude-Louis; Fourcroy, Antoine-François de (1787). Méthode de Nomenclature Chimique. Paris, France: Chez Cuchet (Sous le Privilége de l’Académie des Sciences).
  9. ^ 2015 Awardees. American Chemical Society, Division of the History of Chemistry. University of Illinois at Urbana-Champaign School of Chemical Sciences. 2015. Pridobljeno 1. julija 2016.
  10. ^ Citation for Chemical Breakthrough Award (PDF). American Chemical Society, Division of the History of Chemistry. University of Illinois at Urbana-Champaign School of Chemical Sciences. 2015. Pridobljeno 1. julija 2016.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Michelle Sadoun-Goupil. Le chimiste Claude-Louis Berthollet, 1748–1822: sa vie, son œuvre. J. Vrin, Paris 1977.
  • Michelle Sadoun-Goupil. Science pure et science appliquée dans l’oeuvre de Claude-Louis Berthollet. V: Revue d’histoire des sciences, 27. zvezek, št. 27–2, 1974, str. 127–145.
  • Michelle Sadoun-Goupil (ur.). Claude-Louis Berthollet, Revue de l’Essai de Statique chimique, édition critique. Ecole Polytechnique, Palaiseau 1980.
  • Barbara Whitney Keyser. Between science and craft: The case of berthollet and dyeing. Annals of Science 47, 3 (1990): 213–260. doi: 10.1080/00033799000200211.