Ogled vira Cistercijanski samostan Stična

{{Infopolje Zgodovinska znamenitost
| name = Cistercijanski samostan Stična
| image = Stična - panoramio.jpg
| caption = Zunanja podoba cistercijanskega samostana v Stični
| locmapin = Slovenija
|coordinates = <!-- WD -->
| location = [[Stična]]
| area =
| built = 
| architect = [[Francesco Ferrata]] (1694), [[Candido Zulliani]] (sredina 18. stol.) 
| architecture =
| governing_body =
| owner =
| designation1 = NSDP
| designation1_offname =  Stična - Samostan Stična
| designation1_date =  6. oktober 1999 
| designation1_number = 699<ref>{{RKD|699}}</ref>
| občina = Ivančna Gorica
}}

'''Cistercijanski samostan Stična''', tudi '''Cistercijanska''' '''opatija Stična''' ali '''Stiška cisterca''' je najstarejši [[samostan]] na današnjem [[Slovenija|slovenskem]] ozemlju in edini [[Cistercijani|cistercijanski]], ki še deluje (drugi je bil [[Cistercijanski samostan Kostanjevica na Krki|samostan Kostanjevica na Krki]]). V sklopu samostana se nahaja [[Bazilika Žalostne Matere Božje, Stična|Bazilika Žalostne Matere Božje]], ki služi tudi kot [[župnijska cerkev]].

Začetki samostana segajo v leto 1132. Samostan je kmalu po ustanovitvi postal pomembno versko, kulturno in gospodarsko središče Kranjske. Bogata samostanska knjižnica je do [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|jožefinskih reform]] varovala dragocene iluminirane rokopise v latinščini iz 12. in 13. stoletja, ki so nastali v stiškem skriptoriju. V samostanu je leta 1428 nastal za slovensko slovstvo pomemben [[Stiški rokopis]], eden prvih pisnih spomenikov v slovenščini. Skozi stoletja je samostan spreminjal svojo arhitekturno podobo, tako da danes najdemo sledove [[Romanika|romanike]], [[Gotika|gotike]] in [[barok]]a. Vse do danes pa se je ohranilo najstarejše jedro samostana, ki ga tvorita znameniti [[križni hodnik]] in redovna cerkev. V času reform Jožefa II. leta 1784 je bil samostan razpuščen. Ponovno so ga obudili cistercijani šele leta 1898. Od takrat dalje samostan ponovno nemoteno deluje.

Samostan ter cerkev sta danes zavarovana kot [[nepremični spomenik državnega pomena|nepremična spomenika državnega pomena]], sam samostan pa predstavlja pomembno versko in kulturno središče.

== Zgodovina ==

=== Ustanovitev samostana ===
[[File:Valvasor - Samostan Stična.jpg|left|thumb|303x303px|Valvasorjeva upodobitev Stične iz leta 1679]]
Ustanovitev samostana je neposredno povezana z oglejskim patriarhom [[Pelegrin I.|Pelegrinom I.]], ki je v želji po ustanovitvi prvega samostana na ozemlju [[Kranjska|Kranjske]] od [[Višnjegorski|gospodov Višnjegorskih]] (to so bili bratje Henrik, Ditrih in Majnham) pridobil zemljo za ustanovitev samostana v kraju imenovanem Sitik, ki je ustrezal cistercijanskim pravilom za lego samostana. Priprave za ustanovitev samostana je pričel že v letu 1132, ko je zasedel svojo stolico v Ogleju. Pred tem namreč na ozemlju Kranjske, ki je spadala v območje [[Oglejski patriarhat|Oglejskega patriarhata]], ni  bilo še nobenega samostana, medtem ko jih je bilo na [[Koroška (vojvodina)|Koroškem]] in [[Štajerska (vojvodina)|Štajerskem]] že precej. Glede ustanovitve samostana se je Pelegrin I. povezal  s svojim znancem in prijateljem [[Bernard iz Clairvauxa|Bernardom iz Clairvauxa,]] ustanoviteljem novega [[Cistercijani|cistercijanskega reda]].

Prvih dvanajst menihov cistercijanov je na [[Dolenjska|Dolenjsko]] najverjetneje prišlo iz samostanov Ebrach v Frankoniji, Morimond v Franciji ter iz samostana Rein na Štajerskem ter se naselilo v pražupniji v [[Župnija Šentvid pri Stični|Šentvidu pri Stični]] od koder so vodili gradnjo samostana. Po redovni tradiciji so se menihi v samostan vselili 8. julija 1135. Ustanovno listino, ki je predstavljala končni pravni akt ustanovitve samostana je Pelegrin I. izdal 24. septembra 1136. Z ustanovno listino je samostan prejel tudi veliko posesti v Stični ob reki [[Temenica (reka)|Temenici]] ter na vinorodnem območju [[Trška gora|Novega mesta]]. Posest samostana, ki je predstavljala gospodarski temelj njegovega obstoja, se je z darovi Pelegrina I., grofov Višnjegorskih in drugih plemiških družin v prvih letih delovanja še razširila in sicer na določena območja [[Suha krajina|Suhe Krajine]], [[Notranjska|Notranjske]] ter [[Štajerska (vojvodina)|Zgornje Štajerske]], tako obdarovanje pa se je vidneje ustavilo šele v 12. stoletju. V letu 1136 redovna skupnost dobi tudi prvega opata po imenu Vincencij, ki pride iz Francije. Osrednja [[Bazilika Žalostne Matere Božje, Stična|cerkev Matere Božje]] je bila dokončana in posvečena 8. julija 1156 na god sv. Kilijana, posvetil pa jo je Pelegrin I. sam.

Glede ustanovitve samostana se je ohranila tudi legenda, ki pravi, da so menihi samostana sprava začeli graditi na drugem kraju, vendar se jim je zidovje vsako noč podrlo, tako da so morali vsak dan začeti na novo. Potem pa so nekega dne v bližini uzrli zelenega ptiča, ki je vztrajno prepeval: Sit hic! Sit hic! (latinsko: Tu naj bo!). Menihi so ga ubogali in na tistem mestu začeli zidati, zidovje pa se ni več porušilo. Kraj je dobil svoje sedanje ime Stična, vztrajni ptič pa mesto v stiškem grbu. Kot stavbnega mojstra se v listinah omenja nek Mihael, pri čemer ni jasno ali je bil glavni zidar ali zgolj eden izmed kamnosekov, ki so sodelovali pri gradnji.

Marca leta 1215 je papež [[Papež Inocenc III.|Inocenc III]]. izdal na prošnjo stiških menihov privilegijsko listino za samostan v kateri je potrdil njihove pravice in posesti ter jim predpisal več določb glede duhovnega in gospodarskega življenja.

=== Zgodovina samostana od ustanovitve do razpustitve v letu 1784 ===
[[File:Valvasor - Samostan Stična (2).jpg|left|thumb|307x307px|Valvasorjeva upodobitev Stične iz leta 1689]]
[[File:Stična na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz let 1763-1787.jpg|thumb|Stična na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz let 1763-1787|311x311px]]
Menihi cistercijani so se poleg molitve posvečali tudi delu (po reku ''Ora et labora''), poleg tega pa tudi kulturi (skriptoriji, biblioteka, samostanska šola, glasbena šola), dobrodelnosti (skrb za uboge, zdravilstvo), in gospodarskim dejavnostim (gospodarjenje s podložnimi kmetijami in posestvi). Od 13. stoletja dalje so se posvečali tudi dušnem pastirstvu in pridobivali razne župnije. Prvo župnijo je samostan pridobil v letu 1256 zadnjo pa leta 1668.

Samostan je svoje posesti širil predvsem na račun darovnic pomembnih plemiških družin. Velika večina darovnic je bila povezana z željo, da bi samostan za darovalca po njegovi smrti aniverzarije (obletnice smrti). Tako je v samostanu svoj zadnji počitek našlo veliko članov plemiških družin [[Višnjegorski]]h, [[Auerspergi|Auerspergov]], Schnitzenpaumerjev, [[Grad Šumberk|Šumberških]], [[Grad Kozjak|Kozjaških]], [[Grad Svibno|Sivbenski]], [[Grad Čretež|Čreteški]], [[Grad Mehovo|Mehovski]], [[Grad Hmeljnik|Hmeljniški]], [[Grad Žebnik|Žebniški]], [[Gallenbergi|Gallenberški]], [[Grad Mokronog|Mokronoški]], [[družina raubar|Rauberjev]], gospodov s [[Grad Kravjek|Kravjeka]]. Svoj grob je v samostanu dobila tudi [[Virida|Virida Milanska]], žena avstrijskega vojvode [[Leopold III. Habsburški|Leopolda III.]], ki je dolga leta živela v bližnji [[Pristava nad Stično|Pristavi]].

O samem redovnem življenju v srednjem veku je v samostanu malo znanega, saj se razen poročil o prekrških niso ohranile druge listine. Med redovnik je samostan sprejemal predvsem člane domačih plemiških družin .

V 13. stoletju so menihi na področju Trške gore sredi vinorodnega območja pozidali dvor [[Bajnof|Bajof.]] V 14. stoletju se pojavi stagnacija in upad v redovnem in gospodarskem življenju ter razsipno življenje nekaterih opatov (npr. Albert Lindeški).

V drugi polovici 15. stoletja je samostan doživel vrsto turških napadov, ki so Stično opustošili v letih 1471 in 1475. V tem času številni opatje samostan močno utrdijo z obzidjem, obrambnimi stolpi. Mogočni žitnici dodajo celo stavbo, ki spominja na utrdbo.

Tudi v 16. stoletju je samostan še vedno doživljal krizo, ponoven razcvet pa je doživel v 17. stoletju predvsem zaradi boljšega nadzora v obliki vizitacij. Med letoma 1628 in 1630, je opatija na [[Stari trg, Ljubljana|Starem trgu]] v Ljubljani zgradila mestni dvorec, ki je danes znan pod imenom [[Stiški dvorec]]. Razcvet samostana je trajal vse do njegovega nenadnega razpusta dne 4.oktobra 1784. Avstrijski cesar [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|Jožef II.]] je s svojimi reformami namreč razpustil večino družbeno nekoristnih samostanov kontemplativnih redov, kamor so spadali tudi cistercijani. Njihovo premoženje je bilo prenešeno na verski sklad (Religionsfond)<ref>{{navedi knjigo |author=Mlinarič, Jože |year=1991 |title= Kartuziji Žiče in Jurklošter|publisher=Založba Obzorja Maribor |isbn=86-377-0587-1 |cobiss=29339137 |pages=456}}</ref>.

=== Zgodovina samostana od razpustitve do oživitve v letu 1898 ===
[[File:Stična na francisejskem katastru za Kranjsko iz leta 1825.jpg|thumb|220x220px|Stična na francisejskem katastru za Kranjsko iz leta 1825]]
Prostori samostana so služili raznim uradom, tako da so v njem naselili davkarijo in sodnijo, svoja stanovanja so dobili uradniki, mnoge samostanske celice so spremenili v ječe, v trgovino ter tudi v šolo. V letu 1784 se je ustanovila tudi [[Župnija Stična]], ki je po razpustitvi samostana prevzela duhovno oskrbo v teh krajih ter skrb za samostansko cerkev.

=== Zgodovina samostana od ponovne oživitve dalje ===
[[File:Poškodovani samostan v Stični (2).jpg|thumb|Poškodbe samostana v bombandiranju]]
Samostan je bil ponovno odkupljen s strani cistercijanske opatije Wettingen-Mehrerau ob [[Bodensko jezero|Bodenskem jezeru]] v letu 1898, ko je cistercijanski red praznoval 800 let svojega obstoja. Opatija Wettingen-Mehrerau je to častitljivo obletnico želela počastiti z oživitvijo enega izmed opustelih samostanov. Opat Lovrenc Wocher je izbiral med [[Cistercijanski samostan Kostanjevica na Krki|Kostanjevico]] in Stično in se na koncu odločil za obuditev Stične, ki je imela pomembnejšo zgodovinsko vlogo. Opatija je morala velik del posesti odkupiti od cesarsko-kraljeve vlade na [[Dunaj]]u, precej pa tudi od posesti plemičev Födrangspergov. Ker so precej zemlje po razpustitvi odkupili tudi posamezniki, popolna restitucija prvotne posesti ni bila mogoča. Stična si je po dolgi in naporni obnovi zares opomogla šele v obdobju med obema vojnama, ko je število menihov zelo naraslo. Tudi gospodarsko se je zelo okrepila, saj so tedaj postavili tudi nov mlin z električno turbino, žago, samostanske hleve ter mlekarno in sirarno.

Med drugo svetovno vojno je bilo samostansko poslopje bombardirano.Po vojni pa je večina menihov odšla v Avstrijo.

V letu 1950 je bil velik del samostanske zemlje [[nacionalizacija|nacionaliziran]]. Prav tako je bil nascionaliziran tudi del zgradb v katerih je svoj prostor dobila osemletka, gimnazija, internat in stanovanja nekaterih profesorjev.

Z nastopom [[Anton Nadrah|dr. Antona Nadraha]] za opata leta 1979 se je začel ponoven razcvet samostana. Po denacionalizaciji je z vrnitvijo samostanskih prostorov znotraj obzidja (osemletka in gimnazija se je selila v novo zgrajeno šolo), samostan ponovno prevzel prvotno funkcijo, ki traja še danes.

=== Seznam opatov ===
[[File:V. Dienersperg, stiški opat.jpg|thumb|V. Dienersperg, stiški opat]]
[[Slika:Fortunat Bergant - Portret stiškega opata Frančiška Ksaverja Tauferrerja.jpg|thumb|Portret stiškega opata Frančiška Ksaverja Tauferrerja]]
{| class="wikitable"
|-
! colspan="2" | Seznam opatov<ref>{{navedi knjigo|title = Stiška opatija 1136–1784|last = Mlinarič|first = Jože|publisher = Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba|year = 1995|isbn = 961-6000-32-2|location = Novo mesto|pages = 881–882}}</ref>
|-
! Ime
! Obdobje
|-
|Vincencij
|1135/36–1150 in 1163–1167/68
|-
|Aldeprand
|med 1150–1163
|-
|Folknand
|1167/68–1180
|-
|Bernold
|1181–21.
februar 1226
|-
|Konrad
|okoli 1230–okoli 1250
|-
|Janez Gall
|okoli 1250–okoli 1260
|-
|Ditrik
|okoli 1260–1266/67
|-
|Konrad
|1266/67–okoli 1280
|-
|Henrik
|okoli 1280–1302
|-
|Rudolf
|1303–okoli 1314/15
|-
|Friderik Limpach
|okoli 1315–okoli 1321
|-
|Nikolaj Hmeljniški
|okoli 1321–okoli 1326
|-
|Eberhard Planinski
|okoli 1326–1332
|-
|Štefan
|1332–1333
|-
|Oton
|1333–1335/36
|-
|Janez
|1336–1341
|-
|Nikolaj
|1341–1348
|-
|Peter
|1348/49–1360 in 1365–1366
|-
|Arnold
|1360–1365 in 1366–1370
|-
|Jakob
|1370/71–1382
|-
|Andrej Čreteški
|1382–1387/88
|-
|Albert Lindeški
|1388–13. julij 1405
|-
|Peter Limschak
|13. julij 1405–1427/28
|-
|Lavrencij Forrer
|1427/28–1431/32
|-
|Emerik Perenny
|1432–okoli 1441
|-
|Matej Zaletel
|7. februar 1441–10. september 1449
|-
|Gerhard
|1449/50–1450
|-
|Ulrik
|okoli 1450–1481
|-
|Ožbalt
|1481/82–1487/88
|-
|Tomaž
|1487/88–13. december 1494
|-
|Martin
|13. december 1494–1499/1500
|-
|Janez
|1499/1500–okoli 1511
|-
|Tomaž
|1511/12–pred 13. marcem 1516
|-
|Urban Gall
|pred 13. marcem 1516–22. avgust 1523
|-
|Janez Glavič
|22. avgust 1523–4. september 1530
|-
|Klemen Gutsold
|pred 14. novembrom 1530–1533/34
|-
|Janez Cerar
|1533/34–1549
|-
|Wolfgang Neff
|pred 6. marcem 1549–18. marec 1566
|-
|Janez Zeisel
|24. april 1566–21. september 1576
|-
|Jakob Klafferle
|31. januar 1577–7. marec 1580
|-
|Lavrencij Zupan
|21. april 1580–26. december 1600
|-
|Jakob Reinprecht
|14. april 1603–13. januar 1626
|-
|Matej Majerle
|21. marec 1626–4. junij 1628
|-
|Janez Anžlovar
|po 25. juliju in pred 30. avgustom 1628–13. marec 1638
|-
|Janez Weinzirl
|26. april 1644–2. december 1660
|-
|Maksimilijan Mottoch
|2. januar 1661–18. januar 1680
|-
|Ludovik baron Raumbschüssel
|26. maj 1680–5. december 1687
|-
|Anton baron Gallenfels
|14. februar 1688–12. april 1719
|-
|Aleksander baron Engelshaus
|28. junij 1719–9. marec 1734
|-
|Viljem Kovačič
|25. julij 1734–12. maj 1764
|-
|Frančišek Ksaverij baron Taufferer
|27. september 1764–25. oktober 1784
|}

== Skriptorij ==
[[File:Collectarium.jpg|thumb|Collectarium, rokopis iz leta 1180]]
V okviru samostana je med letoma 1175 in 1181 delovala rokopisna delavnica. Do [[Johannes Gutenberg|Gutenbergovega]] izuma tiska (okoli 1450) je bilo še daleč, ročno prepisovanje zapisov (rokopisov in [[pergament]]ov) pa je dolgo potekalo skoraj izključno v samostanih. Strokovnjaki ocenjujejo, da je v tem času v Stični nastalo okoli 70 rokopisov. Večina od 32 danes ohranjenih del je v hrambi [[Narodna in univerzitetna knjižnica|Narodne in univerzitetne knjižnice]] v Ljubljani. Preostanek je bil leta 1784, ob razpustitvi samostana, v glavnem prenesen v [[Dunajska dvorma knjižnica|Dunajsko dvorno knjižnico]].

== Stiški rokopisi ==

Poseben pomen v stiškem samostanu nastalih prepisov je v njihovi odličnosti. V samostanu so nastajali [[kodeks]]i, ki so se lahko merili s sočasnimi rokopisi velikih redovnih postojank po tedanji Evropi. Poleg prepisovalcev so namreč pomembno delo opravili tudi mojstri [[Iluminacija|iluminatorji]]. Ti so izrisali včasih izjemne umetelne [[Inicijalka|inicijalke]] na začetkih posameznih delov besedila, pa tudi domišljene [[Miniatura|miniature]] in razkošne risbe, ki so se po navadi nanašale na vsebino knjige. Ali je po letu 1181, ko je prenehal delovati samostanski skriptorij, delo prepisovanja še vedno potekalo, danes ni mogoče zanesljivo trditi, saj se pričevanja iz tega obdobja niso ohranila. Vendar pa je kasneje prepisovanje spet zaživelo. V prvi polovici 15. stoletja je tu nastal tako imenovani [[Stiški rokopis]]. Gre za krajša verska besedila v slovenskem jeziku, ki sta jih v latinsko rokopisno knjigo dopisala neznana meniha. V njej je tudi krajši slovensko-latinski slovarček. Rokopis, ki ga danes prav tako hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, sodi med najpomembnejša [[Srednji vek|srednjeveška]] besedila v slovenščini.

[[Slika:Cistercijanska opatija Stična - tloris.jpg|480px|sličica|desno|Tloris Opatije Stična]]
== Ustanove in prireditve povezane s samostanom ==
V samostanskih stavbah imajo danes svoje sedež tudi [[Župnija Stična]] (v starem mlinu), [[Muzej krščanstva na Slovenskem|Muzej krščanstva]] (v stari prelaturi). Nekoč je v njem imela sedež tudi Stiška gimnazija, vsako leto pa se v samostanu odvija tudi prireditev Stična mladih.

=== Muzej krščanstva na Slovenskem ===

V samostanu se nahaja tudi [[Muzej krščanstva na Slovenskem]], ki je državni muzej in osrednja slovenska muzejska ustanova na področju zbiranja, preučevanja in razstavljanja premične sakralne kulturne dediščine. Muzej deluje v prostorih stare prelature v in sledi prek 1700 let staremu verskemu izročilu na območju Slovenije.

=== Sitik d.o.o. ===
Cistercijanska opatija Stična je leta 1992 za potrebe opravljanja svojih gospodarskih dejavnosti ustanovila družbo Sitik d.o.o. in jo prepustila v upravljanje laikom. Družba Sitik d.o.o. tako v okviru svojih dejavnosti vodi čajnico z zeliščno lekarno [[Simon Ašič|p. Simona Ašiča]]. Čajnica in zeliščna lekarna sta zasnovani v cistercijanskem slogu in se nahajata na dveh lokacijah. Ena se naja v samostanu v objektih nekdanje mlekarne druga pa v Ljubljani. Lekarna nadaljuje tradicijo izdelkov p. Simona Ašiča. Poleg tega se družba Sitik d.o.o. ukvarja tudi s samostansko vrtnarijo, kjer na 4000 m2 vzgoji letno 250.000 sobnih rastlin in nadaljuje tradicijo samostanskega vrtnarstva.

=== [[Festival Stična mladih]] ===
Festival [[Stična mladih]] je dobil ime po kraju, kjer se odvija. Na njem se vsako leto zbere več kot 7.000 mladih udeležencev. Festival v Stični ni festival mladih samo v smislu, da je program namenjen mladim in so zato med udeleženci predvsem mladi. Stična mladih je festival mladih tudi zato, ker ga mladi sami pripravljajo in vodijo: sami sestavijo program, pripravijo prostor, likovno in glasbeno opremo, vodijo delavnice in drugo.

Stična mladih je tesno povezana tudi s [[Svetovni dan mladih|svetovnim dnevom mladih]]. Geslo Festivala Stična mladih je enako geslu svetovnega dneva mladih, pripravljalna ekipa pa črpa tudi iz poslanice, ki jo mladim za to praznovanje napiše [[papež]]. Eden od glavnih namenov Stične je povezovanje mladosti in vere. Festival želi mladim predstaviti pozitivne vrednote, pokazati da se je možno zabavati tudi brez alkohola in drog ter da je krščanska vera nekaj zelo aktualnega. Čeprav ga oblikujejo mladi, ki so kristjani, pa je namenjen vsem mladim Slovenkam in Slovencem, ne glede na versko prepričanje.

=== Stiška gimnazija ===
Srednja šola [[Josip Jurčič|Josipa Jurčiča]] je bila ustanovljena leta 1945 kot ''Mešana nižja nepopolna [[gimnazija]]''. Pouk se je pričel na različnih lokacijah, leta 1946 pa je gimnazija začela s poukom v stiškem samostanu. 19. junija 1950 se je šola preobrazila v višjo gimnazijo. Po šolski reformi 1958 je [[Gimnazija Stična]] obdržala le 4 višje razrede, nižji razredi pa so postali del osnovne šole. Leta 1960 je Izvršni svet LRS sprejel sklep o postopnem ukinjanju Gimnazije Stična, zato v šolskem letu 1960/61 ni bilo vpisa v prvi letnik, ustanovljena je bila Srednja kmetijska šola z 29 dijaki. S 1. junijem 1961 je ustanoviteljske pravice in dolžnosti do gimnazije prevzela [[Občina Grosuplje]]. Septembra 1963 je bila gimnazija pogojno verificirana, 23. novembra 1966 pa v celoti. Istega leta je Republiški sekretariat za kulturo SRS ponovno izdal odločbo, da mora gimnazija ukiniti paralelke. Leta 1970 je gimnazija dobila ime po pisatelju Josipu Jurčiču. Ob občinskem prazniku leta 1979 je Gimnazija Josipa Jurčiča dobila najvišje občinsko priznanje - [[Adamičeva nagrada|Adamičevo nagrado]]. Šolski prostori v stavbi samostana so postajali pretesni in neprimerni za sodoben pouk, zato se je občina Grosuplje leta 1980 odločila za gradnjo sodobnega šolskega centra med [[Ivančna Gorica|Ivančno Gorico]] in Stično. Z uvedbo usmerjenega izobraževanja v šolskem letu 1981/82 se je pouk začel v novem šolskem centru Josipa Jurčiča. Šola je namesto gimnazije pridobila družboslovni program, poleg tega pa najprej še program [[strojništvo]] in nato program ekonomski tehnik. Junija 1984 je šolanje zaključila zadnja generacija gimnazijskih maturantov.

== Znane osebnosti ==

V samostanu sta živela in se izobraževala tudi [[Jakob Petelin Gallus]] in [[Anton Tomaž Linhart]]. Službo arhdiakona je v Stični opravljal tudi avtor znani kartograf [[Ivan Dizma Florjančič de Grienfeld|Janez Dizma Florjančič de Grienfeld]], ki je bil avtor prvega zemljevida Kranjske.

Eden najbolj znanih patrov v Sloveniji je bil tukajšnji cistercijan, poznavalec zdravilnih rastlin, pater [[Simon Ašič]].

== Galerija ==
<gallery>
Slika:Sticna1.JPG
Slika:Sticna2.JPG
Slika:Sticna3.JPG
Slika:Sticna4.JPG
Slika:Sticna5.JPG
Slika:Sticna6.JPG
Slika:Sticna7.JPG
Slika:Sticna8.JPG
Slika:Sticna9.JPG
Slika:Sticna10.JPG
Slika:Sticna11.JPG
Slika:Sticna12.JPG
Slika:Sticna Abbey Church 30.JPG
Slika:Sticna Abbey.JPG
</gallery>


==Sklici==
{{sklici}}

== Viri ==

* Jože Mlinarič, Stiška opatija 1136-1784, Novo mesto 1995, Dolenjska založba
* Ivan Stopar, Hrami tišine, Ljubljana 2009, Viharnik
* Vanja Požegar, Cistercijani in nastanek cisterc na Slovenskem, Maribor 2009, diplomska naloga
* Bahor, Stanislav: "Skriti knjižni zakladi" Ljubljana, NUK, 2009 {{COBISS|ID=246170368}}
* Trnovšek, Tadej: "Zaklad pisarja Bernarda" Stična, Muzej krščanstva na Slovenskem, 2011 {{COBISS|ID=259190784}}
* Golob, Nataša: "Srednjeveški kodeksi iz Stične: XII. stoletje", Ljubljana, Slovenska knjiga, 1994{{COBISS|ID=34920193}}

== Glej tudi ==

* [[Bazilika Žalostne Matere Božje, Stična]]
* [[Stiški rokopis]]
* [[Seznam samostanov v Sloveniji]]
* [[Seznam prejemnikov častnega znaka svobode Republike Slovenije]]

== Zunanje povezave ==

{{Kategorija v Zbirki|Stična Abbey}}
* [http://www.sticna.eu/ Opatija Stična] pridobljeno 04.01.2019
* [http://www.sticna.com Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu] pridobljeno 04.01.2019
* [https://www.sticna.net/#vsebina/ Festival Stična mladih] pridobljeno 04.01.2019
* [http://sitik.si/ Zeliščna lekarna patra Simona Ašiča] pridobljeno 04.01.2019

{{Cisterce v Sloveniji}}
{{Kulturni spomeniki državnega pomena Slovenije}}
{{Prejemniki odličja sv. Cirila in Metoda}}
{{Zlati častni znak svobode Republike Slovenije}}
{{normativna kontrola}}

[[Kategorija:Cistercijanski samostani v Sloveniji|Stična]]
[[Kategorija:Nosilci častnega znaka svobode Republike Slovenije]]
[[Kategorija:Stična]]
[[Kategorija:Romanska arhitektura v Sloveniji]]