Cesar Kejtaj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Kejtaj
Portret
Japonski cesar
Obdobje vladanja3. marec 507 – 10. marec 531
PredhodnikBurecu
NaslednikAnkan
ZakonecTaširaka no Himemiko
(med drugimi)
Potomciglej spodaj
Rojstvo450[1]
Smrt9. februar 531[1]
Sakurai[d]

Cesar Kejtaj (継体天皇 Kejtaj-tenno), znan tudi kot Kejtaj-okimi, je 26. japonski cesar[2] v skladu s tradicionalnim dednim nasledstvom.[3]

Njegovem vladanju ne moremo pripisati točnih datumov, a naj bi po konvencijah vladal med leti 507 in 531.[4]

Legenda[uredi | uredi kodo]

Kejtaj naj bi vladal na začetku 6. stoletja, a so informacije o njegovem življenju skope, virov za nadaljnje študije in verifikacijo pa ni dovolj. Med zapisi v Nihon Šokiju in Kodžikiju so bistvene razlike

Kodžiki postavlja cesarjevo rojstvo v leto 485, smrt pa na 9. april 527.[5] V tem obsežnem zapisu se imenuje Odo no Mikoto (袁本杼命).

Nihon Šoki postavlja cesarjevo rojstvo v leto 450, umrl pa naj bi 7. februarja leta 531 ali 534. Po tem zgodovinskem zapisu se je imenoval Odo no Kimi (男大迹王) in Hikofuto no Mikoto (彦太尊). Identificirajo ga tudi ko Vo Ofu Ato-no-Hiko Fudo no Mikoto.

Glede na druge zapise je bil najprej kralj manjšega plemena province Koši na severu osrednje Japonske, morda celo na obali Japonskega morja. Nekatera sodobna dela ga imenujejo kralj Ohoto iz Košija.[6]

Njegov dejanski naziv je bil verjetno Sumeramikoto ali Amenošita Širošimesu Okimi (治天下大王, "veliki kralj, ki vlada pod nebesi"), saj se naziv tenno pojavi šele v času cesarja Tenmuja in cesarice Džito. Lahko da so ga nazivali z Jamato Okimi (ヤマト大王/大君, "veliki kralj Jamata").

Rodoslovje[uredi | uredi kodo]

Če je cesar Kejtaj začel novo dinastijo, kot verjamejo mnogi zgodovinarji, je bil cesar Burecu zadnji monarh prve zabeležene japonske dinastije.[7] Kejtaj ni bil sin prejšnjega monarha. Glede na Kodžiki (712) in Nihon Šoki (720) je Burecu umrl brez naslednika, ko se je na prestol povzpel vnuk pete generacije po cesarju Odžinu, Kejtaj.

Rodoslovno drevo iz Nihon Šokija se je izgubilo, točnost njegovih zapisov pa je vprašljiva. Tudi rodoslovje tega cesarja ni preverljivo.

Rodoslovni podatki se nahajajo tudi v Šaku Nihongiju, ki citira izgubljeno besedilo Džoguki iz 7. stoletja. Bil naj bi sin Uši no Kimija, vnuka Ohi no Kimija, pravnuka Ohohoto no Kimija (brata družice cesarja Ingja), prapravnuka Vakanuke Futamata no Kimija in praprapravnuka cesarja Odžina.

Po Kodžikiju in Nihon Šokiju je bil sin Hikouši no Kimija in Furihime. Po smrti cesarja Burecuja je Otomo no Kanamura predlagal 58-letnega Kejtaja kot možnega naslednika na prestolu Jamato.

Čeprav puščajo rodoslovni zapisi v Šaku Nihongiju prostor za diskusijo, mnogi zgodovinarji priznavajo cesarjevo krvno sorodstvo s klanom Okinaga, mogočno lokalno družino ali cesarski sorodno družino, ki je vladala regiji Oumi (del današnje prefekture Šiga). Ta družina je proizvedla veliko cesaric in družic cesarjem. Po Nihon Šokiju se je Ohohoto no Kimi, Kejtajev praded, poročil v klan Okinaga. Kejtajeva mati Furihime je izhajala iz lokalne vladarske družine v provinci Koši, zato ga je po očetovi smrti pripeljala domov. Zanimivo je, da so se mnoge tradicije v povezavi s cesarsko družino prenašale skozi čas v svetiščih in starih družinah obeh regij.

Ne glede na ugibanja o Kejtajevem rodoslovju je po njegovi smrt prav gotovo sledil dolgo trajajoč spor za nasledstvo na prestolu. Dve veji družine Jamato sta se soočili za prestol. Podpornikom ene veje je uspelo nastaviti dva Kejtajeva sinova, cesarja Ankana in Senka, podpornikom druge pa sina, ki je postal cesar Kinmej.[8]

Kejtajeva vladavina[uredi | uredi kodo]

Kejtaj je zasedbo prestola razglasil v Kusubi na severu province Kavači (današnja Osaka) in se poročil z Burecujevo mlajšo sestro, princeso Taširago. Predvidevajo, da vsi niso pozdravljali njegovega nastopa oblasti in da je trajalo 20 let, da je vstopil v provinco Jamato, politično središče takratne Japonske.

V Kejtajevih kasnejših letih, leta 527 ali 528, je v provinci Cukuši na Kjušuju izbruhnil upor Ivaj. Kejtaj je imenoval Mononobe no Arakahija za šoguna in ga poslal zatreti upor. Med njegovimi sinovi so trije cesarji, Ankan, Senka in Kinmej.

Dejansko mesto Kejtajevega groba ni znano. Tradicionalno ga častijo v spominskem šintoističnem svetišču (misasagi) v kofunu Ooda Čausujana v Ibarakiju, Osaka. Cesarska hiša je posvetila to lokacijo kot njegov mavzolej. Uradno se imenuje Mišima no Ajkinu no misasagi.[9]

Družice in otroci[uredi | uredi kodo]

Cesarica: Taširaka no Himemiko (手白香皇女), hči cesarja Ninkena

  • Princ Amekuniošiharakihironiva (天国排開広庭尊) cesar Kinmej

Menokohime (目子媛), hčerka Ovari no Muradži Kusaka (尾張連草香)

  • Princ Magari no Oe (勾大兄皇子) cesar Ankan
  • Princ Hinokuma no Takata (檜隈高田皇子) cesar Senka

Vakakohime (稚子媛), mlajša sestra Mio no Cunoori no Kimija (三尾角折君)

  • Princ Ojracuko (大郎皇子)
  • Princesa Izumo (出雲皇女)

Hirohime (広媛), hčerka Sakata no Omata (坂田大跨王)

  • Princesa Kamusaki (神前皇女)
  • Princesa Manta (茨田皇女)
  • Princesa Umaguta (馬来田皇女)

Ominojracume (麻績娘子), hčerka Okinaga no Mateja (息長真手王)

  • Princesa Sasage (荳角皇女) sajo

Sekihime (関媛), hčerka Manda no Muradži Omočija (茨田連小望)

  • Princesa Manda ne Ojracume (茨田大娘皇女)
  • Princesa Širasaka no Ikuhihime (白坂活日姫皇女)
  • Princesa Ono no Vakajracume (小野稚娘皇女)

Jamatohime (倭媛), hčerka Mio no Kimi Katahija (三尾君堅楲)

  • Princesa Ojracume (大郎子皇女)
  • Princ Maroko (椀子皇子)
  • Princ Mimi (耳皇子)
  • Princesa Akahime (赤姫皇女)

Haehime (荑媛), hčerka Vani no Omi Kavačija (和珥臣河内)

  • Princesa Vakajahime (稚綾姫皇女)
  • Princesa Tubira no Iracuko (円娘皇女)
  • Princ Acu (厚皇子)

Hirohime (広媛), hčerka Neja (根王)

  • Princ Usagi (菟皇子)
  • Princ Nakacu (中皇子)

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 (ni prevedeno v zh-classical), (ni prevedeno v zh-classical) 日本書紀(neprevedeno): 0720.
  2. Imperial Household Agency (Kunaichō): 継体天皇 (26)
  3. Varley, Paul. (1980). Jinnō Shōtōki, pp. 119–120; Titsingh, Isaac. (1834). Annales des empereurs du japon, pp. 31–33., str. 31, na Google Books
  4. Ponsonby-Fane, Richard. (1959). The Imperial House of Japan, p. 43.
  5. Japanese dates correspond to the traditional lunisolar calendar used in Japan until 1873.
  6. Aston, William. (1998). Nihongi, Vol. 2, pp. 1–25.
  7. Aston, William. (1998). Nihongi, Vol. 1, pp. 393–407.
  8. Hall, John Whitney. (1993). The Cambridge history of Japan: Ancient Japan, Vol. I., p. 154., str. 154, na Google Books
  9. Ponsonby-Fane, p. 419.

Sklici[uredi | uredi kodo]