Japonsko morje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Japonsko morje

Japonsko morje je robno morje, ki se razprostira med Japonskim otočjem, otokom Sahalin, korejskim polotokom in Rusijo. Japonsko otočje ga loči od Tihega oceana. Meji na Japonsko, Severno Korejo, Južno Korejo in Rusijo. Zaradi zaprtosti skoraj nima plime[1]. V morju ni večjih otokov, zalivov ali rtov, nima niti večjih rek, ki bi prispevale sladko vodo. Je zelo visoko produktivno morje, saj ima visoko koncentracijo raztopljenega kisika, kar omogoča ribarjenje. Trgovsko ni zelo pomembno, predvsem zaradi političnih trenj v regiji. Na najglobljem delu je globoko 3.742 m, povprečna globina pa znaša 1.350 m. Njegova površina je približno 1.000.000 km². Slanost morja niha med 12 promili in 34 promili, s čimer je tudi manj slano od oceana.

V Evropi, Rusiji, na Kitajskem in Japonskem se imenuje Japonsko morje (日本海), v Severni Koreji Vzhodno korejsko morje (조선동해 Chosŏn Tonghae), v Južni Koreji pa Vzhodno morje (동해 Donghae)[2][3][4][5][6] .

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Mongolska invazija na Japonsko, Džinbej Kavašima

Morje je stoletja varovalo Japonsko pred invazijami, predvsem pred Mongoli. Evropejci so prispeli šele v 18. stoletju. Rusija je izvedla ekspedicijo na Sahalin in Japonsko otočje med leti 1733-1743, kasneje pa so sledile še francoska, dve britanski, dve ruski in ameriška ekspedicija, ki so raziskale okolico, narisale zemljevide, preučevale podnebje, morje, biologijo, ipd. Japonska je z raziskovanjem začela šele leta 1915.

Med leti 1848 in 1892 so v morju delovale ameriške in francoske kitolovke.[7]. Največje število ladij je bilo okoli 150 takoj na začetku, kasneje pa manj[8]. Lovili so predvsem severnopacifiškega kita in kita grbavca[9][10].

Geografija in geologija[uredi | uredi kodo]

Relief Japonskega morja

Japonsko morje občasno ni bilo povezano s Tihim oceanom. Pojavilo se je v zgodnjem miocenu in se počasi odpiralo tako, da je bila Japonska razdeljena na sever in jug, preko kopenskih mostov pa povezana s celino (glej galerijo spodaj).[11]. Šele v poznem miocenu je orogeneza oblikovala severovzhod otočja. Danes ga omejuje korejski polotok, Kjušu, Honšu, Hokaido, Sahalin in celinska Rusija. Z drugimi morji je povezano preko korejske ožine, ožine Kanmon med Kjušujem in Honšujem, ožine Cugaru med Honšujem in Hokaidom, ožine La Pérouse med Hokaidom in Sahalinom ter tartarske ožine med Sahalinom in celino.

Površina morja je okoli 978.000 kvadratnih kilometrov, povpreča globina 1.752 metrov, največja globina pa 3.742 metrov. Dolžina obale je 7.600 km, največ z Rusijo. Razdeljeno je na bazen Jamato na jugovzhodu, japonski bazen (oceanski izvor, najgloblji na severu in bazen Cušima na jugozahodu[12]. Oceanska polica na vzhodu je široka, ob korejski obali pa samo 30 kilometrov[13].

Japonsko obalo sestavljajo grebeni celinskega izvora, sestavljeni iz granita, bazalta, riolita in andezita. Dno morja je neenakomerno, prekrito z vulkansko kamnino, medtem ko je drugje oceanskega izvora.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Za podnebje je značilna topla voda in monsunski vetrovi, ki v kombinaciji pomenita veliko izhlapevanja, predvsem med oktobrom in marcem, ko prinaša suh in hladen zrak, ki povzroča obilne padavina na zahodu Japonske, valove do 10 metrov (erozija zahodne obale). Najnižje povprečne temperature so v januarju -20 °C na severu in 5 °C na jugu. Severna četrtina morja je 4-5 mesecev zamrznjena. Poleti se vetrovi poležejo, proti celini zapiha vlažen, topli veter. Najvišje povprečne temperature so v avgustu 15 °C na severu in 25 °C na jugu. Padavine naraščajo od 310-500 mm na severozahodu do 1.500-2.000 mm na jugovzhodu.

Hidrologija[uredi | uredi kodo]

Pristanišče v Vladivostoku

Tokovi krožijo v nasprotni smeri urinega kazalca. Kurošio, tok Cušima in vzhodnokorejski tok prinašajo toplo, slano vodo iz juga. Združijo se v tok Cugaru, ki zapusti morje pri ožini Cugaru. Del toplega toka hrani tok Soja, ki zapušča morje na severu v ožini La Pérouse v Ohotsko morje. Povratni tok sestavljajo tok Liman, severnokorejski tok in osrednjejaponski morski tok, ki prinašajo svežo in hladno vodo ob azijskem kontinentu na jug. Temperaturne razlike med vzhodno in zahodno obalo so največje pozimi, ko je temperatura vode ob zahodni obali 0 °C, na vzhodni pa okoli 5 °C, poleti pa so zanemarljive, okoli 18-20 °C na severu in 25-27 °C na jugu.

Zelo malo rek se zliva v morje. Med največjimi so Tumen, Rudnaja, Samarga, Partizanskaja in Tumnin, pa tudi štiri največje japonske reke Šinano, Išikari, Agano in Mogami. Izhlapevanje in pritok iz rek predstavlja samo celotne izmenjave vode, preostalo so morski tokovi.

Amplituda plime je 3 metre pri korejski ožini, pri severnokorejski obali pa upade že na 0,5 metra. Zaradi lijakaste oblike je povečana v tartarski ožini (2,5 metra).

Voda je bogata s kisikom, saj dosega nasičenje 95p% ri površju.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Okraševanje skale Hejši

Ribolov je glavna gospodarska dejavnost v Japonskem morju, lovijo heringe, sardine in modroplavutega tuna, v sredini morja tudi lignje, na severu pa lososa. Razvita je tudi pridelava morske trave. Potrebe po morjih za ribolov so tudi vir teritorialnih vprašanj med državami. Legenda o skali Hejši je japonska ribiška legenda. Ko je nekoč hering izginil, je stara vila vrgla stekleničko čarobne vode v morje in hering se je vrnil. Steklenička se je zataknila na morskem dni in se spremenila v kamen, ki je postal upodobitev japonskega boga morja[14][15].

Vladivostok je baza ruskih kitolovcev in končna postaja transsibirske železnice, s katero lahko pošiljajo stvari v notranjost. Morski pesek je bogat z magnetitom, ob obalah severnega Hokaida in Sahalina pa je tudi zemeljski plin in nafta. Trgovina je zaradi hladnih odnosov med državami slabo razvita, zato so največja japonska pristanišča na pacifiški obali. Največja japonska pristanišča so Niigata, Curuta in Majzuru, največja južnokorejska pa Busan, Ulsan in Pohang, a so usmerjena v trgovino izven Japonskega morja.

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Fukuoka N. (1966). "On the distribution patterns of the so-called Japan Sea elements confined to the Sea of Japan region". Journal of Geobotany (es) 15: 63–80.
  1. ^ "Tides in Marginal, Semi-Enclosed and Coastal Seas – Part I: Sea Surface Height". ERC-Stennis at Mississippi State University. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne March 18, 2004. Pridobljeno dne 2007-02-02. 
  2. ^ East Sea or "Sea of Japan". Korea.net. Retrieved on 2013-03-21.
  3. ^ Ministry of Maritime Affairs and Fisheries 2005. The Name East Sea Used for Two Millennia. Ministry of Foreign Affairs and Trade of Korea, 2005
  4. ^ "Japanese Basic Position on the Naming of the "Japan Sea"". Japan Coast Guard. March 1, 2005. 
  5. ^ "Legitimacy for Restoring the Name East Sea" (PDF). Republic of Korea Ministry of Foreign Affairs and Trade. Pridobljeno dne 28 September 2010. 
  6. ^ Kyodo News, "IHO nixes 'East Sea' name bid", Japan Times, 28 April 2012, p. 2; Rabiroff, Jon, and Yoo Kyong Chang, "Agency rejects South Korea's request to rename Sea of Japan", Stars and Stripes, 28 April 2012, p. 5.
  7. ^ Vesper, of New London, Apr. 20-Aug. 26, 1848, G. W. Blunt White Library (GBWL); Northern Light, of New Bedford, May 14 – July 22, 1875, Old Dartmouth Historical Society (ODHS); Cape Horn Pigeon, of New Bedford, Apr. 17 – July 13, 1892, Kendall Whaling Museum (KWM).
  8. ^ Ships spoken in 1856 by Pacific, of Fairhaven (NWC), and Onward, of New Bedford (NWC); and from 1859 to 1861 by Florida, of Fairhaven, in One Whaling Family (Williams, 1964).
  9. ^ Florida, of Fairhaven, May 12–27, 1860, in One Whaling Family (Williams, 1964); Sea Breeze, of New Bedford, May 11–12, June 4–5, 1874, GWBL.
  10. ^ Eliza Adams, of Fairhaven, Apr. 21-Aug. 4, 1848, ODHS; Huntress, of New Bedford, May 4 – July 3, 1848, NWC.
  11. ^ Totman, Conrad D. (2004). Pre-Industrial Korea and Japan in Environmental Perspective. ISBN 9004136266. Pridobljeno dne 2007-02-02. 
  12. ^ Sea of Japan, Encyclopædia Britannica on-line
  13. ^ Sea of Japan, Great Soviet Encyclopedia (in Russian)
  14. ^ 瓶子岩 Official website of Hiyama Prefecture, Hokkaido (in Japanese)
  15. ^ かもめ島 Esashi Town Guide (in Japanese)