Bratje Karamazovi

Za druge pomene glej Bratje Karamazovi (razločitev).

Bratje Karamazovi

Zapiski Dostojevskega za peto poglavje Bratov Karamazovih.
Avtor	Fjodor Dostojevski
Naslov izvirnika	Братья Карамазовы (Brat'ja Karamazovy)
Država	Rusija
Jezik	ruščina
Žanr	filozofski roman teološka fikcija
Založnik	Ruski vestnik (v obliki serije)
Datum izida	1879–80; ločena izdaja l. 1880

‎Bratje Karamazovi (rusko Братья Карамазовы) je osmi in zadnji roman ruskega pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki je izšel leta 1880. Dostojevski je za pisanje romana porabil skoraj dve leti in roman je prvič izšel v Ruskem vestniku kot serija med januarjem 1879 in novembrom 1880. Dostojevski je umrl manj kot štiri mesece po njegovi objavi. Velja za enega največjih dosežkov svetovne literature.

Dogajanje je postavljeno v Rusijo v 19. stoletju. Bratje Karamazovi je strasten filozofski roman, ki obravnava vprašanja o Bogu, svobodni volji in morali. Opisujejo ga tudi kot teološko dramo, ki se ukvarja s problemi vere, dvoma in razloga v kontekstu modernizirajoče se Rusije, z zgodbo ki se razvija okrog vprašanja očetomora. Dostojevski je večino romana napisal v Staraji Russi, ki je navdihnila glavno postavitev.

Vsebina

Bratje Karamazovi so eden največjih literarnih eposov vseh časov. To je roman o Bogu, svobodni volji, veri, družini, sinovih, očetu, umoru in krivdi.

O delu

Čeprav je Dostojevski začel pisati svoje prve zapiske o Bratih Karamazovih šele aprila 1878, vključuje roman elemente in teme iz zgodnejšega nedokončanega projekta, ki ga je začel leta 1869 z naslovom Veliki grešnik. Še en nedokončan projekt, Drama v Tobolsku, velja za enega prvih osnutkov prvega poglavja Bratov Karamazovih. Datirana je v 13. september 1874 in opisuje izmišljen umor v Staraji Russi, ki ga zagreši praporščak po imenu Dmitrij Ilinskov (temelji na resničnem vojaku iz Omska), ki naj bi ubil lastnega očeta. Očetovo truplo naenkrat odkrijejo v jami pod hišo. Podobno nedokončani Sorokovini iz 1. avgusta 1875 nastopajo v deveti knjigi, v poglavjih 3–5 in v enajsti knjigi, v devetem poglavju.

Oktobra 1877 Dostojevski v članku Bralcu v Pisateljevem dnevniku omeni »književno delo, ki ima neopaznost in se je oblikovalo proti moji volji v meni v zadnjih dveh letih od izdaje Dnevnika«. Dnevnik pokriva več tem in težav, od katerih so nekatere bolj raziskane v Bratih Karamazovih. Med njimi so umor očeta, zakon in red ter množica družbenih težav.

Na pisanje Bratov Karamatovih je vplivala osebna tragedija: maja 1878 je triletni sin Dostojevskega Aljoša umrl zaradi epilepsije, bolezni, ki jo je podedoval po svojem očetu. Žalovanje romanopisca je očitno skozi celo knjigo. Dostojevski je glavnega junaka poimenoval Aljoša in ga navdal z lastnostmi, ki jih je najbolj iskal in občudoval. Njegova zgodba je očitna tudi v zgodbi kapetana Snegirjeva in njegovega mladega sina Iljuše.

Smrt njegovega sina je Dostojevskega pozneje tega leta spravila v samostan Optina. Tam je našel navdih za več vidikov Bratov Karamazovih, čeprav je takrat namesto tega nameraval pisati roman o otroštvu. Deli biografskega dela življenja Zosime temeljijo na Življenju starca Leonida, besedilu, ki ga je našel v Optini.

Roman je zadnje delo F. M. Dostojevskega, poleg Idiota, Besov ter Zločina in kazni pa ga štejejo za največje avtorjevo delo, ki je bilo sprva mišljeno kot prvi roman izmed niza romanov, toda Dostojevski je umrl manj kot 4 mesece po objavi Bratov Karamazovih.

Dobrih osemdeset let po prvem prevodu Bratov Karamazovih (najprej ga je prevedel Vladimir Levstik, prevod je prvič izšel leta 1929, potem pa bil nekajkrat ponatisnjen v različnih izdajah izbranih del), je leta 2010 izšel nov in jezikovno posodobljen prevod, ki ga je opravil Borut Kraševec.

Po romanu je nastalo več gledaliških in filmskih uprizoritev, med katerimi sta najbolj znani ameriška filmska priredba iz leta 1958 in sovjetska iz leta 1969.

Glavne osebe

Fjodor Pavlovič Karamazov

Fjodor Pavlovič, 55-leten hedonist in kompulzivni lažnivec, je oče treh sinov: Dmitrija, Ivana in Alekseja, ki izhajajo iz dveh zakonov. Sumi se tudi, da je oče nezakonskega sina Pavla Fjodoroviča Smerdjakova, ki dela kot njegov hlapec. Fjodor Pavlovič se ne zanima za nobenega od svojih sinov, ki so posledično vzgojeni ločeno od drug drugega in od njihovega očeta. Odnos med Fjodorjem in njegovimi odraslimi sinovi je v ospredju dogajanja v romanu.

Dmitrij Fjodorovič Karamazov

Dmitrij Fjodorovič (pogosto imenovan Mitja) je najstarejši sin Fjodorja Karamazova in edini otrok iz njegovega prvega zakona z Adelaido Ivanovno Miusovo. Dmitrij velja za hedonista, kakor njegov oče in se pogosto predaja alkoholizmu in popivanju. Dmitrij vstopi v stik s svojo družino ko potrebuje dediščino, za katero verjame, da jo zadržuje njegov oče. Zaročen je bil s Katerino Ivanovno, vendar z zaroko prekine, ko se zaljubi v Grušenko. Dmitrijev odnos z očetom je najbolj spremenljiv od vseh njegovih bratov in preraste v nasilje, saj se z očetom borita za njegovo dediščino in Grušenko. Z Ivanom ima odnos, vendar je najbližje svojemu mlajšemu bratu Aljošu, ki ga imenuje moj kerubin.

Lik Dmitrija je navdihnil obsojenec D. I. Iljinski, ki ga je Dostojevski spoznal, ko je bil v zaporu v Sibiriji. Iljinski, ki ga v romanu Dostojevskega Beležke Hiše mrtvih imenuje kot vedno živahen, vesel duh, je bil v zaporu zaradi umora svojega očeta, da bi dobil svojo dediščino, čeprav je vedno trdil, da je nedolžen. Pozneje, ko je drugi mož priznal svojo krivdo, je bil izpuščen na svobodo.

Ivan Fjodorovič Karamazov

Ivan Fjodorovič (včasih imenovan tudi Vanja) je 24-letni srednji sin in prvi iz drugega zakona Fjodorja Pavloviča. Ivan je zadržan, vendar intelektualno genialen. Njegov izrek »Le ni Boga, je vse dovoljeno« se v romanu večkrat pojavlja. Sprva za svojega brata Aljošo nima veliko časa, pozneje pa se njuna povezava in vzajemna naklonjenost poglobi. Svojega očeta ima za odbijajočega, proti Dmitriju pa čuti močno antipatijo. Fjodor Pavlovič pove Aljoši, da se Ivana boji bolj kot Dmitrija. Ivan se zaljubi v Katerino Ivanovno, toda njuna intimnost se razvija v senci njene prejšnje povezanosti z Dmitrijem in njena protislovnost je vir njegovega trpljenja.

Eden od najbolj cenjenih odlomkov v romanu vključuje Ivana, v poglavjih Upor in Veliki inkvizitor iz pete knjige in tri pogovore s Smerdjakovim in sledeče poglavje Ivanova nočna mora s hudičem v enajst knjigi. Peta knjiga, z naslovom Za in proti, zadeva predvsem notranji pogovor v Ivanu med njegovo prepoznavo moralne sublimnosti krščanskega ideala in njegovega ogorčenja do vesolja bolečin in trpljenja. Ivanova zavrnitev Boga predpostavlja krščansko vrednoto sočutja, vrednoto, ki jo je Dostojevski sam (skozi osebo knez Miškin v Idiotu) imenoval glavni in mogoče edini zakon vsega človeškega obstoja. Ivanova zavrnitev Boga je utemeljena na podlagi osnove srca krščanstva. Za Ivana je absurdnost vse človeške zgodovine dokazano nesmisel trpljenja otrok: če je mera razum, božji svet ne more biti sprejet. Ivan je vse primere grozot, zagrešenih proti otrokom, vzel iz dejanskih časopisov in zgodovinskih virov.

Aleksej Fjodorovič Karamazov

Aleksej Fjodorovič (pogosto imenovan Aljoša) je pri starosti 20 najmlajši od bratov. Je drugi otrok druge žene Fjodorja Pavloviča, Sofje Ivanovne in Ivanov pravi brat. Pripovedovalec ga v prvem poglavju in v uvodu postavi za glavnega junaka romana. Na začetku romana je Aljoša novinec v lokalnem ruskem pravoslavnem samostanu. Njegova vera je v nasprotju z ateizmom njegovega brata Ivana. Samostanski brat oče Zosima, ki je očetovska figura in duhovni vodnik Aljoše skozi knjigo, ga pošlje v svet, kjer spozna ekstremne osebnosti in težavne odnose v njegovi družini in drugje. Občasno deluje kot sočutni mirovnik, poln vpogleda in ljubljen s strani vseh.

Pri ustvarjanju Aljošinega lika se je Dostojevski večinoma ukvarjal s sodobno rusko radikalno mladino, kot pozitivno alternativo ateističnemu pristopu do pravice in pridobitve dobrin. Aljoša uteleša isto prizadevanje družbe, ki ji vlada boginja in sočutje, ki je v socialističnem idealu, vendar se ne loči od vere v Boga, od vere v nesmrtnost duše in Boga ali od pravoslavne krščanske tradicije v Rusiji.

Pavel Fjodorovič Smerdjakov

Pavel Fjodorovič Smerdjakov je sin smrdeče Lizavete, neme ženske s ceste, ki je umrla med porodom v kopališču Fjodorja Pavloviča: ime Smerdjakov pomeni 'sin smrdeče'. Domneva se, da je nezakonski sin Fjodorja Pavloviča. Vzgajal ga je njegov zvesti služabnik Grigorij Vasiljevič in njegova žena Marfa. Grigorij ga je učil in mu poskušal dati versko izobrazbo, toda Smerdjakov je odgovoril z nehvaležnostjo in posmehom. Nekoč ga je Grigorij udaril v obraz in teden pozneje je imel Smerdjakov svoj prvi epileptični napad. Pripovedovalec omeni tudi to, da je Smerdjakov kot otrok rad obešal mačke in jih ritualno pokopaval. Grigorij mu je dejal »Nisi človek. Si odložena plesen na kopališčnem zidu, to si« - opazka, ki mu je Smerdjakov ni nikoli odpustil. Smerdjakov postane del Karamazovega gospodinjstva kot služabnik in je delal kot lakaj in kuhar. Do drugih se je običajno obnašal zaničljivo, vendar je globoko občudoval Ivana in delil njegov ateizem ter ga je navdahnil njegov izrek, da je »vse zakonito«. Kljub njegovi očitni pameti, so druge osebe, zlasti Ivan, Dmitrij in Fjodor podcenjevali njegovo inteligenco.

Agrafena Aleksandrovna Svetlova

Agrafena Aleksandrovna Svetlova, običajno imenovana 'Grušenka', je lepa in strastna 22-letna ženska z izjemnim šarmom za moške. V njeni mladost jo je zapustil poljski častnik in nato je prišla pod zaščito tiranskega skopuha. Ta epizoda povzroči v Grušenki nujnost za neodvisnost in nadzor nad svojim življenjem. Grušenka povzroči popolno občudovanje in slo tako v Fjodorju kot v Dmitriju Karamazovu. Njuno rivalstvo za njeno naklonjenost postane glavni fokus njunega spora, kar Grušenka z veseljem izkoristi za njeno lastno zadovoljstvo in zabavo. Pozno zgotovi, da resnično ljubi Dmitrija in postane jo sram zaradi svoje krutosti. Njeno rastoče prijateljstvo z Aljošo jo vodi k duhovnemu odrešenju in pojavijo se skrite značilnosti nežnosti in velikodušnosti, čeprav njen strastni značaj in ponos ostaneta nedotaknjena.

Katerina Ivanovna Verhovceva

Katerina Ivanovna (včasih imenovana Katja) je Dmitrijeva lepa zaročenka, kljub njegovemu odprtemu spogledovanju z Grušenko. Njena zaroka z Dmitrijem je stvar ponosa na obeh njunih straneh, potem ko reši njenega očeta iz dolgov. Katerina je izjemno ponosna in se vede kot ugledni mučenik. Zato se ne more soočiti s svojo ljubeznijo do Ivana in neprestano ustvarja moralne meje med njim in njo.

Oče Zosima, starec

Oče Zosima je starec in duhovni svetovalec (starec) v mestnem samostanu in Aljošin učitelj. Med meščani velja za zvezdnika zaradi njegovih preroških in zdravilskih zmožnosti. Njegov duhovni status navdihuje tako občudovanje, kot tudi zavist med ostalimi samostanskimi brati. Zosima zagotovi ovržbe za Ivanove ateistične argumente in pomaga pojasniti Aljošin značaj. Zosimovo učenje oblikuje način, na katerega se Aljoša vede z mladimi fanti, ki jih sreča v Iljušini zgodbi.

Namen Dostojevskega z likom Zosime (kakor tudi z Aljošo) je, da predstavi cerkev kot pozitivni socialni ideal. Njegov lik do določene mere temelji na očetu Ambrosu iz Optinskega samostana, ki ga je Dostojevski srečal med obiskom samostana leta 1878. Za Zosimovo učenje v šesti knjigi, Ruski menih, Dostojevski napiše, da je prototip vzet iz določenih naukov Tihona Zadonskega in naivni slog iz knjige potovanj meniha Parfenija. Slog in ton v šest knjigi, kjer pripoveduje Zosima, je značilno drugačen od ostanka romana. V. L. Komarovič predlaga, da je ritem proze »odhod od vseh norm sodobne sintakse in istočasno posreduje celotno pripovedovanje posebno, čustveno barvanje ceremonialne in idealne mirnosti.«

Iljuša

Iljuša (včasih imenovan Iljušečka) je krajevni šolar in osrednja osebnost bistvene zgodbe v romanu. Dmitrij napade in poniža njegovega očeta, osirotelega častnika kapetana Snegirjevega, ki ga je najel Fjodor Pavlovič, da bi zagrozil Dmitriju zaradi njegovih dolgov in Snergirjeva družina je posledično osramočena.

Povzetek

Prva knjiga: Majhna lepa družina

Na začetku romana spoznamo družino Karamazovih in zgodbo o njihovi daljni in nedavni preteklosti. Zabeležene so podrobnosti o dveh zakonih Fjodorja Pavloviča, pa tudi njegova brezbrižnost za vzgojo njegovih treh otrok. Pripovedovalec tudi predstavi zelo različne osebnosti treh bratov in okoliščine, ki so pripeljale do njihove vrnitve v očetovo mesto. Prva knjiga se zaključi z opisom skrivnostne pravoslavne tradicije starcev. Aljoša postane predan starcu v lokalnem samostanu.

Druga knjiga: Neprimerno srečanje

Druga knjiga se začne, ko družina Karamazovih prispe v samostan, kjer lahko starec Zosima deluje kot posrednik med Dmitrijem in njegovim očetom pri njunem sporu glede dediščine. Imeti srečanje na tako svetem kraju ob prisotnost znanega starca je bila očetova ideja, očitno kot šala. Namerno žaljenje in provokativno vedenje Fjodorja Pavloviča uniči vse možnosti za sporazum in srečanje vodi le še v močnejše sovraštvo in škandal. Ta knjiga vsebuje tudi sceno, v kateri starec Zosima tolaži žensko, ki žaluje zaradi smrti svojega triletnega sina. Žalovanje uboge ženske je podobno lastni tragediji Dostojevskega, ki je izgubil svojega mladega sina Aljošo.

Tretja knjiga: Sensualisti

Tretja knjiga ponuja več podrobnosti o ljubezenskem trikotniku med Fjodorjem Pavlovičem, njegovim sinom Dmitrijem in Grušenko. Dmitrij se skrije blizu očetovega doma, da bi videl, če bo prišla Grušenka. Njegovo osebnost spoznamo med dolgim pogovorom z Aljošo. Pozneje tega večera Dmitrij vdre v hišo svojega očeta in ga napade. Ko odhaja, mu zagrozi, da se bo vrnil in ga ubil. Ta knjiga predstavi tudi Smerdjakova in njegov izvor, pa tudi zgodbo njegove matere Lizavete Smerdjaščaje. Na koncu knjige je Aljoša priča Grušenkinemu ponižanju Dmitrijeve zaročenke Katerine Ivanovne.

Četrta knjiga: Raztrganine/bremena

Ta del predstavi stransko zgodbo, ki se bolj podrobno pojavi pozneje v romanu. Začne se z Aljošo, ki opazuje skupino šolarjev, ki mečejo kamne v enega od njihovih bolehnih vrstnikov po imenu Iljuša. Ko Aljoša opomni fante in mu poskuša pomagati, ga Iljuša ugrizne v prst. Pozneje izvemo, da je Iljušinega očeta, bivšega kapetana po imenu Snegirjovega, napadel Dmitrij, ki ga je za brado zvlekel iz bara. Aljoša kmalu izve, o nadaljnjih težavah, ki so prisotne v Snegirjovemu gospodinjstvu in ponudi bivšemu kapetanu denar kot opravičilo za njegovega brata in kot pomoč Snegirovi šibki ženi in otrokom. Snigirjev sprva denar sprejme z veseljem, nato pa ga vrže na tla in ga potepta v pesek ter steče nazaj domov.

Peta knjiga: Za in proti

Tukaj Ivan Karamazov med srečanjem s svojim bratom Aljošo v restavraciji brani in zagovarja racionalistično in nihilistično ideologijo, ki je pronicala v tedanjo Rusijo. V poglavju z naslovom Upor Ivan izjavi, da zavrača svet, ki ga je Bog ustvaril, saj je zgrajen na temelju trpljenja. V morda najbolj slavnem poglavju v romanu, Veliki inkvizitor, Ivan pripoveduje Aljoši njegovo domišljijsko pesem, ki opisuje srečanje med voditeljem španske inkvizicije in Jezusom, ki se vrne na Zemljo. Opozicija med razumom in vero je dramatizirana in simbolizirana v silovitem monologu Velikega inkvizitorja, ki je naročil aretacijo Jezusa in ga ponoči obišče v zaporu.

Zakaj si zdaj prišel nas ovirati? Saj si nas prišel ovirati, in ti veš, da... Ne delujemo s tabo, ampak z njim [Satan]...Od njega smo vzeli to, kar ti nisi zavrnil z zaničevanjem, zadnje darilo, ki ti ga je on ponudil, kazaje ti vsa kraljestva na zemlji. Od njega smo vzeli Rim in meč Cezarja in smo se razglasili za vladarje zemlje...Zmagoviti bomo in Cezarji in nato bomo načrtovali univerzalno srečo ljudi.

Veliki inkvizitor obtoži Jezusa, da je zadal človeštvu 'breme' svobodne volje. Na koncu dolge razlage Velikega inkvizitorja Jezus tiho stopi naprej in poljubi starca na usta. Inkvizitor mu presenečen pove, da ne sme nikoli več priti tja in ga izpusti. Ko Aljoša sliši zgodbo, gre Ivan tja in ga mehko poljubi na ustnice. Ivan kriči od veselja. Brata se poslovita z vzajemno naklonjenostjo in spoštovanjem.

Šesta knjiga: Ruski menih

Šesta knjiga govori o življenju in zgodovini starca Zosime, ko ta leži blizu smrti v svoji celici. Zosima pojasnjuje, da je svojo vero našel v uporniški mladosti, po neodpustljivemu dejanju proti njegovemu zvestemu služabniku se je posledično odločil postati menih. Zosima pridiga ljudem, da morajo en drugemu odpuščati s priznavanjem lastnih grehov in krivd pred drugimi. Pojasnjuje, da ni noben greh izoliran in da so vsi odgovorni za grehe sosedov. Zosima predstavlja filozofijo, ki odgovarja Ivanovi, ki je izzval božje stvarstvo v prejšnji knjigi.

Sedma knjiga: Aljoša

Knjiga se začne takoj po smrti Zosime. V mestu in samostanu je razširjeno prepričanje, da telesa svetih mož ne trohnijo, torej niso podvržena trohnenju. Tako se pričakuje, da truplo starca Zosime ne bo razpadlo. Tako pride do velikega presenečenja, ko truplo Zosime ne le razpade, ampak začne razpadati takoj po njegovi smrti. Že prvi dan je vonj že nevzdržen. Veliko ljudi postavlja pod vprašanje prejšnje spoštovanje in občudovanje Zosime. Aljoša je posebno prizadet zaradi blatenja Zosimovega imena samo zaradi razpadanja njegovega trupla. Eden izmed Aljoševih tovarišev v samostanu, Rakitin, uporabi Aljoševo ranljivost za to, da organizira srečanje med njim in Grušenko. Toda namesto, da bi Aljoša postal pokvarjen, najde novo vero in upanje od Grušenke, medtem ko se zaskrbljen um Grušenke začne na poti duhovne odrešitve skozi njegov vpliv: postaneta bližnja prijatelja. Knjiga se konča z duhovno obnovitvijo Aljoše, ki sprejme in poljubi zemljo pred samostanom (kar se mogoče nanaša na Zosimovo zadnje dejanje pred svojo smrtjo) in krčevito joče. Obnovljen se vrne na svet, kot je naročil starec.

Osma knjiga: Mitja

Ta del se ukvarja predvsem z Dmitrijevim divjim in pretresenim iskanjem denarja za to, da bi pobegnil proč z Grušenko. Dmitrij dolguje denar svoji zaročenki Katerini Ivanovni in verjame, da je tat, če ne najde denarja, da bi jo izplačal preden se odpravi na pot z Grušenko. Dmitrij se približa Grušenkinemu dobrotniku Samsonovu, ki ga pošlje v sosednje mesto s ponarejeno obljubo posla. Dmitrij se boji, da bi Grušenka lahko odšla z njegovim očetom in se z njim poročila zaradi njegovega bogastva in obilnih obljub. Ko se Dmitrij vrne od svojega spodletelega posla v sosednjem mestu, pospremi Grušenko do doma njenega dobrotnika, toda pozneje odkrije, da ga je ogoljufala in zapustila. Besen teče do doma svojega očeta z medeninastim tolkačem in vohuni za njim z okna. Tolkač vzame s svojega žepa. Tam je dejanje prekinjeno in Dmitrij kar naenkrat teče z očetovega posestva. Služabnik Grigorij ga poskuša ustaviti in kriči »Očetomor!«, toda Dmitrij ga udari s tolkačem v glavo. Dmitrij se boji, da je udarec Grigorija ubil in poskuša oskrbeti rano s svojim robcem, toda to opusti in pobegne stran.

Dmitrija nato vidijo zmedenega na cesti, prekritega s krvjo, s kupom denarja v njegovi roki. Kmalu izve, da se je Grušenkin nekdanji zaročenec vrnil in jo odpeljal v bližnjo hišico. Ko to izve, Dmitrij naloži voz hrane in vina in plača za veliko orgijo, da bi se končno soočil z Grušenko v prisotnosti njenega starega plamena, nakar se je nameraval ob zori ubiti. Prvi in pravični ljubimec je kmetavzarski Poljak, ki goljufa pri partiji kart. Ko je njegova prevara odkrita pobegne, Grušenka pa kmalu razodene Dmitriju, da je v resnici zaljubljena vanj. Zabava se nadaljuje in ravno, ko Dmitrij in Grušenka načrtujeta poroko, policija vstopi v hišico in obvesti Dmitrija da je aretiran zaradi umora svojega očeta.

Deveta knjiga: Uvodna preiskava

Deveta knjiga predstavi podrobnosti o umoru Fjodorja Pavloviča in opiše Dmitrijevo zaslišanje, ki odločno trdi, da je nedolžen. Domnevni motiv za zločin je rop. Za Dmitrija se je vedelo, da je bil tega večera popolnoma brez denarja, nato pa ga kar naenkrat vidijo s tistoči rubljev kmalu po očetovem umoru. Medtem tri tisoč rubljev, ki jih je Fjodor Pavlovič dal na stan za Grušenko, izgine. Dmitrij pojasnjuje, da je denar, ki ga je potrošil tega večera prišel od treh tisoč rubljev, ki jih je Katerina Ivanovna dala njemu, da bi jih poslal njeni sestri. Polovico tega je potrošil ob prvem srečanju z Grušenko, še eni pijani orgiji, ostalo pa je zašil v oblačila, z namenom vrniti jih Katerini Ivanovni. Preiskovalcev to ne prepriča. Vsi ti dokazi kažejo na Dmitrija; Edina druga oseba v hiši v času umora je bil poleg Grigorija Smerdjakov, ki je bil onesposobljen zaradi epileptičnega napada, ki ga je utrpel dan prej. Zaradi velikanskih dokazov proti njemu je Dmitrij uradno obtožen umora in zaprt v zapor, kje je čakal sojenje.

Deseta knjiga: Fantje

Fantje nadaljujejo zgodbo šolarjev in Iljušo iz Četrte knjige. Knjiga se začne s predstavitvijo mladega fanta Kolje Krasotkina. Kolja je briljanten fant, ki razglaša svoj ateizem, socializem in prepričanje v evropske ideje. Dostojevski uporablja Koljina prepričanja, zlasti v pogovoru z Aljošo, da smeši njegove zahodne kritike, z nastavljanjem njihovih besed in prepričanj v usta mladega fanta, ki ne razume zares o čemu govori. Koljo življenje dolgočasi in neprestano trpi zaradi svoje matere s postavljanjem sebe v nevarnost. Kolja se v šali uleže med železniške tračnice, ko vlak zapelje čez njega in zaradi tega podviga postane priljubljen. Vsi drugi fantje spoštujejo Koljo, zlasti Iljuša. Odkar je pripovedovalec zapustil Iljušo v četrti knjigi je njegova bolezen napredovala in zdravnik trdi, da si ne bo opomogel. Kolja in Iljuša imata spor zaradi Iljušinega grdega ravnanja z lokalnim psom: Iljuša ga je hranil s koščkom kruha, v katerega je zabodel buciko po naročilu Smerdjakova. Toda po Aljoševi intervenciji se drugi šolarji postopoma boljše razumejo z Iljušo in Kolja se jim kmalu pridruži ob njegovi postelji. Tu Kolja prvič spozna Aljošo in začne ponovno spraševati svoja nihilistična prepričanja.

Enajsta knjiga: Brat Ivan Fjodorovič

Enajsta knjiga dokumentira vpliv Ivana Fjodoroviča na tiste okrog njega in njegov padec v norost. Ivan se v tej knjigi trikrat sreča s Smerdjakovom in obupano poskuša rešiti uganko umora ter če bi imel Smerdjakov, in posledično tudi on, karkoli opraviti s tem. V končnem srečanju Smerdjakov prizna, da se je pretvarjal, da je umoril Fjodorja Pavloviča in ukradel denar, kar predstavi Ivanu. Smerdjakov izrazi dvom v Ivanovo izpovedano ignoranco in presenečenje. Smerdjakov trdi, da je bil Ivan sokriv za umor, ker je povedal Smerdjakovu kdaj bo zapustil hišo Fjodorja Pavloviča in bolj pomembno z vcepitvijo v Smerdjakova prepričanje, da je v svetu brez Boga "vse dovoljeno". Knjiga se konča z Ivanovo halucinacijo, v kateri ga obišče hudič v obliki lenega in parazitskega nekdanjega gospoda, ki ga muči z personifikacijo in karikaturami njegovih misli in idej. Nočno moro prekine trkanje na okno: je Aljoša, ki ga je prišel obvestiti, da se je Smerdjakov obesil. Čeprav hudič izgine, ostane Ivan v deliriju in se iracionalno pogovarja. Aljoša je pretresen zaradi stanja njegovega brata in ga poskuša pomiriti, toda Ivanove blodnje so vse bolj nepovezane. Naposled pade v globok spanec.

Dvanajsta knjiga: Sodna napaka

Ta knjiga podrobno opisuje sojenje Dmitriju Karamazovu za umor njegovega očeta. Dramo v sodni dvorani Dostojevski močno smeši. Ljudje v množici so predstavljeni kot polni zamere in zlobni, ženske pa iracionalno privlači romantika Dmitrijevega ljubezenskega trikotnika s Katerino in Grušenko. Ivanova norost ga prevzame in iz sodne dvorane ga odnesejo po tem, ko se njegov poskus, da bi dal dokaze o Smerdjakovu, spusti v nerazumljive blodnje. Prelomna točka na sojenju je Katerinino uničujoče pričanje. Ivanova norost jo preseneti in strastno ga brani ter opusti svoj častni odnos do Dmitrija. Prinese pismo, ki ga je Dmitrij napisal pijan, v katerem piše, da bo ubil svojega očeta. Ta del se zaključi z dolgimi in razvnetimi končnimi izjavami tožilca in obrambnih nasvetov ter sodbe, da je Dmitrij kriv.

Epilog

Končni del se začne s pogovorom o načrtu, ki je razvit za Dmitrijev pobeg od njegove kazni dvajset let težkega dela v Sibiriji. Načrt ni nikoli v celoti opisan, vendar se zdi, da vključuje to, da Ivan in Katerina podkupita nekatere stražarje. Aljoša previdno potrdi, saj čuti, da Dmitrij ni čustveno pripravljen prestati takšno ostro kazen, da je nedolžen in da mu ne bi nobeni stražarji in častniki pomagali pri pobegu. Dmitrij in Grušenka načrtujeta pobeg v Ameriko in delo na tamkajšnji zemlji za več let, nato pa vrnitev v Rusijo pod ameriškimi imeni, saj si ne moreta predstavljati življenja brez Rusije. Dmitrij moleduje, da ga Katerina obišče v bolnišnici, kjer okreva po bolezni, preden ga odpeljejo stran. Ko ga obišče, se ji Dmitrij opraviči, ker jo je prizadel; on pa se mu opraviči, ker je prinesla povezano pismo med sojenjem. Strinjata se, da se bosta ljubila v tem trenutku in da se bosta ljubila večno, čeprav zdaj ljubita druge ljudi. Roman se zaključi z Iljušinim pogrebom, kjer Iljušinovi prijatelji iz šole poslušajo Aljošev Govor pri kamnu. Aljoša obljubi, da se bo spominjal Kolje, Iljuše in vseh fantov in jih bo imel blizu v svojem srcu, čeprav jih bo moral zapustiti in jih morda ne bo videl več let. Roti jih, naj se ljubijo in vedno spominjajo Iljuše in naj obdržijo spomin nanj v svojih srcih ter se spominjajo tega trenutka pri kamnu ko so bili vsi skupaj in so se ljubili. Aljoša nato ponovno prešteje krščanske obljube, da bodo vsi združeni nekega dne po vstajenju od mrtvih. V solzah dvanajst fantov Aljoši obljubi, da bodo drug drugega obdržali v spominu za večno. Primejo se za roke in se vrnejo v Snegirjovo gospodinjstvo na večerjo, kjer skandirajo »Hura za Karamazova!«

Teme

Vera in ateizem

Ena od osrednjih tem v romanu je nasprotovanje resničnemu duhovnemu pomenu pravoslavne krščanske vere, zlasti kolikor je pozicionirana kot srce ruske narodne identitete in zgodovine, z idejami in vrednotami, ki izžarevajo iz novih doktrin ateizma, racionalizma, socializma in nihilizma. Te zamisli in vrednote niso bile samo tuje ruski duhovni dediščini, temveč so po mnenju Dostojevskega tudi aktivno delovale, da bi jo uničile in so postajale vse bolj priljubljene in vplivne, zlasti med rusko mladino. Tema je bila že živo predstavljena v vseh zgodnejših velikih romanih, zlasti v Demonih, toda Dostojevski v Bratih Karamazovih umetniško predstavi in predstavi protiutež dvem nasprotujočim se svetovnim nazorom v prapodobah, karakter Ivana Fjodoroviča in njegovo legendo o Velikem inkvizitorju ter karakterje Aljoše in starca Zosime v njihovem izrazu in utelešenju žive krščanske vere.

Karakter Ivana Fjodoroviča, čeprav navzven igra vlogo hudičevega advokata, je znotraj daleč od tega, da bi bil odločen v svojem ateizmu. Motiv, ki se neprestano ponovno ponavlja v romanu je njegova trditev, da brez vere v nesmrtnost ni takšne stvari, kot je vrlina in če ni Boga, je vse dovoljeno. Ko se Zosima sreča z zamislijo med srečanjem v samostanu, ji ne nasprotuje, vendar predlaga, da morajo biti za Ivan, ki najverjetneje ne verjame v nesmrtnost lastne duše, njegove misli vir trpljenja: "Toda mučenik se včasih rad preusmeri s svojim obupom, kakor da bi se sam spravljal v obup. Toda... če se preusmeriš s članki iz revij in pogovorov v družbi, čeprav ne verjameš v svoje lastne argumente in z bolečim srcem se jim znotraj posmehuješ...Na to vprašanje nisi odgovoril in je tvoje veliko žalovanje, saj razgraja za odgovor." V svojih odnosih z Ivanom Aljoša zavestno pooseblja ljubljeni glas vere, za katerega ve, da živi v bratovi duši, nasprotju s posmehljivim glasom dvoma ki na koncu pooseblja nočne more hudiča. Aljoša za Ivana pravi, da je "Njegov um ujetnik njegove duše. V njem je velika in nerazrešena misel. Je eden tistih, ki ne potrebujejo milijonov, potrebujejo samo jasen premislek."

Dostojevski je svojem uredniku napisal, da je njegov namen s peto knjigo, "Za in proti", upodobiti "seme ideje uničenja v našem času v Rusiji med mladimi ljudmi, iztrganimi iz realnosti". To seme je opisal kot: "zavrnitev ne Boga, temveč pomena Njegovega stvarstva. Socializem je skočil od zanikanja pomena zgodovinske realnosti in končal v programu uničenja in anarhizma." V poglavju "Upor" je motivacija za Ivanovo zavrnitev božjega sveta, ki jo pojasnjuje v dolgem pogovoru z Aljošo, v katerem utemeljuje svoj ateizem na podlagi načela univerzalne ljubezni in sočutja, ki je v osrčju krščanske vere. Neizmerna hudobija na svetu, zlasti v odnosu do trpljenja otrok, ni nekaj, kar lahko sprejmemo v srcu, povečanem v ljubezni, tako da Ivan čuti omejitev v svoji vesti da "skromno vrača vozovnico" Bogu. Zamisel zavrnitve ljubezni na osnovi ljubezni je razdelana naprej v sledeči "Legendi velikega inkvizitorja". V dolgem dialogu, v katerem drugi udeleženec (vrnjeni Kristus) ostane tih v njegovem celotnem trajanju, Inkvizitor zavrne svobodo in duhovno lepoto Kristusovega učenja, saj je onkraj sposobnosti zemeljske človečnosti in potrjuje namesto materializma kruha in verig, ki izhaja iz hudičevih nagnenj, kot da so edina realistična in sočutna osnova za vladavino ljudi. Legenda je Ivanova spoved za boj "pro in contra", ki se dogaja v njegovi lastni duši, vezano na problem vere. Po Mihailu Bahtinu sta "tako sama oblika njene izgradnje kot dialog Velikega inkvizitorja s Kristusom in istočasno sam s sabo in sama nepričakovanost in dvojnost njegovega konca, kar kaže na razpad notranjega dialoga v svojem ideološkem jedru".

S šesto knjigo, "Ruski duhovnik", je Dostojevski poskušal zagotoviti ovržbo Ivanovega zanikanja Boga, skozi učenje umirajočega starca Zosime. Temni svet inkvizitorjevega razmišljanja je poskušal z veselo, ideološko stilizirano komunikacijo umirajočega starca in Aljošine interpretacije njegovega življenja in učenja. Zosima, skozi trpljenje in bližnjo smrt, odkrito sporoča svojo ljubezen za tiste okrog njega in govori zgodbe ključnih trenutkov v svojem napredku vzdolž duhovne poti. Aljoša beleži te pripovedi za potomce, pa tudi starčeva nauke o različnih temah, vključno z: pomenom ruskega meniha; duhovno bratovščino med gospodarji in služabniki; nemogočnost sojenja bratskih bitij; Vera, Molitev, Ljubezen in Sosedstvo z Drugimi Svetovi; ter duhovni pomen 'pekla' kot trpljenja zaradi nezmožnosti ljubiti. Dostojevski je Zosimove nauke utemeljil na naukih pravoslavnega svetnika in duhovnega pisca Tihona Zadonskega iz 18. stoletja in jih je zgradil okrog njegovih lastnih formulacij bistva resnične krščanske vere: da so vsi odgovorni za vse in da je "vsak kriv pred vsemi in za vse in tako so vsi dovolj močni, da bi odpustili vse za druge". Akutno se je zavedal težavnosti umetniške naloge, ki si jo je zadal in nekompatibilnosti oblike in vsebine njegovega odgovora z običajnim diskurzom in vsakodnevnimi skrbmi svojih sodobnikov.

Svoboda in mehanična psihologija

"Dostojevski je lahko slišal dialoške odnose povsod, v vseh pojavih zavestnega in inteligentnega človeškega življenja. Kjer se je začela zavest, se je začel tudi dialog. Samo čisti mehanični odnosi niso dialoški in Dostojevski je kategorično zanikal njihov pomen za razumevanje in interpretiranje življenja in dejanj človeka."

Skozi roman je v svobodi človeške osebnosti potrjena narava vseh oseb in njihovih interakcij, v nasprotju s katerokoli obliko deterministične redukcije. "Fiziologizem", ki ga napadajo, je prepoznan v ponavljajočih se referencah na Clauda Bernarda, ki za Dmitrija postane preziran simbol znanstvene redukcije človeške duše na neosebne fiziološke procese. Za Dmitrija postane beseda 'Bernard' najbolj zaničljiva žaljivka. Sklici na Bernarda so delno odgovor na teorije Emila Zolaja o dednosti in okolju, zbrane na podlagi Bernardovih idej, ki delujejo kot ideološko ozadje na serijo romanov Les Rougon-Macquart.

Čeprav je potrditev svobode in zavrnitev mehanistične fiziologije najbolj odprto in vehementeno izraženo skozi lik Dmitrija, kot tema vztraja skozi celoten roman in praktično vse ostala dela Dostojevskega. Bahtin razpravlja o tem na način, ki ga imenuje nekončnost likov Dostojevskega. Pri Dostojevskem je ključna zavrnitev celotne opredelitve s strani zunanjega vira (druga oseba, socialna interpretacija, ideologija, sistem znanja ali česarkoli, kar postavlja končni limit na prvobitno svobodo žive duše, vključno celo s smrtjo) v jedru lika. To lastnost vidi kot ključno pri človeškem bitju, pri človeku in pri njegovih najbolj silovito neodvisnih likih, kot sta Ivan in Dmitrij v Bratih Karamazovih, Raskolnikov v Zločinu in kazni, Natasja Filippinovna in Ippolit v Idiotu ali Podzemni človek v Zapiskih s podzemlja, je aktivno izražena v skoraj vseh njihovih besedah in dejanjih. Po Bahtinu je za Dostojvskega:

Človek nikoli ne sovpade sam s seboj. Človek ne more aplicirati formule identitete A≡A. V umetnostnemu razmišljanju Dostojevskega je izvirno življenje osebnosti preneseno do točke brez naključij med človekom in njim samim, na tej točki odhoda čez vse meje, saj je materialno bitje bitje, za katerim lahko vohunimo, ga opredelimo, napovemo poleg njegove svobodne volje tudi drugo roko. To izvirno življenje osebnosti je na razpolago samo skozi dialoško penetracijo te osebnosti, med katero svobodno in vzajemno odkriva sama sebe.

Slog

Čeprav so bili napisani v 19. stoletju, izkazujejo Brati Karamazovi številne sodobne elemente. Dostojevski je sestavil knjigo z različnimi literarnimi tehnikami. Čeprav je bil seznanjen s številnimi mislimi in čustvi protagonistov, je pripovedovalec samorazglašen pisatelj; razpravlja o svojih lastnih posebnostih in osebnih zaznavah tako pogosto, da postane lik. Skozi svoje opise se pripovedovalčev glas neopazno zlije v ton ljudi, ki jih opisuje ter se pogosto spusti v najbolj osebne misli likov. V zgodbi ni glasa avtoritete. for more on the relationship between Dostoevsky and his characters.</ref> Poleg glavnega pripovedovalca je več sekcij pripovedovanih izključno s strani drugih likov, kot je zgodba velikega inkvizitorja in spoved Zosime.

Dostojevski uporablja individualne sloge govora za izražanje notranje osebnosti vsake osebe. Tako so recimo za odvetnika Fetjukoviča (ki temelji na Vladimirju Spasoviču) značilni malapropizmi (npr. 'oropan' za 'ukraden', in na določeno točki izjavi, da so možni osumljenci za umor 'neodgovorni' in ne nedolžni). Zgodba se večkrat oddalji in ponuja vpogled v druge, očitno manjše like. Tako je na primer pripoved v šesti knjigi skoraj v celoti namenjena Zosimovi biografiji, ki vsebuje priznanje od moža, ki ga je srečal veliko let nazaj. Dostojevski se ne zanaša na samo en vir ali skupino velikih likov, da sporoča teme te knjige, temveč uporablja več stališč, pripovedi in likov.

Sprejem in vpliv

Bratje Karamazovi so imeli globok vpliv na veliko javnih osebnosti v letih zaradi zelo različnih razlogov. Med občudovalci so znanstveniki, kot je Albert Einstein, filozofa Ludwig Wittgenstein in Martin Heidegger, in pisatelji kot so Virginia Woolf, Cormac McCarthy, Haruki Murakami, Franz Kafka, in Frederick Buechner.

Britanski pisatelj C. P. Snow piše o Einsteinovem občudovanju romana: »Bratje Karamazovi— ki je bil zanj leta 1919 veliki vrh vse literature. Tako je ostalo dokler ni govoril z njim leta 1937 in verjetno do konca njegovega življenja.«

Sigmund Freud ga je imenoval »najbolj veličasten roman vseh časov« in fascinirale so ga Ojdipovske teme. Leta 1928 je Freud objavil članek z naslovom Dostojevski in očetomor, v katerem preučuje lastno nevrozo Dostojevskega. Freud trdi, da epilepsija Dostojevskega ni naravno stanje, temveč fizična manifestacija avtorjeve skrite krivde zaradi smrti svojega lastnega očeta. Po Freudu si je Dostojevski (pa tudi vsi drugi sinovi) želeli smrti očeta zaradi latentne želje po njegovi materi; Freud navaja dejstvo, da so se eileptični napadi Dostojevskega začeli pri 18 letih, v letu, ko je njegov oče umrl. Iz tega sledi, da so očitnejše teme očetomora in krivde, sploh v obliki moralne krivde, ki jo je prikazoval Ivan Karamazov, še dodatni dokazi za njegovo teorijo.

Franz Kafka se je čutil dolžan Dostojevskemu in Bratom Karamazovim ter je imenoval sebe in Dostojevskega »krvna sorodnika« ter ga je izjemno zanimalo sovraštvo bratov, ki sta ga izkazovala proti svojemu očetu v romanu. Verjetno je našel vzporednice s svojim lastnim prisiljenim odnosom med očetom in sinom ter je črpal iz te teme do določene mere v svojih delih, zlasti v svoji kratki zgodbi Sodba.

James Joyce je napisal:

[Lev] Tolstoj ga je občudoval, vendar je mislil, da ima malo umetniških dosežkov ali uma. Kljub temu pravi, da 'občuduje njegovo srce', kritika, ki vsebuje veliko resnice, saj njegovi liki delujejo ekstravagantno in noro je še vedno njihova osnova spodaj trdna...Bratje Karamazovi so naredili name globok vtis, saj je pisatelj ustvaril nekaj nepozabnih scen [podrobnosti]...Lahko jo imenujemo norost, toda tam bi lahko bila skrivnost genija... Raje imam besedo navdušenje, navdušenje, ki se lahko mogoče zlije v norost. Pravzaprav so imeli vsi veliki možje v sebi to žilico; bila je vir njihove veličine; razumen mož ne doseže ničesar.

Vse kritike knjige niso bile pozitivne. Nekateri so bili kritični do nje, recimo Henry James, Vladimir Nabokov, D. H. Lawrence in Pjotr Iljič Čajkovski. Čajkovski je recimo nekoč v pismu o knjigi dejal, da je »Dostojevski genialen, toda antipatičen pisatelj.«

Za Leva Tolstoja samega je bilo delo tako izziv, kot tudi provokacija. Zapisi v njegovem dnevniku kažejo na to, da je, kot drugi, tudi sam imel značilen slog Dostojevskega za oviro, toda knjiga je ena od večih, ki jih je zahteval na svoji smrtni postelji.

Filozof Ludwig Wittgenstein je dejal, da je prebral Brate Karamazove »tolikokrat, da je poznal cele odlomke na pamet.« Izvod romana je bilo eno redkih imetij Wittgensteina, ki jih je vzel s seboj na fronto med prvo svetovno vojno.

Martin Heidegger je identificiral misel Dostojevskega kot enega najpomembnejših virov za svojo zgodnjo in najbolj znano knjigo Bitje in čas. Od dveh portretov, ki jih je imel Heifegger na steni v svoji pisarni, je bil eden portret Dostojevskega.

Po filozofu Charlesu B. Guignonu je najbolj fascinanten lik romana, Ivan Karamazov, do sredine 20. stoletja postal ikona eksistencialističnega upora v pisanju eksistencialističnih filozofov Alberta Camusa in Jeana-Paula Sartra. Camus se je osredotočal na razpravo o uporu Ivana Karamazova v svoji knjigi Upornik iz leta 1951. Ivanova pesem »Veliki inkvizitor« naj bi bil en najbolj znanih odlomkov v sodobni književnosti zaradi svojih zamisli o človeški naravi, svobodi, moči, avtoriteti in veri, pa tudi zaradi svoje fundamentalne dvoumnosti. Referenco na pesem lahko najdemo v knjigi Popravljen krasni novi svet angleškega romanopisca Aldousa Huxleyja in v knjigi Neskončna šala Davida Fosterja Wallaca.

Nobelov nagrajenec William Faulkner je knjigo pogosto ponovno prebiral in je trdil, da je eden njegovih največjih književnih navdihov poleg Shakespearovih del in Svetega pisma. Nekoč je napisal, da ameriška književnost še ni ustvarila nič primerljivega z romanom Dostojevskega.

V eseju o Bratih Karamazovih, napisanem po ruski revoluciji in prvi svetovni vojni je Nobelov nagrajenec Hermann Hesse Dostojevskega opisal ne kot »pesnika«, temveč kot »preroka«. Britanski pisatelj W. Somerset Maugham je knjigo vključil v njegov seznam desetih največjih romanov na svetu.

Sodobni turški Nobelov nagrajenec Orhan Pamuk je med predavanjem v Sankt Peterburgu dejal, da se je med njegovim prvim branjem Bratov Karamazovih življenje spremenilo. Čutil je, da je Dostojevski skozi pripovedovanje ponudil popolnoma unikaten pogled na človeško življenje in človeško naravo.

Ameriški filozofski romanopisec Walker Percy je v intervjuju dejal:

Predpostavljam, da je v mojem modelu skoraj vedno Dostojevski, ki je bil človek zelo močnih obtožb, toda njegovi liki so ilustrirali in utelesili najmočnejše teme in težave ter trende njegovega časa. Mislim, da je morda največji roman vseh časov Bratje Karamazovi, ki...skoraj prerokuje in zaznanja vse — vso krvavo zmešnjavo in težave 20. stoletja.

Papež Benedikt XVI. je navajal knjigo v encikliki iz leta 2007 Spe salvi.

Sovjetski voditelj Josif Stalin je Dostojevskega bral od svoje mladosti in je imel avtorja za velikega psihologa. Njegov izvod Bratov Karamazovih razkriva obširne poudarke in opombe, ki jih je na rob zapisal med branjem dela, ki so jih preučevali in analizirali številni raziskovalci.

Po podatkih srbske državne tiskovne agencije Tanjug je srbski predsednik Aleksandar Vučić Dostojevskega opisal kot njegovega najljubšega romanopisca, rekoč »Bratje Karamazovi so morda najboljše delo svetovne lietrature.« Ameriška prva dama Laura Bush je dejala, da je občudovalka romana. Nekdanja ameriška zunanja ministrica in prva dama Hillary Clinton je omenila roman kot njeno najljubšo knjigo vseh časov.

Prevodi

Čeprav so bili Bratje Karamazovi prevedeni iz ruskega izvirnika v številne jezike, povzroča širok nabor različnih glasov in literarnih tehnik, da je prevajanje težko. Constance Garnett je leta 1912 objavila prevod, ki ga je Garth Terry označil za »prvi adekvatni angleški prevod«. Leta 1905 je Isabel Florence Hapgood) objavila dramatizacijo.

Leta 1958 sta David Magarshack in Manuel Komroff izdala prevoda romana, ki sta ju izdali založbi Penguin in The New American Library of World Literature. Leta 1976 je Ralph Matlaw celovito preuredil delo Ganretta za svojo izdajo Norton Critical Edition volume. To je bilo po drugi strani osnova za vplivno delo Sopotnik Karamazova Victorja Terrasa. Še en prevod Juliusa Katzerja je izdala založba Progress Publishers leta 1981 in jo je pozneje ponovno natisnila Raduga Publishers Moscow.

Leta 1990 sta Richard Pevear in Larissa Volokhonsky izdala nov prevod; ta je zmagal na tekmovanju PEN/Book-of-the-Month Club leta 1991 in je požel pozitivne kritike od revije The New York Times Book Review ter od učenjaka Dostojevskega Josepha Franka, ki ga je hvalil, da je eden od najbližjih prevodov ruskemu originalu Dostojevskega.

Peter France

V delu The Oxford Guide to Literature in English Translations komentira akademik Peter France več prevodov dela Dostojevskega. Glede prevodov Constance Garnett piše:

[Njeni] prevodi se berejo lahko...osnovni pomen ruskega besedila je natančno interpretiran kot celota. Drži, da so kritiki, kot je Nikoliukin, demonstrirali, da krajša in poenostavlja ter tako utiša pretresljive kontraste Dostojevskega in žrtvuje njegove vztrajne ritme in ponovitve ter omiljuje rusko barvitost in pojasnjuje ter normalizira na vse načine...Garnett krajša nekatere izmed svojevrstnosti Dostojevskega, da bi proizvedle sprejemljivo angleško besedilo, toda njene različice so v veliko primerih pionitske različice; lahko so vljudne, toda dovolile so ta nenavadni novi glas, da naredi invazijo na angleško književnosti in tako omogočajo poznejšim prevajalcem, da gredo dlje pri svojem iskanju bolj avtentičnega glasu.

Viri

• Institute of Russian Literature (The Pushkin House) (ur.). Complete Works in Thirty Volumes (полное собрание сочинений в тридцати томах) (v ruščini). Nauka.
• Bakhtin, Mikhail (1984). Problems of Dostoevsky's Poetics. Prevod: Caryl Emerson. University Of Minnesota Press. ISBN 9780816612277.
• France, Peter (2000). »Dostoevsky«. V Peter France (ur.). The Oxford Guide to Literature in English Translation. Oxford University Press.
• Frank, Joseph (2010). Dostoevsky A Writer in his Time. Princeton University Press. ISBN 9780691128191.
• Lantz, Kenneth A. (2004). The Dostoevsky Encyclopedia. Greenwood Publishing Group. ISBN 978-0-313-30384-5.
• Jones, Malcolm V.; Terry, Garth M. (1983). New Essays on Dostoyevsky. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-15531-1.
• Mochulsky, Konstantin (1967) [1967]. Dostoevsky: His Life and Work. Minihan, Michael A. (translator). Princeton University Press. ISBN 0-691-01299-7.
• Terras, Victor (2002) [1981]. A Karamazov Companion. University of Wisconsin Press. ISBN 0-299-08310-1.