Berlin (roman)

Berlin
	Naslovnica slovenske izdaje iz l. 2007
Avtor	Aleš Šteger
Država	Slovenija
Jezik	Slovenščina
Subjekt	slovenska književnost
Žanr	potopisne kratke zgodbe
Založnik	Študentska založba
Datum izida	2007
Vrsta medija	tisk (trda vezava)
Št. strani	149
ISBN	978-961-242-099-4
OCLC	449249057
COBISS	231964672
UDK	821.163.6-32
Predmetne oznake	Berlin - v literaturi, Esej, Potopis, Filozofski vidik, Fotografije

Berlin je delo slovenskega pisatelja in pesnika Aleša Štegerja. Izšlo je leta 2007 pri Študentski založbi. Delo je sestavljeno iz trideset krajših tekstov. Le-ti žanrsko stojijo med poezijo v prozi, filozofsko beležko, esejističnim krokijem in potopisnim zasnutkom. Štegerju je bivanje v mestu Berlin v letih 2005 in 2006 med drugim omogočila štipendija DAAD Künstlerprogramma. Od tu je avtor črpal snov za svoje delo Berlin.

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Krajšim besedilom v knjigi je skupen prostor – mesto Berlin. Nemška prestolnica je hitro se spreminjajoča, primerjana z Japonsko. Kljub temu ne zakriva pečata, ki ga prinaša preteklost. Delo ni opisno približevanje Berlina, temveč poskuša biti ta prestolnica. Avtor ga bralcu z besedilom pred očmi naslika, ga skorajda postavi vanj. Skupaj z avtorjem se sprehodimo skozi mesto, vmes nas določena poglavja opomnijo tudi na pisateljevo rodno deželo.

Med besedila je vstavljenih dvajset fotografij, ki jih je (vse razen prve, ki jo je posnela Maja Petrović-Šteger) avtor besedila posnel med sprehodi po mestu.

Odlomek iz besedila[uredi | uredi kodo]

Do potujitve ne pride ob prihodu v tuje mesto, marveč ob prvi vrnitvi domov. Med njega, ki se še vedno počuti kot domačin, in prostor, ki je zanj medtem prenehal biti dom – se pravi kraj, kjer biva v simbiozi vsakodnevnih vprašanj in odgovorov - se je vrinila drobna leča. Priostrila je zamegljeno predstavo surovega ljubljanskega zrezka, ki sem ga v spominu polagoma nadeval z marcipanom, premazal s čokolado in s smetano, da se je po par mesecih bivanja v Berlinu zdelo že, da obstaja tisoč kilometrov južneje dežela, v kateri delajo iz šniclov tortice. Potujitev se je bila razrasla tako rekoč nenaklepno, pognala je kot nekaj brčic pod nosom, na katere se v Berlinu ni nihče več oziral, doma, ali pač tam, kjer sem mislil, da je še vedno moj dom, pa je na njih obvisel vsak pogled, kapljica smetane ali košček čokolade. Prej je bil občutek, kot da bi v kotičkih sebe brez konca premleval premalo spečeno slovensko meso. Kot tujec sem doma potreboval novih imen.