Béla II. Ogrski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Béla II.
ogrski kralj
II Bela KK.jpg
Vladanje1031- 1141
PredhodnikŠtefan II.
NaslednikGéza II.
Rojstvocca. 1108
Tolna County[d]
Smrt13. februar 1141
Székesfehérvár
ZakonecHelena (Jelena) Raška
OtrociLadislav II.
Géza II.
Štefan IV.
Vladarska hišaÁrpádovci
OčeÁlmoš
MatiPredslava Kijevska

Béla II. ali Béla II. Slepi (madžarsko II. (Vak) Béla , hrvaško Bela II.), hrvaški in ogrski kralj (1131-1141), * med 1108 in 1110, † 13. februar 1141, pripadnik dinastije Árpádovcev.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Béla II. se je med letoma 1108 in 1110 rodil Álmošu, ki je bil pripadnik ogrskekraljevske dinastije Árpádovcev, in Predslavi, hčerki Kijevskega velikega kneza Svjatopolka II.[1] Ker je bil Álmoš stalna grožnja tako svojemu bratu Kolomanu kot nečaku Štefanu ter izvor nestabilnosti v ogrski državi, ga je dal Koloman po šesti zaroti leta 1113 zajeti in skupaj z Bélo oslepiti.[2][3][4] Kralj je menda zaukazal še kastracijo Béle, a naj bi se rabelj majhnega otroka usmilil in namesto njega kastriral psa, pasje testise pa prinesel Kolomanu kot dokaz za skopljenje dečka.[2] Takšna kazen je bila v tistih časih primerjalno gledano precej mila, saj je upornik proti oblasti ostal živ.[5] Ob Kolomanovi smrti se je oslepljeni Álmoš umaknil v Bizanc, oslepljenega sina Bélo pa je uspel skriti v samostan Pécsvárad, tako da niti naslednik Štefan skoraj do smrti ni vedel zanj.[6] Ko je nevarnost z dvora za Bélo minila, se je poročil s Heleno, ki je bila hči srbskega velikega župana Uroša I.[7][1] V zakonu se jima je okrog leta 1130 rodil sin Géza[1] Imela sta še dva sinova- najstarejši je bil Ladislav II., najmlajši pa Štefan IV.[8] Béla, ki je bil slep, se sam ni mogel aktivno udejstvovati v ogrski politiki, vse bolj se je predajal pijančevanju, kmalu je zbolel in umrl 13. februarja 1141.[1][9]

Kraljevanje[uredi | uredi kodo]

Pokol v Aradu

Ker Štefan II.ni imel potomstva, je prišlo do zanimivega preobrata- za svojega naslednika je kot očetovega nečaka določil prav oslepljenega Bélo.[4] Béla II. je od Štefana II. prevzel oslabljeno oblast na Ogrskem in okrnjeno Hrvaško, ki ni več nadzorovala dalmatinskega primorja.[4] Namesto Béle je na Ogrskem in na Hrvaškem dejansko vladala njegova srbska žena Helena (Jelena), ki se je kruto maščevala vsem, ki so imeli kakršno koli zvezo z oslepitvijo njenega moža.[4] Tako je na zboru v Aradu ukazala pokol vseh, ki so bili kakorkoli povezani z oslepitvijo njenega moža.[9]Helena je bila sicer hči srbskega velikega župana Uroša I., njen brat Beloš pa je na ogrskem dvoru imel najvišje položaje v kraljevini (ban, palatin).[10]

Preostali Bélini nasprotniki so nato na Ogrsko poklicali Borisa Kolomanoviča, ki je bil morda Bélin stric in si je lastil pravico do ogrskega prestola.[11][9] bizantinski cesar Ivan II. Komnen je leta 1132 proti novemu kralju Béli II., ki je bil srbski varovanec, sicer podprl Borisa, a slednjemu v resnici ni nudil mnogo pomoči.[12] Boris se je nato leta 1032 s podporo Boleslava II. Poljskega vseeno poskušal dokopati do ogrskega prestola, a je bil poražen na reki Sajó.[9]

Čistke so v tridesetih letih 12. stoletja ponovno okrepile osrednjo oblast.[13] To se je pokazalo tudi v odnosu do okoliških političnih skupnosti. Ogrskemu kraljestvu je npr. uspelo pridobiti območje reke Rame v Bosni.[4] Bélini vojski je leta 1133 uspelo iztrgati Spalato (Split) iz rok Benečanov in ga priključiti Hrvaški.[4][14] Tudi Zadar je bil okrog leta 1134 v hrvaških rokah, vendar pa je kmalu ponovno prišel pod Benečane.[14] Najkasneje do leta 1136 je Hrvaška uspela za kratek čas pridobiti skoraj vso Dalmacijo.[9] Leta 1136 izbrani novi splitski nadškof Gavdij se ni šel priklonit papežu, ampak ostrogonskemu nadškofu Felicijanu, da bi tako dokazal svojo vdanost ogrskemu dvoru.[14] To dodatno dokazuje, da se je politično središče ogrsko-hrvaške meddržavne skupnosti v precejšnji meri preneslo na Ogrsko, in da je bila hrvaška neodvisnost dejansko okrnjena.[15]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Klaniczay, G. (2002): str. 436.
  2. 2,0 2,1 Horváth, B. (2009): str. 36.
  3. Kontler, L. (2005): str. 52, 54.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 Gönz, László (2004): str. 27.
  5. Kontler, L. (2005): str. 54.
  6. Babić, A., et al. (1953): str. 177.
  7. Čirković, S.M. (2009): str. 43.
  8. Pál, Engel (2001): str. 51.
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 Pál, Engel (2001): str. 50.
  10. Čirković, S.M. (2009): str. 43.
  11. Kontler, L. (2005): str. 59.
  12. Magdalino, P. (2002): str. 55.
  13. Kontler, L. (2005): str. 60.
  14. 14,0 14,1 14,2 Goldstein, I. (2008): str. 46.
  15. primerjaj z: Babić, A., et al. (1953): str. 177.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Babić, Anto, et al. (1953). Historija naroda Jugoslavije. Školska knjiga, Zagreb.
  • Čirkanović, Sima M. (2009). Srbska zgodovina. Slovenska matica, ljubljana.
  • Gönz, László (2004). Kratka zgodovina Madžarov. Murska Sobota: Franc-Franc. ISBN 961-219-077-1.
  • Horváth, Bernadetta (2009). Zgodovina Madžarov. Učbenik za poučevanje madžarske zgodovine od 1. do 4. letnika gimnazijskega programa dvojezične srednje šole. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. str. 22. ISBN 978-961-234-631-7.</
  • Goldstein, Ivo (2008). Hrvaška zgodovina. Ljubljana, Društvo Slovenska matica.
  • Klaniczay, Gábor (2002). Holy Rulers and Blessed Princesses: Dynastic Cults in Medieval Central Europe. Cambridge University Press.
  • Kontler, László (2005). Madžarska zgodovina. Ljubljana: Slovenska matica. ISBN 961-213-148-1.
  • Engel, Pál (2001). The Realm of St. Stephen, A History of Medieval Hungary. United states: St. Martin Press. ISBN 1-85043-977-X.
Béla II. Ogrski
Rojen:  ? Umrl: 1141
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Štefan II.
ogrski kralj
1131 –1141
Naslednik: 
Géza II.