Atos (gora)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Atos
Najvišja točka
Nadm. višina2.033[1] m
Prominenca2.012 m
SeznamUltra
Koordinate40°09′30″N 24°19′38″E / 40.15833°N 24.32722°E / 40.15833; 24.32722Koordinati: 40°09′30″N 24°19′38″E / 40.15833°N 24.32722°E / 40.15833; 24.32722 
Geografija
gora Athos se nahaja v Grčija
gora Athos
gora Athos
Lega gore Atos v grčiji
LegaEvropa
DržavaGrčija
Država/ProvincaAgio Oros
TipMešano
Kriterijii, ii, iv, v, vi, vii
Razglasitev1988 (12. zasedanje
ID #454
RegijaEvropa

Gora Atos (grško Ἄθως [ˈa.θos]) je gora na polotoku Atos v severovzhodni Grčiji. Je pomembno središče vzhodnega pravoslavnega meništva. Goro in večji del polotoka Atos kot avtonomno regijo v Grčiji upravlja meniška skupnost gore Atos, ki je cerkveno pod neposredno jurisdikcijo ekumenskega patriarha iz Carigrada. Preostali del polotoka je del občine Aristotelis. Ženskam je po grški zakonodaji in verski tradiciji prepovedan vstop na območje, ki ga ureja meniška skupnost.[2]

Gora Atos je bila naseljena že od antičnih časov in je znana po svoji dolgi krščanski prisotnosti in zgodovinskih meniških tradicijah, ki segajo vsaj v leto 800 našega štetja v bizantinski dobi. Zaradi svoje dolge zgodovine verskega pomena, dobro ohranjene agrarne arhitekture znotraj samostanov ter ohranjenosti rastlinstva in živalstva okoli gore je bila samostanska skupnost gore Atos leta 1988 dodana na Unescov seznam svetovne dediščine.[3]

Imena[uredi | uredi kodo]

V klasični dobi se je gora Atos imenovala Atos, polotok pa Acté ali Akté (koinē grščina Ἀκτή). V sodobni grščini je gora Oros Atos (grško Όρος Άθως) in polotok Hersonisos tou Atho (grško Χερσόνησος του Άθω), uporablja pa se tudi oznaka Agio Oros (grško Άγιο Όρος), ki pomeni 'Sveta gora'.[4]

Nekateri jeziki pravoslavne tradicije uporabljajo imena, ki se prevajajo kot 'Sveta Gora', vključno z bolgarščino, makedonščino in srbščino (Света Гора, Sveta Gora) ter gruzijsko (მთაწმინდა, mtats’minda). Vendar tega imena ne uporabljajo vsi jeziki, ki se govorijo v vzhodnem pravoslavnem svetu: v vzhodnoslovanskih jezikih (ruski, ukrajinski in beloruski) se preprosto imenuje Афон (Afon, kar pomeni "Athos", medtem ko se v romunščini imenuje gora Atos (Muntele Athos or Muntele Atos).

Geografija[uredi | uredi kodo]

Gora Atos - pogled s severozahoda

Polotok, najbolj vzhodni "krak" večjega polotoka Halkidika v regiji Osrednja Makedonija, štrli 50 km[5] v Egejsko morje, s širino med 7 in 12 km pokriva območje 335,6 km². Dejanska gora Atos ima strma, gosto gozdnata pobočja, ki segajo do 2033 m visoko. Polotok Atos je za razliko od Sitonije in Kasandre geološko nadaljevanje gorovja Rodopi v severni Grčiji in Bolgariji.[6]

Okoliška morja, zlasti na koncu polotoka, so lahko nevarna. V starogrški zgodovini sta zabeleženi dve nesreči flot na tem območju: Herodot je trdil, da je leta 492 pr. n. št. perzijski kralj Darej Veliki izgubil 300 ladij pod vodstvom generala Mardonija.[7] Leta 411 pred našim štetjem so Špartanci izgubili floto 50 ladij pod vodstvom admirala Epikleja.[8]

Gora Atos ima obsežno mrežo pešpoti, od katerih mnoge izvirajo iz bizantinskega obdobja. Mnogi običajno niso dostopni za promet motornih vozil.[9]

Rastlinstvo[uredi | uredi kodo]

Velik del gore Atos je prekrit z mešanimi listnatimi in zimzelenimi gozdovi. V višjih legah so gozdovi črnega bora (Pinus nigra). Tudi sklerofilno grmičasto rastlinje najdemo po vsej gori Atos. Tipična gozdna drevesa so pravi kostanj (Castanea sativa), črničevje (Quercus ilex), hrast prnar (Quercus coccifera), Panonski hrast (Quercus frainetto), vzhodna platana (Platanus orientalis) in cedra (Calocedrus currens). Druge pogoste rastlinske vrste so: navadna jagodičnica (Arbutus unedo in Arbutus andrachne), Vednozelena cipresa (Cupressus sempervirens), navadni lovor (Laurus nobilis), mastika (Pistacia lentiscus), širokolistna zelenika (Phillyrea latifolia), oljka (Olea europea) in resje (Erica spp.).[10] Med listavci, ki jih najdemo predvsem ob potokih, so bela vrba, lovor, vzhodna platana in jelša.[11]

Alepski bor (Pinus halepensis) je pogostejši na severnem delu polotoka. Širokolistno makijo najdemo južneje. Nad cono listnate makije leži listopadni gozd, v katerem prevladuje pravi kostanj. Obstajajo tudi mešani gozdovi, sestavljeni iz listavcev hrasta, pa tudi lipe, trepetlike, hmeljevega gabra in javorja. V višjih legah najdemo črni bor in smrdljivi brin. Nekatere zelnate rastline z gomolji in čebulicami vključujejo vrste žafrana, vetrnice, ciklame in ligarica.[12]

Vsaj 35 rastlinskih vrst je endemičnih za goro Atos, večin najdemo na območju glavnega vrha na jugu.[13] Isatis tinctoria ssp. athoa, podvrsta waad, in Viola athois sta poimenovana po gori Atos.

Gora Atos je tudi dom 350 vrstam gob.[14][15][16][17][18]

Živalstvo[uredi | uredi kodo]

Sesalci so sivi volk (Canis lupus), divja svinja (Sus scrofa), navadna lisica (Vulpes vulpes), šakal (Canis aureus), evropski jazbec (Meles meles), kuna belica (Martes foina), velika podlasica (Mustela erminea), podlasica (Mustela nivalis vulgaris), Beloprsi jež (Erinaceus concolor), rovke (Crocidura spp.) in sredozemska medvedjica (Monachus monachus). Druge vrste sesalcev vključujejo srne, zajce in rdeče veverice.[19]

Ptice so črna štorklja (Ciconia nigra), kačar (Circaetus gallicus), planinski orel (Aquila chrysaetos), južna postovka (Falco naumanni), divji petelin (Tetrao urogallus), velika uharica (Bubo bubo), sredozemski viharnik (Puffinus yelkouan) in sredozemski galeb (Larus audouinii).[20][21] Druge vrste ptic so še hitri, lastovke, martinci, slavčki in kosmiči.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »Mount Athos Home«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. oktobra 2015. Pridobljeno 11. junija 2016.
  2. ↑ Why, Who, What (27. maj 2016). »Why are women banned from Mount Athos?«. BBC. Arhivirano iz spletišča dne 14. februarja 2023. Pridobljeno 11. junija 2023.
  3. ↑ »Mount Athos«. UNESCO World Heritage Convention. United Nations Educational Scientific and Cultural Organization. Arhivirano iz spletišča dne 15. januarja 2021. Pridobljeno 30. oktobra 2022.
  4. ↑ Davie, Grace; Leustean, Lucian N. (8. december 2021). The Oxford Handbook of Religion and Europe (v angleščini). Oxford University Press. str. 487. ISBN 978-0-19-257106-9. Arhivirano iz spletišča dne 21. junija 2023. Pridobljeno 21. junija 2023.
  5. ↑ Robert Draper, "Mount Athos" Arhivirano 11 August 2011 na Wayback Machine., National Geographic magazine, December 2009
  6. ↑ Speake, Graham (2014). Mount Athos: renewal in paradise (2nd izd.). Limni, Evia, Greece. str. 32. ISBN 978-960-7120-34-2. OCLC 903320491.
  7. ↑ Herodot, Histories, book VI ("Erato"); Ajshil, The Persians.
  8. ↑ Diodor Sicilski, Bibliotheca historica XIII 41, 1–3.
  9. ↑ »Footpaths of the Holy Mountain – FOMA«. FOMA. 6. januar 2019. Arhivirano iz spletišča dne 16. junija 2022. Pridobljeno 16. junija 2022.
  10. ↑ UN Environment World Conservation Monitoring Centre (22. maj 2017). »Mount Athos«. World Heritage Datasheet. Arhivirano iz spletišča dne 7. avgusta 2022. Pridobljeno 10. junija 2022.
  11. ↑ Speake, Graham (2014). Mount Athos: renewal in paradise (2nd izd.). Limni, Evia, Greece. str. 33. ISBN 978-960-7120-34-2. OCLC 903320491.
  12. ↑ Speake, Graham (2014). Mount Athos: renewal in paradise (2nd izd.). Limni, Evia, Greece. str. 34. ISBN 978-960-7120-34-2. OCLC 903320491.
  13. ↑ Ganiatsas, K. (2003). I vlastesis kai i chloris tis chersonesou tou Agiou Orous.
  14. ↑ Cosgrove, Denis E.; Della Dora, Veronica (2009). High places: cultural geographies of mountains, ice and science. London: I.B. Tauris & Co. ISBN 978-1-4416-2965-4. OCLC 503441715.
  15. ↑ S. Dafis, ‘Anthrōpines drastēriotētes kai fysiko perivallon’, in S. Dafis et al. (eds.), Fysekai Perivallon sto Agion Oros, Thessalonica, 1998.
  16. ↑ G. Sideropoulos, Agion Oros: anafores stēn anthropogeōgrafia, Athens, 2000, p. 28.
  17. ↑ O. Rackham, ‘Our Lady’s Garden: the historical ecology of the Holy Mountain’, Friends of Mount Athos, Annual Report (2000), p. 50.
  18. ↑ D. Babalonas, ‘Chlōrida kai endemismos tou Agiou Orous’, in M. Parcharidou and M. Fountoulēs (eds.), Agion Oros: fysē, latreia, technē, Vol. I, Thessalonica, 1999, p. 119.
  19. ↑ Speake, Graham (2014). Mount Athos: renewal in paradise (2nd izd.). Limni, Evia, Greece. str. 37. ISBN 978-960-7120-34-2. OCLC 903320491.
  20. ↑ Grimmett, R. & Jones, T. (eds) (1989). Important Bird Areas in Europe. Technical Publication #9, ICBP, Cambridge, U.K.
  21. ↑ Heath, M. & Evans, M. (eds) (2000). Important Bird Areas in Europe: Priority Sites for Conservation Vol.2. BirdLife International, Cambridge, U.K.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Atos_(gora)&oldid=6204965«