Argentit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Argentit
Splošno
Kategorija II. razred - Sulfidi
Kemijska formula Ag2S
Strunzova klasifikacija 02.BA.30a
Klasifikacija DANA 02.00.00.00
Kristalna simetrija Kubični heksoktaeder
(4/m 3 2/m),
prostorska skupina
I m3m
Osnovna celica a = 4,89, Z = 2,
V = 116,93
Lastnosti
Molekulska masa 247,80 g/mol
Barva Črna, svinčeno siva
Kristalni habit Kockast, skeleten
Kristalni sistem Kubični kristalni sistem
Razkolnost Na {001} slaba, na {110} slaba
Lom Podškoljkast
Žilavost Lahko se reže z nožem
Trdota 2 – 2,5
Sijaj Kovinski
Barva črte Svinčeno siva
Prozornost Neprozoren
Gostota 7,2 – 7,4 g/cm3,
povprečna 7,3 g/cm3
Ultravijolična fluorescenca Ne fluorescira
Pretvorbe Pri temperaturah pod 173 °C preide v akantit
Sklici [1][2]
Glavne vrste
Akantit Monoklinski Ag2S

Argentit je srebrov sulfid (Ag2S), ki je zaenkrat samo hipotetičen mineral, ker ga Mednarodna mineraloška zveza (IMA) še ni odobrila.[1] Spada v kristalni razred sulfidov in sulfosoli. Kristalizira v kubičnem kristalnem sistemu in je obstojen samo pri temperaturah nad 173 °C.[3] Pod to temperaturo je obstojen monoklinski srebrov sulfid akantit.

Mineral je prvi opisal Wilhelm Ritter von Haidinger leta 1845 in ga poimenoval po srebru (latinsko: argentum).

Psevdomorfizem[uredi | uredi kodo]

Osnovna celica argentita'

Argentit kristalizira v kubičnem kristalnem sistemu. Pri ohlajanju preide v monoklinski akantit, vendar ohrani večino značilnih zunanjih oblik argentita. Takšen paramorf je zaradi nepoznavanja pogosto zavajajoče in napačno opisan kot "argentit", čeprav bi bil bolj pravilno opisan kot "psevdomorf akantita" ali "psevdokubični akantit".

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Argentit in akantit sta pomembni surovini za pridobivanje srebra.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 IMA/CNMNC List of Mineral Names - Argentite
  2. ^ Webmineral - Argentite
  3. ^ V literaturi se navajata tudi temperaturi 177 °C in 179 °C.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Martin Okrusch; Siegfried Matthes (2005). Mineralogie (7 izd.). Berlin: Springer Verlag. str. 32. ISBN 9783540238126. 
  • Petr Korbel; Milan Novák (2002). Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag GmbH, Eggolsheim. str. 23. ISBN 3-89555-076-0. 
  • Paul Ramdohr; Hugo Strunz (1978). Klockmanns Lehrbuch der Mineralogie (16 izd.). Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart. ISBN 9783432829869. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]