Anton Nino Uršič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Anton Nino Uršič
Rojstvo1. julij 1905({{padleft:1905|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})
Trst
Smrt20. september 1964({{padleft:1964|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:20|2|0}}) (59 let)
Maribor
DržavljanstvoFlag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklicpravnik, operni pevec, režiser, publicist
Poznan pooperni pevec in režiser

Anton Nino Uršič, slovenski pravnik, operni pevec in režiser, * 1. julij 1905, Trst, † 20. september 1964, Maribor.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Urišč se je rodil v družini tržaškega uradnika. Osnovno šolo (1912-1917) in gimnazijo (1917-1925) je obiskoval v Ljubljani. Nato je študiral pravo na ljubljanski PF in 1930 diplomiral, vmes je bil od 1928 zaposlen kot uradnik v zasebnem pletilstvu A. Terček. Leta 1934 se je zaposlil kot upravni jurist pri banski upravi, na tem mestu je ostal do 1944, ko je bil angažiran v ljubljanski Operi kot solist, a 1945 premeščen v Maribor. Tu je deloval kot solist, dramski tenor in režiser, slednje od 1950 dalje (1948/1949 se v režiji usposabljal na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. pri prof. B. Gavelli), opravljal tudi tajniške posle in bil 1963 upokojen. Umrl v Mariboru, pokopan pa je v Ljubljani.

Uršič je že v rani mladosti nastopal v deških zborih (sopran-solo), kot študent pa v Akademskem pevskem zboru pod vodstvom F. Marolta, ki ga je posebej poučeval v solopetju. Nato se je v petju še 4 leta izpopolnjeval pri A. Darianu. Debutiral je v vlogi Franja (A. Foerster, Gorenjski slavček) 1944 v ljubljanski Operi, tu je nastopil še kot: Stevo (L. Janaček, Jenufa) 1944; Alfred (G. Verdi, Traviata) 1945; Janko (B. Smetana, Prodana nevesta) 1945; Walter (R. Wagner, Tannhäuser) 1945. Po prihodu v Maribor pa: Pinkerton (G. Puccini, Madame Butterfly) 1945; Cavaradossi (isti, Tosca) 1947; Manrico (Verdi, Trubadur) 1947; Canio (R. Leoncavallo, Glumači) 1948; največje uspehe (50 ponovitev) je imel z vlogo Mića (J. Gotovac, Ero z onega sveta) 1947. Po 1945 je mnogo pel tudi na koncertih in akademijah.

Ker mariborska Opera sprva ni imela svojih režiserjev, je Uršič asistiral režiserjem–gostom, potem pa se sam lotil režije oper: Prodana nevesta (Smetana, 1950); Nižava (E. D'Albert, 1951); in Verdijevih: Traviata (1951); Rigoletto (1957); Trubadur (1960); Puccinijevih: Tosca (1952); Gianni Schicci (1956); La Bohème (1959); Manon (J. Massenet, 1957); Lucia di Lammermoor (Donizetti, 1959); Cavalleria rusticana, Glumači (R. Leoncavallo, 1960); Deseti brat (M. Polič, 1960).

Uršič je bil tudi publicist, med 1949–1965 je objavil nad 25 člankov v mariborskem Gledališkem listu. Uršič sodi med pevce pionirje, ki so pomagali prvemu direktorju mariborske Opere po osvoboditvi, dirigentu A. Neffatu sestaviti solistični ansambel.[1]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Slovenski biografski leksikon 1925-1991. (2009). Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU