Alojs Andricki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Blaženi Alois Andricki
Alojs Andricki.jpg
Rojstvo2. julij 1914({{padleft:1914|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})[1][2][…]
Radibor[d], Nemško cesarstvo[1]
Smrt3. februar 1943({{padleft:1943|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:3|2|0}})[1][2][…] (28 let)
Koncentracijsko taborišče Dachau, Tretji rajh
ČaščenjeRimokatoliška cerkev
Beatifikacija13. junij 2011, Dresden, razglašalec Benedikt XVI.
God3. februar

Alois Andritzki (tudi Aloys; gornjelužiškosrbsko Alojs Andricki), lužiški katoliški duhovnik in mučenik iz škofije Meiße, * 2. julij 1914, Radibor, Nemško cesarstvo, † 3. februar 1943, Koncentracijsko taborišče Dachau

Zaradi nasprotovanja nacionalsocializmu so umorili v koncentracijskem taborišču Dachau. Rimskokatoliška cerkev ga časti kot blaženega. Njegov praznik je 3. februarja.

Življenje[uredi | uredi kodo]

V Radworski župnijski cerkvi je Andricki leta 1939 obhajal prvo mašo
Nekdanji grob Alojsa Andrickega v veliki duhovniški kripti starega katoliškega pokopališča v Dresdnu
Prva spominska plošča na cerkvi Sv. križa v Radworju iz leta 1946

Alojs Andricki je bil sin učitelja, ravnatelja, organista in kantorja Johanna Andritzkega (Jan Andricki) in njegove žene Magdalene, rojene Ziesch (Madlena Andriccyna, roj. Cyžec). Alojs je imel dve sestri (Marjo, Marto) in tri brate (Jana, Gerata, Alfonsa). Tudi njegovi trije bratje so študirali teologijo; najmlajši brat Alfons, ki je pripadal jezuitskemu redu, je umrl kot vojak v drugi svetovni vojni.

Alojs Andricki je osnovno šolo obiskoval v domačem kraju, po štirih letih osnovne šole je šel na katoliško srednjo šolo v Bautzenu/Bodyšinu in z odliko opravil maturo. Med 1934 in 1938 je študiral teologijo in filozofijo na Filozofsko-teološki akademiji v Paderbornu.[4] Po končanem študiju je živel v semenišču škofije Meißen v kraju Schmochtitz/Smochćicy pri Bautznu/Budyšinu. Kot študent je Andricki bil član lužiškega gimnazijskega združenja "Włada" in dve leti njegov predsednik. Med študijem je bil urednik lužiške študentske revije Serbski student in predstavnik združenja lužiških študentov.

30. julija 1939 je v katedrali svetega Petra v Budyšinu bil posvečen v duhovnika. Prvo mašo je slavil 6. Avgusta 1939 v domači župniji v Radworju. Postal je kaplan v katoliški dvorni cerkvi v Dresdnu. Tam so mu zaupali naloge mladinskega pastorja, prefekta dresdenske kapele in predsednika Dresdenske družine Kolping.

Alojs Andricki je NSDAP in državnim oblastem zaradi njegove poštenosti in negativnega odnosa do nacionalsocialistične ideologije bil trn v peti. Verjetno je bil pristašem rasne ideologije tudi sumljiv zaradi svoje odločne pripadnosti lužiškemu ljudstvu. Na predavanjih in na sestankih je obsojal, kako nacionalsocialisti preganjajo duhovščino in vernike, in kritiziral pisanja nacističnega ideologa Alfreda Rosenberga.

Najprej so ga skušali ustrahovati z zaslišanji, potem pa so ga pripadniki Gestapa 21. januarja 1941 aretirali in ga po nadaljnjih zaslišanjih 7.februarja 1941 prepeljali v zapor v Dresdenu. Pred posebnim sodiščem je bil julija 1941 obtožen "zahrbtnih napadov na državo in stranko" ("Heimtückegesetz") in obsojen na šest mesecev zapora. Ker ni hotel sodelovati z nacionalsocialisti, so ga 2. oktobra 1941 iz Dresdena odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Tam je bil z drugo duhovščino zaprt v "duhovniškem bloku ". Dobil je številko zapornika 27829.

V času, ko je bil v taborišču, je kaplan Andricki kljub neugodnim razmeram v zaporu skušal ohraniti njegovemu statusu kot duhovnik ustrezno vedenje in življenjski slog. Redno je preučeval Sveto pismo z drugimi duhovniki in z njimi ustanovil liturgično skupino. Andricki se je pridružil apostolskemu gibanju Schönstatt in se spoznal zJosefom Kentenichom, ki so ga marca 1942 pripeljali v duhovniški blok v Dachauu.[5] Decembra 1942 je v koncentracijskem taborišču med podhranjenimi zaporniki zaradi slabih higienskih razmer izbruhnil tifus. Kmalu po božiču 1942 je zbolel tudi Alojs Andricki. Kot bolan se je v ambulanto javil šele 19. januarja 1943. V baraki za tifusarje je ležal skupaj duhovnikom Hermannom Scheipersom. Umirajoči Alojs Andricki je prosil zaporniško medicinsko sestro, da pokliče duhovnika za sveto obhajilo; zavrnila ga je z besedami: »Kristusa hoče? Injekcijo dobi!« in ga ubila z injekcijo strupa.

Žaro s pepelom umorjenega duhovnika, ki jo je uprava koncentracijskega taborišča Dachau poslala družini, so pokopali 15. aprila 1943 na starokatoliškem pokopališču na Friedrichstrasse v Dresdnu. Žaro so 5. februarja 2011 ob prisotnosti tisočev vernikov v slovesni procesiji prenesli v dresdensko dvorno cerkev.

Komemoracije in časti[uredi | uredi kodo]

Pontifikalna maša za beatifikacijo Aloisa Andrickega pred dresdensko stolnico
Kamen spotike za Aloisa Andrickega

Na veliko noč 1946 so lužiški študentje na cerkvi sv. Križa v Radworju odkrili spominsko ploščo zanj. Lužiško prebivalstvo je v času NDR, ko nekomunistične žrtve fašizma in prepričani kristjani in na splošno niso bili kaj posebno cenjeni, Alojsa Andritzkega ves čas imelo v spominu. Leta 1984 so v Panschwitz-Kuckau/Pančicy-Kukow postavili križ, okoli katerega se zbira lužiškosrbska katoliška mladina.

Leta 1984 so na rojstno hišo Alojsa Andrickega v Radiborju namestili spominsko ploščo, bakreni relief, ki ga je izdelal Werner Juza. Lokalni katoliški vrtec so imenovali Dom Alojsa Andrickeho (Hiša Alojsa Andrickega). V pripravah na srečanje katoličanov so februarja 1987 po Andrickem imenovali ulico.[6] Tudi mesto Bautzen/Budyšin je ima po njem imenovano ulico. Po njem je poimenovana osnovna šola v kraju Rząsiny v Spodnji Šleziji (Poljska). Januarja 1998 je Fundacija saški spomeniki skupaj z Münchner-Platz-Komitee e. V. v Dresdnu posvetila dan spomina na žrtve nacionalsocializma Alojsu Andrickemu in češki novinarki Mileni Jesenski.

Leta 1999 je katoliška cerkev kaplana Alojsa Andrickega sprejela med nemške mučence 20. stoletja.

10. dne Decembra 2010 je Kongregacija za zadeve svetnikov v Rimu sporočila, da je julija 1998 zaključila postopek beatifikacije. 13. junija 2011 je Alojs Andricki med pontifikalno mašo pred katedralo Sanctissimae Trinitatis (katoliška dvorna cerkev Dresden) bil proglašen za blaženega. Alojs Andritzki ni le prvi blaženi Lužiški Srb,[7] ampak tudi prvi, ki prihaja iz Saške.[8] Že 5. februarja 2011 so v slovesni procesiji prenesli Alojsa Andrickega, Bernharda Wenscha in Aloysa Scholzeja s starega katoliškega pokopališča v katedralo, kjer imajo žare vseh treh umorjenih duhovnikov svoje končno mesto na oltarju mučenikov.

Od junija 2011 pred katedralo v Dresdnu kamen spotike spominja na Andrickega.

12. aprila 2014 je bila v nemško-lužiškem ljudskem gledališču v Budyšinu svetovna premiera glasbene drame Chodźić po rukomaj - Alojs Andricki (hoditi po rokah - Alojs Andricki), avtorja Eva-Maria Zschornack in Ulrich Pogoda, režija Lutz Hillmann (* 1959).[9]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Record #118503030 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. 2,0 2,1 Brockhaus Enzyklopädie
  3. 3,0 3,1 Schäfer J. Ökumenisches Heiligenlexikon — 1998.
  4. [tt_news=2&cHash=a1c82585afd41d4c4e70c815733c79a4 thf-paderborn.de]
  5. Der Märtyrer, der auf den Händen ging. In: Schönstatt-Nachrichten, 21. April 2011
  6. Dietrich Scholze: Stätten und Stationen religiösen Wirkens: Studien zur Kirchengeschichte der zweisprachigen Oberlausitz. Bautzen 2009, ISBN 978-3-7420-2136-6, S. 327, books.google.de
  7. Sorbe Andritzki wird in Dresden seliggesprochen bei domradio.de, 13. Juni 2011, aufgerufen am 13. Juni 2011
  8. Arhivirano [Manjka datum], at nachrichten.t-online.de Napaka: neznan URL arhiva bei nachrichten.t-online.de, 5. Januar 2011, aufgerufen am 13. Juni 2011.
  9. Chodźić po rukomaj (Auf Händen gehen) - Alois Andritzki auf der Webseite des Deutsch-Sorbischen Volkstheaters

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Marja Kubašec: Alojs Andricki. Ludowe nakładnistwo Domowina, Budyšin (= Bautzen) 1967 (zgornja lužiščina), 2. Izdaja 1979.
  • Maria Kubasch (= Marja Kubašec): Alois Andritzki. Zavezanost boljšemu svetu (= Christ in the World serija, letnik 37). Union-Verlag, Berlin 1974.
  • Hermann Scheipers : Sprehod po vrvi - duhovniki pod dvema diktaturama. Benno-Verlag, Leipzig 1997, ISBN 3-7462-1221-9.
  • Joachim Reinelt : Svetlobno znamenje za naš čas. V: Cerkveni vestnik za škofijo Dresden-Meißen. Letnik 8, 1998, številka 14, str. 188–192.
  • Helmut Moll (ur. V imenu nemške škofovske konference): Priče za Kristusa. Nemški martirologij 20. stoletja , Paderborn u. a. 1999, 7. popravljena in posodobljena izdaja 2019, ISBN 978-3-506-78012-6, letnik I, str. 190-192.
  • David Zimmer: Andritzki, Alois.
  • Marcus Knaup: Priča za Kristusa: Alois Andritzki (1914–1943). V: Teologija in vera. Zvezek 4, 2010, str. 493-498.
  • Benno Schäffel, Alojs Andritzki: Alojs Andritzki - slika življenja. Benno-Verlag, Leipzig 2011, ISBN 978-3-7462-3063-4.
  • Benno Schäffel, Šćěpan Delan: Alojs Andricki - wobraz žiwjenja. Bautzen 2011, ISBN 978-3-7420-2206-6.
  • Marcus Knaup: Izpovedovalci in mučenci: Ernst Kuhlmann (1916–1940) in Alois Andritzki (1914–1943). V: Josef Meyer zu Schlochtern (ur.) ): The Academia Theodoriana. Od jezuitske univerze do teološke fakultete Paderborn 1614–2014. Schöningh, Paderborn 2014, str. 337–346.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]