Trebušni tifus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Trebušni tifus
Klasifikacija in zunanji viri
Rožnate pege na koži prsnega koša pri bolniku s trebušnim tifusom.
MKB-10 A01.0
MKB-9 002
DiseasesDB 27829
MedlinePlus 001332
eMedicine oph/686 med/2331
MeSH D014435

Trebušni tifus ali tifoidna vročica je vročinska bolezen, ki jo povzročajo bakterije Salmonella Typhi iz rodu salmonel in se kaže z naraščajočo vročino, glavobolom, utrujenostjo, sprva z zaprtjem, nato z drisko, meteorizmom (napihnjenost zaradi plina v trebuhu), povečano vranico, redko z rozeolami (rožnatimi pegami na koži), s psihično prizadetostjo ter levkopenijo z nevtropenijo in eozinopenijo v začetku bolezni.[1] Simptomi so lahko blagi ali do zelo hudi in se običajno pojavijo šest do trinajst tednov po izpostavljenosti povzročitelju.[2][3] Če bolnik ne prejme ustreznega zdravljenja, lahko simptomi trajajo več tednov ali mesecev.[3] Nekateri ljudje so le prenašalci – simptomov ne razvijejo, lahko pa okužbo prenesejo na druge osebe.[4]

Povzročitelj Salmonella Typhi, imenovan tudi Salmonella enterica subsp. enterica serotip Typhi, uspeva v črevesju in krvi.[3][5] Prenaša se z uživanjem oporečne hrane ali vode, ki je onesnažena z iztrebki okužene osebe.[4] Med dejavniki tveganja so pomembne slabe higienske razmere.[6] Tveganju za okužbo so izpostavljeni tudi ljudje, ki potujejo v države v razvoju.[5] Povzročitelj lahko okuži le človeka.[4] Diagnoza se lahko potrdi bodisi z osamitvijo bakterije ali detekcijo bakterijske DNK v bolnikovem blatu, krvi ali kostnem mozgu.[6][3][7] Osamitev bakterije s kultiviranjem na gojišču je lahko težavna.[8] Najzanesljivejšo potrditev diagnoze daje testiranje kostnega mozga.[7] Simptomi so podobni kot pri številnih drugih kužnih boleznih.[5]

Obstaja cepivo proti trebušnemu tifusu, ki nudi 30- do 70-odstotno zaščito v prvih dveh letih po cepljenju,[9] učinek cepiva pa traja do sedem let.[6] Cepljenje se priporoča ljudem z visokim tveganjem ter popotnikom v države, kjer je bolezen razširjena.[4] Med ukrepe za preprečevanje okužbe spadajo tudi dostop do čiste pitne vode, dobre higienske razmere v okolju in higiena rok.[3][4] Dokler ni dokazano, da bolnik ni več okužen, ta ne sme pripravljati hrane za druge osebe.[3] Za zdravljenje se uporabljajo antibiotiki, kot so azitromicin, fluorokinoloni in cefalosporini tretje generacije.[6] Pojavlja se odpornost povzročitelja proti antibiotikom, kar otežuje zdravljenje.[6]

Leta 2013 so v svetu poročali o 11 milijonih primerov okužbe s trebušnim tifusom.[10] Bolezen je najbolj razširjena v Indiji. Najpogosteje prizadene otroke.[6][4] Pojavnost okužb se je v razvitem zmanjšala v 40. letih prejšnjega stoletja zaradi izboljšanja higienskih razmer ter uporabe antibiotikov za zdravljenje okužbe.[4] V ZDA letno poročajo o okoli 400 primerih, ocenjujejo pa, da se letno okoli 6.000 ljudi.[5][11]

Trebušni tifus je leta 2013 povzročil v svetu okoli 161.000 smrti, leta 1990 pa na primer še okoli 181.000 smrti.[12] Če bolnik ne prejme zdravljenja, je tveganje za smrt do 25-odstotno, ob zdravljenju pa 1- do 4-odstotno.[6][4]

Znaki in simptomi[uredi | uredi kodo]

Rožnate pege na koži trebuha pri bolniku s trebušnim tifusom.

Pri večini bolnikov s trebušnim tifusom v razvitih državah se bolezen kaže s klasičnim triasom simptomov: visoko in vztrajajočo vročino (začne se postopoma, ima majhna dnevna nihanja, srčna frekvenca pa je manjša, kot bi pričakovali pri vročini), glavoboli (je vodilni znak trebušnega tifusa) in trebušnimi znaki (bolečine, siljenje na bruhanje, bruhanje, zaprtje ali driska). Približno deseti dan bolezni se lahko na koži pojavijo drobne rožnate spremembe, imenovane rozeole, ki na pritisk pobledijo. V endemičnih področjih imajo okuženi domačini poleg omenjenih simptomov in znakov še nekatere manj pogoste težave. Tretji teden se pri nezdravljenih bolnikih lahko pojavijo nevropsihiatrični simptomi (najprej depresija in apatija, ki se stopnjuje v razdraženost, zmedenost in delirij in lahko vodi celo v komo). Koma je slab napovedni znak.[13]

Vzrok[uredi | uredi kodo]

Povzročitelj[uredi | uredi kodo]

Trebušni tifus povzroča bakterija Salmonella Typhi, ki spada v skupino tifusnih salmonel. Edini rezervoar bakterije je človek.[13] Glede na tipizacijo na osnovi multilokusnih zaporedij sta danes v svetu razširjena dva poglavitna tipa bakterije Salmonella Typhi, in sicer ST1 in ST2.[14]

Prenašanje[uredi | uredi kodo]

Povzročitelj trebušnega tifusa širi ob slabih higienskih navadah ter sanitacijskih razmerah v okolju. Bolezen lahko prenesejo tudi žuželke, ki se prehranjujejo z iztrebki. Pri obvladovanju širjenja bolezni je pomembno osveščanje ljudi o higieni rok in ustreznim higienskom ukrepom pri pripravi hrane. Širjenje okužbe v razvitem svetu je zmanjšalo tudi kloriranje pitne vode.

Diagnoza[uredi | uredi kodo]

Za potrditev diagnoze je potrebna osamitev povzročitelja iz vzorca krvi, kostnega mozga ali blata in dokaz povzročiteljevih antigenov z Widalovim testom.[15]

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Ob ustreznem zdravljenju trebušni tifus v večini primerov ni smrtna bolezen.[16] Za zdravljenje se uporabljajo antibiotiki. V okoljih, kjer odpornost povzročitelja ni razširjena, so zdravila izbora fluorokinoloni, kot je ciprofloksacin,[17][18] v primeru odpornosti proti ciprofloksacinom pa cefalosporini tretje generacije, na primer ceftriakson ali cefotaksim.[19][20][21][22]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5541552/tifus?query=tifus&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 11. 8. 2016.
  2. ^ Anna E. Newton (2014). "3 Infectious Diseases Related To Travel". CDC health information for international travel 2014 : the yellow book. ISBN 9780199948499. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 "Typhoid Fever". cdc.gov. 14. 5. 2013. Pridobljeno dne 28. 3. 2015. 
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 4,7 "Typhoid vaccines: WHO position paper." (PDF). Wkly Epidemiol Rec. 83 (6): 49–59. Feb 8, 2008. PMID 18260212. 
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 5,3 "Typhoid Fever". cdc.gov. 14. 5. 2013. Pridobljeno dne 28. 3. 2015. 
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 6,6 Wain, J; Hendriksen, RS; Mikoleit, ML; Keddy, KH; Ochiai, RL (21. 3. 2015). "Typhoid fever.". Lancet 385 (9973): 1136–45. PMID 25458731. doi:10.1016/s0140-6736(13)62708-7. 
  7. ^ 7,0 7,1 Crump, JA; Mintz, ED (15. 1. 2010). "Global trends in typhoid and paratyphoid Fever.". Clinical Infectious Diseases 50 (2): 241–246. PMID 20014951. doi:10.1086/649541. 
  8. ^ Alan J. Magill (2013). Hunter's tropical medicine and emerging infectious diseases (9th izd.). London: Saunders/Elsevier. str. 568–572. ISBN 9781455740437. 
  9. ^ Anwar, E; Goldberg, E; Fraser, A; Acosta, CJ; Paul, M; Leibovici, L (2. 1. 2014). "Vaccines for preventing typhoid fever.". The Cochrane database of systematic reviews 1: CD001261. PMID 24385413. doi:10.1002/14651858.CD001261.pub3. 
  10. ^ Global Burden of Disease Study 2013, Collaborators (22 August 2015). "Global, regional, and national incidence, prevalence, and years lived with disability for 301 acute and chronic diseases and injuries in 188 countries, 1990-2013: a systematic analysis for the Global Burden of Disease Study 2013.". Lancet (London, England) 386 (9995): 743–800. PMID 26063472. doi:10.1016/s0140-6736(15)60692-4. 
  11. ^ Jackson, BR; Iqbal, S; Mahon, B (27. 3. 2015). "Updated Recommendations for the Use of Typhoid Vaccine - Advisory Committee on Immunization Practices, United States, 2015.". MMWR. Morbidity and mortality weekly report 64 (11): 305–308. PMID 25811680. 
  12. ^ GBD 2013 Mortality and Causes of Death, Collaborators (17. 12. 2014). "Global, regional, and national age-sex specific all-cause and cause-specific mortality for 240 causes of death, 1990–2013: a systematic analysis for the Global Burden of Disease Study 2013.". Lancet 385 (9963): 117–171. PMC 4340604. PMID 25530442. doi:10.1016/S0140-6736(14)61682-2. 
  13. ^ 13,0 13,1 Kotar T. s sod. Izbrana poglavja iz tropske medicine. V: Tomažič J., Strle F s sod. Infekcijske bolezni. Ljubljana 2014/2015, str. 486–502.
  14. ^ Yap, Kien-Pong; et al. (2016). "Global MLST of Salmonella Typhi Revisited in Post-genomic Era: Genetic Conservation, Population Structure, and Comparative Genomics of Rare Sequence Types.". Frontiers in microbiology. 7. doi:10.3389/fmicb.2016.00270. 
  15. ^ Ryan KJ, Ray CG (editors) (2004). Sherris Medical Microbiology (4th izd.). McGraw Hill. ISBN 0-8385-8529-9. 
  16. ^ Baron S et al.
  17. ^ Parry CM, Beeching NJ (2009). "Treatment of enteric fever". BMJ 338: b1159–b1159. PMID 19493937. doi:10.1136/bmj.b1159. 
  18. ^ Effa EE, Lassi ZS, Critchley JA, Garner P, Sinclair D, Olliaro PL, Bhutta ZA (2011). Bhutta, Zulfiqar A, ur. "Fluoroquinolones for treating typhoid and paratyphoid fever (enteric fever)". Cochrane Database Syst Rev (10): CD004530. PMID 21975746. doi:10.1002/14651858.CD004530.pub4. 
  19. ^ Soe GB, Overturf GD (1987). "Treatment of typhoid fever and other systemic salmonelloses with cefotaxime, ceftriaxone, cefoperazone, and other newer cephalosporins". Rev Infect Dis (The University of Chicago Press) 9 (4): 719–736. JSTOR 4454162. PMID 3125577. doi:10.1093/clinids/9.4.719. 
  20. ^ Wallace MR, Yousif AA, Mahroos GA, Mapes T, Threlfall EJ, Rowe B, Hyams KC (1993). "Ciprofloxacin versus ceftriaxone in the treatment of multiresistant typhoid fever". Eur J Clin Microbiol Infect Dis 12 (12): 907–910. PMID 8187784. doi:10.1007/BF01992163. 
  21. ^ Dutta P, Mitra U, Dutta S, De A, Chatterjee MK, Bhattacharya SK (2001). "Ceftriaxone therapy in ciprofloxacin treatment failure typhoid fever in children". Indian J Med Res 113: 210–213. PMID 11816954. 
  22. ^ Коваленко А.Н.; et al. (2011). "Особенности клиники, диагностики и лечения брюшного тифа у лиц молодого возраста". Voenno-meditsinskii zhurnal 332 (1): 33–39.