Železniška postaja Nova Gorica
| Železniška postaja Nova Gorica | |
|---|---|
 | |
| Splošno | |
| Država: |  Slovenija |
| Upravljavec: | Slovenske železnice |
| Dolžina postaje | |
| Začetna stacionaža: | 87,980 km |
| Končna stacionaža: | 89,293 km |
| Dolžina postaje: | 1313 m |
| Tiri (dolžina) | |
| Tir 1: | 591 m |
| Tir 2: | 660 m |
| Tir 3: | 749 m |
| Tir 4: | 729 m |
| Tir 5: | 699 m |
| Tir 6: | 620 m |
| Tir 7: | 559 m |
| Tir 8: | 560 m |
| Peroni (dolžinaxširina): | |
| Peron 1: | 387 m enostranski |
| Peron 2: | 387 m otočni[1] |
| Signalnovarnostne naprave: | |
| Vir: | |
| Vir: | AZP.si - Program omrežja 2007 |
Nova Gorica - Železniška postaja | |
| Lega | Mestna občina Nova Gorica |
| RKD št. | 488 (opis enote)[2] |
Železniška postaja Nova Gorica (italijansko Stazione di Nova Gorica) je železniška postaja v Sloveniji, ki oskrbuje Novo Gorico. Stoji na zahodnem delu mestnega središča, tik ob meji z Italijo.
Postaja je del bohinjske proge med Jesenicami v Sloveniji in Trstom v Italiji. Zaradi svojega geografskega položaja je v zgodovini večkrat zamenjala državno pripadnost in ime.
Od odprtja leta 1906 do leta 1919 je bila postaja del Avstro-Ogrske in se imenovala Görz Staatsbahnhof. Leta 1919 je bila v okviru mejnih sprememb po prvi svetovni vojni priključena Kraljevini Italiji in preimenovana v Stazione di Gorizia Nord. Leta 1923 je bila ponovno preimenovana, tokrat v Stazione di Gorizia Montesanto.
Leta 1947 je nadzor nad postajo prevzela Socialistična federativna republika Jugoslavija. Bila na ozemlju Socialistične republike Slovenije in preimenovana v Železniška postaja Nova Gorica. Postaja je sedaj v lasti in upravljanju holdinga Slovenske železnice (SŽ).
Razmeroma veliko postajno poslopje zaradi obmejne lege in zapletenih političnih razmer na tem območju po izgradnji ni nikoli v celoti zaživelo. Do vstopa Slovenije v schengensko območje je postaja delovala kot železniški mejni prehod med Slovenijo in Italijo.[3]
V stavbi železniške postaje se nahaja tudi muzej na meji oziroma tako imenovana muzejska zbirka Kolodvor, ki prikazuje nekdanje življenje tik ob državni meji med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo.[4]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Avstro-Ogrska
[uredi | uredi kodo]Postaja je bila odprta 23. julija 1906 ob slovesni otvoritvi odseka Jesenice–Trst (bohinjska proga), ki je bil del novih alpskih železnic (nemško Neue Alpenbahnen; italijansko Ferrovia Transalpina).[5] Takrat je postaja služila Gorici (nemško Görz), ki je bila del Avstro-Ogrske.
Omrežje novih alpskih železnic je Avstro-Ogrska zgradila v začetku 20. stoletja z namenom izboljšanja povezav med notranjostjo cesarstva in Tržaškim pristaniščem, in sicer z železniško povezavo med mestom Češke Budejovice (v današnji Češki republiki) in Trstom, ki je bil tedaj prav tako del Avstro-Ogrske. Upravljanje omrežja in voznega parka je bilo sprva zaupano Cesarsko-kraljevim avstrijskim državnim železnicam.
Postaja se je prvotno imenovala Görz Staatsbahnhof (slovensko Goriška postaja državnih železnic), da bi jo razlikovali od glavne goriške postaje Görz Südbahnhof, ki je bila del železniške proge Videm–Trst in jo je upravljala Avstrijska južna železnica, zasebno podjetje. Obe postaji je povezovala povezovalna proga, ki je deloma potekala po obstoječi železniški progi med Gorico in Ajdovščino (nemško Haidenschaft, italijansko Aidussina).
Med prvo svetovno vojno je bila zaradi bližine bojišča potniška postajna stavba hudo poškodovana.
Kraljevina Italija
[uredi | uredi kodo]
Leta 1918 so ob priključitvi ozemelj Julijske krajine Kraljevini Italiji nadzor nad bohinjsko železnico med Podbrdom in Trstom prevzele Italijanske državne železnice (FS). Pod upravo FS je bila glavna naloga obnova potniške stavbe po izvirnih načrtih. Poleg tega se je ime postaje dvakrat spremenilo: najprej v Stazione di Gorizia Nord, leta 1923 pa v Stazione di Gorizia Montesanto.
Z vstopom Italije v drugo svetovno vojno leta 1940, zlasti med invazijo na Jugoslavijo leta 1941, je postaja odigrala pomembno vlogo pri prevozu vojakov in materiala proti fronti oziroma z nje v zaledje. Leta 1943 so železniške objekte zasedle nemške sile.
Tretji rajh
[uredi | uredi kodo]Med letoma 1943 in 1945 je postajo upravljala družba Deutsche Reichsbahn-Gesellschaft. Predstavljala je strateško točko za deportacije Judov in partizanov v koncentracijska taborišča, med drugim v Auschwitz, Mauthausen, Theresienstadt in Rižarno (Risiera di San Sabba). Partizani so bili večinoma zajeti Slovenci, Hrvati in Istrani, ki so jih običajno pošiljali na otok Rab ali v Rižarno.
Jugoslavija
[uredi | uredi kodo]Na podlagi pariških mirovnih sporazumov leta 1947 so vzhodna ozemlja goriške pokrajine, vzhodni predeli Gorice in železniška proga med bohinjsko železnico pri Podbrdu in Opčinami prešli na Jugoslavijo.
Upravljanje postaje je nato prevzelo podjetje Jugoslovanske železnice v okviru ljubljanske direkcije. Trg pred potniško stavbo je bil razdeljen med obe državi s tako imenovanim goriškim zidom. Na čelo potniške stavbe, ki je bilo neposredno obrnjeno proti Italiji, so namestili rdečo zvezdo, simbol socializma.
Jugoslovanske železnice so postajo preimenovale v Železniška postaja Nova Gorica, s čimer so želele poudariti, da bo v vzhodnih predelih Gorice zgrajena nova občina, obenem pa so obnovile progo med Gorico in Prvačino. Povezava postaje z Vidmom in Trstom je bila prekinjena na meji pri železniški postaji Gorizia San Marco, ki je bila umeščena med obe železniški upravi in se je nahajala na jugoslovanskem ozemlju.
Leta 1960 je bila ponovno vzpostavljena povezava z železniško postajo Gorizia Centrale, hkrati pa je znova stekel potniški promet z uporabo voznega parka družbe FS.
Slovenija
[uredi | uredi kodo]Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 sta postaja in železniška proga prešli v upravljanje Slovenskih železnic. Decembra 1991 so komunistično rdečo zvezdo na čelu postaje predelali v božično zvezdo, kmalu zatem pa so jo odstranili. Trg Evrope je bil razdeljen med Italijo in Slovenijo.
Leta 2004, ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, so s trga odstranili vse mejne označevalce, goriški zid, ki ga je razdeljeval, pa so porušili. Leta 2007, ob vstopu Slovenije v schengensko območje, so odpravili še zadnje formalne carinske kontrole in trg je bil ponovno združen.
Med decembrom 2023 in 31. januarjem 2025 je bila železniška postaja deležna obsežne prenove.[6] Dela so vključevala gradnjo novega 57-metrskega podhoda z dvigali in kolesarsko stezo, zmanjšanje števila peronov s 14 na 6, gradnjo novih pokritih peronov, vzpostavitev parkirišča in avtobusne postaje na vzhodni strani ter prenovo zgodovinske stavbe z obnovo fasade in posodobitvijo čakalnice, blagajne in stranišč.[6] Skupni stroški projekta so znašali 62 milijonov evrov, večinoma financiranih iz mehanizma za okrevanje in odpornost (Evropska unija je prispevala 43 milijonov evrov povratnih sredstev), preostanek pa sta krili slovenska vlada in občina Nova Gorica. Uradna otvoritev je potekala na slovesnosti, ki so se je udeležili predsednik vlade RS Robert Golob, ministri, župana Gorice in Nove Gorice ter predstavniki Evropske unije.[7] Na dogodku je prispela tudi lokomotiva FS D.345 , ki je bila del tehničnih preizkusov za ponovno odprtje mednarodne proge Gorica-Nova Gorica za potniški promet.[7]
Vozni red Trenitalia, veljaven do 13. junija 2026, navaja dve neposredni povezavi ob sobotah in nedeljah z Letališče Trieste-Ronchi dei Legionari v Benetke Mestre.[8][9]
Objekti in naprave
[uredi | uredi kodo]Poleg potniške stavbe je tudi lokomotivska remiza, opremljena z gramofonom.
V bližini je spomenik parni lokomotivi JŽ 118-005 Jugoslovenskih železnice, prej Lokomotiva FS 940.015 Italijanskih železnice.
Prestopne točke
[uredi | uredi kodo]Med 1909 in 1935 je bil na velikem Transalpinskem trgu, pred potniško stavbo, severni konec goriškega tramvajskega omrežja.
Na Transalpinskem trgu, na italijanskem ozemlju, je postajališče mestne linije APT Gorizia 1, medtem ko je na slovenskem ozemlju, na Prvomajski ulici, postajališče mestne linije AvriGO 12.
Trenutno je aktivna mestna linija INT (Gorica »« Nova Gorica), ena od treh čezmejnih linij, vzpostavljenih za GO! 2025.[10]Povezave so rezultat sporazuma, podpisanega marca 2024 med deželo Furlanijo - Julijsko krajino in Republiko Slovenijo, s ciljem vzpostavitve evropskega sistema čezmejne mobilnosti.
Avtobusno postajališče
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Nadgradnja železniške postaje Nova Gorica«. Pridobljeno 15. julija 2025.
- ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 488«. Geografski informacijski sistem kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
- ↑ »Predstavitev slovenskih meja in mejnih prehodov«. Sektor mejne policije. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. januarja 2006.
- ↑ »GO!2025: Čezmejna evropska prestolnica kulture le korak stran od doline Soče«. www.socavalley.net.
- ↑ Alessandro Tuzza; in sod. »Prospetto cronologico dei tratti di ferrovia aperti all'esercizio dal 1839 al 31 dicembre 1926« [Chronological overview of the features of the railways opened between 1839 and 31 December 1926]. Trenidicarta.it (v italijanščini). Alessandro Tuzza. Pridobljeno 26. novembra 2010.
- 1 2 »Nova Gorica s sodobno železniško postajo in novim podhodom | GOV.SI«. Portal GOV.SI. 31. januar 2025. Pridobljeno 26. decembra 2025.
- 1 2 »Il premier sloveno Golob inaugura la stazione Transalpina: intervento da 62 milioni di euro«. Il Piccolo (v italijanščini). 31. januar 2025. Pridobljeno 26. decembra 2025.
- ↑ trenitalia.com (ur.). »Digitalni vozni red Triveneta - tabela 13 stran 95« (PDF) (v italijanščini). Pridobljeno 25. februarja 2026.
- ↑ »Direktni vlaki iz Nove Gorice v Benetke Mestre«. www.e656.net (v italijanščini). Pridobljeno 25. februarja 2026.
- ↑ »Collegamenti transfrontalieri«. tplfvg.it (v italijanščini). Pridobljeno 25. februarja 2026.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Omar Cugini, Ennio Morando. »La ferrovia Gorizia - Nova Gorica« (v italijanščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. marca 2010. Pridobljeno 8. junija 2009.
| Predhodna postaja/postajališče | Slovenske železnice | Naslednja postaja/postajališče | ||
|---|---|---|---|---|
| Solkan | Slovenske železnice Jesenice–Sežana |
Šempeter pri Gorici | ||
| začetna postaja | Slovenske železnice Nova Gorica–Vrtojba–d. m. |
Vrtojba | ||
Jesenice - Kočna - Vintgar - Podhom - Bled Jezero - Bohinjska Bela - Nomenj - Bohinjska Bistrica - Podbrdo - Hudajužna - Grahovo - Podmelec - Most na Soči - Avče - Kanal - Anhovo - Plave - Solkan - Nova Gorica - Šempeter pri Gorici - Volčja Draga - Okroglica - Prvačina - Dornberk - Steske - Branik - Štanjel - Kopriva - Dutovlje - Kreplje - Sežana - meja - Opčine - italijanska železnica proti Trstu - Vrdela (Guardiella) (ukinjeno) - Rocol-Montebello (Rozzol-Montebello) (ukinjeno) - Trst Center (Trieste Centrale) |
